Jedro

Uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je osumljenec dal policiji, se je nahajal v spisu tudi, ko je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo, na katerem pa obsojenec in njegova zagovornica s sklicevanjem na to podlago nista zahtevala izločitev obravnavajoče sodnice. V poznejši fazi rednega postopka sta bila glede vložitve take zahteve prekludirana, zato obsojenec z zatrjevanjem te procesne kršitve ne more biti uspešen niti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Sodišče ni kršilo pravic obrambe, s tem ko je zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tujih državljanov, zasačenih v obsojenčevem tovornem vozilu. Navedenih oseb namreč ni bilo mogoče najti.

Izrek

Zahteva obsojenega C.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je obsojenega C.O. s sodbo z dne 21.3.2003 spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. in 22. členom KZ. Po 2. odstavku 311. člena KZ je obsojencu izreklo kazen osmih mesecev zapora, v katero mu je na podlagi 2. odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v pridržanju, od 19.7.1998 od 6.20 ure do 21.7.1998 do 4.15 ure. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice, odvetnice T.K.B in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni C.O. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj na ponovnem sojenju preizkusi "dokazne trditve", odpravi nezakonite ukrepe, iz spisa izloči "prepovedane" listine, za ugotovitev pisave na zemljevidu pa naj določbi izvedenca grafologa ter preizkusi uradne zaznamke policije ob prisotnosti obsojenčeve zagovornice.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da bi moral preiskovalni sodnik zaslišati tuje državljane, ki jih je policija prijela v njegovem tovornem vozilu, da bi bilo na tak način mogoče ugotoviti, kdo je bil vodič, ki je prebežnike ilegalno pripeljal v našo državo, komu so ti plačali za nadaljnji tranzit po Sloveniji, da sam ilegalnih prebežnikov ni naložil na tovornjak, pač pa je to moral storiti nekdo, ki je vedel za njegove prevoze in relacijo poti ter da nobenega plačila ni prejel, obsojeni C.O. izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za trditve, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti storiti vse, da bi zbralo dovolj dokazov "za potrebe obsodbe", da pa tega ni storilo in da tujcev (državljanov ZRJ, Bangladeša, Pakistana in Palestine), ko so bili ti še dosegljivi, ni zaslišalo, pač pa da je le prebralo odločbe sodnika za prekrške v postopkih zoper te tujce, da pa je znano, da ilegalci pri sodniku za prekrške lahko izpovedujejo kar hočejo in si prestrašeni kot so, rešujejo svojo kožo kakor vedo in znajo. Vložnik ponuja svoje videnje dejanskega stanja tudi ko zavrača razloge, s katerimi je sodišče zavrnilo njegov alibi in se sprašuje, kako je mogoče verjeti, da lahko gospodarska družba N. iz L. po štirih letih posreduje natančne podatke o njegovih vožnjah. Dejansko stanje obsojeni C.O. izpodbija tudi z navedbami, da je dokazano le to, da je policija zalotila ilegalce na njegovem vozilu, da zanje ni vedel in da tega tudi med vožnjo ni mogle zaznati, ker ima njegovo tovorno vozilo blažilce ter da se sodišče ni vprašalo, ali res ni mogoče, da nekdo naloži na tovornjak ilegalce že zato, da se jih znebi, da bi tudi na tej podlagi sodišče moralo v dvomu odločiti v korist obdolženca. Z vsemi temi navedbami obsojeni C.O. izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik v zahtevi navaja, da je policija zaslišala vse prebežnike in o tem sestavila uradne zaznamke, ki pa jih ni mogoče preizkusiti, saj da se ne ve, ali je njihova vsebina točna, ker da so bili tuji državljani zaslišani brez tolmača. Zato meni, da je vsebina teh listin nedvomno prirejena. Poudarja, da bi policija na kraj morala poklicati preiskovalnega sodnika, da bi ta v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišal tuje prebežnike. Vložnik pri tem ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja s temi navedbami.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je policija od A.H., B.R., S.J. in V.Q. na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP zbrala obvestila in o tem sestavila uradne zaznamke. Na te izjave, ki jih vložnik problematizira, se izpodbijana pravnomočna sodba ne opira. Sodišče nobene od naštetih oseb v kazenskem postopku ni zaslišalo in jim zato tudi moglo predočati obvestil, ki so bile po navedbah vložnika pridobljene na procesno nekorekten način in je tako očitno, da s svojimi navedbami vložnik zakonitosti napadene pravnomočne odločbe ne more izpodbiti.

Zahteva tudi ni utemeljena, ko zatrjuje, da je v prvostopenjskem postopku v zadevi odločala sodnica, ki bi morala biti izločena, ker se je seznanila z vsebino obvestila, ki ga je na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP od osumljenca pridobila policija.

Po 2. odstavku 41. člena ZKP, ki je veljal v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, je stranka morala zahtevati izločitev sodnika, brž ko je zvedela za razlog izločitve ter najpozneje do konca glavne obravnave, v primeru iz 6. točke 39. člena pa samo do začetka glavne obravnave. Ustavno sodišče je odločbo z dne 3.4.2003, št. U-I 149/99, zakonsko ureditev izločitve iz tega razloga razveljavilo, ker je ocenilo, da ni v skladu z Ustavo, ker strankam v kazenskem postopku ne omogoča vložiti zahteve za izločitev sodnika po začetku glavne obravnave, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Po sedanji ureditvi sme stranka med glavno obravnavo zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga 4. a ali iz 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.

Podlaga, na katero se je obramba sklicevala, ko je zahtevala izločitev razpravljajoče sodnice, je bila pred novelo urejena v 6. točki 39. člena ZKP, po sedanji ureditvi pa gre za izločitveni razlog po 4.a točki istega člena. Zakonitost procesnega dejanja se presoja po ureditvi, ki je veljala v času njegove izvedbe. Zato je predsednica okrajnega sodišča, potem ko je ugotovila, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 21.9.2001, zahteva za izločitev sodnice pa vložena šele 30.10.2002, glede na takratno določbo 2. odstavka 41. člena ZKP, zahtevo za izločitev obravnavajoče sodnice zakonito zavrgla. Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da je tudi z vidika sedanje ureditve in meril v navedeni ustavni odločbi obramba zahtevo za izločitev sodnice vložila prepozno. Uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je osumljenec dal policiji, so se v spisu nahajali tudi 21.9.2001, ko je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo, na katerem pa obsojenec in njegova zagovornica s sklicevanjem na to podlago izločitve obravnavajoče sodnice nista zahtevala. V poznejši fazi rednega postopka sta bila glede vložitve take zahteve prekludirana, zato obsojenec z zatrjevanjem te procesne kršitve ne more biti uspešen niti z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložniku zato ni mogoče pritrditi, da je podana navedena kršitev določb kazenskega postopka in v povezavi s to tudi ne kršitev njegove ustavne pravice, da mu sodi nepristransko sodišče po 1. odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave).

Vložnik tudi navaja, da mu je bila prekršena pravica do obrambe, ker obravnavajoča sodnica ni upoštevala "opominov tožilstva" in je kljub nenavzočnosti vložnikove zagovornice zasliševala policiste, kar pa je imelo za posledico izrek obsodilne sodbe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.9.2002 je razvidno, da nanjo ni pristopila obsojenčeva zagovornica in da je sodišče izven glavne obravnave zaslišalo priči R.T., delovodjo transporta vrtalne garniture v sektorju RPNP N.L. in policista T.F. Slednjega je na glavni obravnavi z dne 21.3.2003, na kateri sta bila navzoča obsojenec in njegova zagovornica, zaslišalo znova, zagovornica in obsojenec pa za pričo nista imela vprašanj. Na tej obravnavi je v soglasju s strankama sodišče prebralo zapisnik o zaslišanju priče R.T., torej je to storilo v skladu z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP. Tako ravnanje sodišča je bilo v skladu s procesnimi določbami in zgolj posplošene vložnikove navedbe, da mu je bila zato prekršena pravica do obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP) zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne morejo omajati.

Vložnik v zahtevi tudi navaja, da je sodišče druge stopnje dopustilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (katero zahteva ne pove), ko ni sledilo njegovemu zagovoru, da z zaseženim zemljevidom nima nič in da je ta B.-jev ter da je ob tako nevestnem izvajanju dokazov zavrnilo celo predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke, da bi ugotovil, čigav je rokopis na priročnem zemljevidu.

Navedba v zahtevi je protispisna, saj je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe (2. odstavek na 5. strani) navedlo, da je prvostopenjsko sodišče vpogledalo v priročni zemljevid na list. št. 52 in na glavni obravnavi dne 9.11.2001 in v povezavi s tem zaslišalo tudi pričo Š.B. ter se prepričalo, da je zemljevid njegov, kot v zagovoru zatrjeval obsojenec. Že glede na to, da je bilo dejstvo, ki ga je z izvedbo dokaza obramba želela dokazati, dokazano, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za odreditev izvedenstva grafološke stroke zaradi ugotavljanja, ali je rokopis na priročnem zemljevidu obdolženčev ali ne. Sodišče je v pravnomočni sodbi že na podlagi zaslišanja priče Š.B. ugotovilo, da priročni zemljevid ni obsojenčev in je zato prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi utemeljeno navedlo, da izvedba tega dokaza za pravilno presojo v tej kazenski zadevi ni potrebna, višje sodišče pa tudi, da ta dokaz "ne izkazuje" za predmetni postopek nobenega odločilnega dejstva.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi, zakaj je zavrnilo predlog obrambe za neposredno zaslišanje tujih državljanov, zasačenih v obsojenčevem tovornem vozilu, saj je presodilo, da teh dokazov ni mogoče izvesti, ker navedenih oseb ni mogoče najti. Pri tem se je sklicevalo na dopis Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave L., Urada kriminalistične policije z dne 15.10.2001, iz katerega je razvidno, da je dvajset od teh tujih državljanov že v letu 1998 samovoljno zapustilo prehodni dom za tujce, šest pa jih je bilo odstranjenih iz Republike Slovenije in da jih zato ni mogoče zaslišati.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje obsojeni C.O., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je po 1. odstavku 95. v zvezi z 98. a členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojeni C.O. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja o zahtevi za razmeroma nezahtevno zadevo.