Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razveljavilo del dokončne odločbe toženca na podlagi katere je bila tožniku znižana plača, ker izobrazba, ki jo je imel, ni ustrezala zahtevam delovnega mesta. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca odločbo prvega sodišča spremenilo in je zahtevek zavrnilo. Menilo je, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko znižal plačo, če bi imel tožnik nižjo stopnjo izobrazbe od zahtevane, ne bi je pa smel znižati, ker je imel tožnik višjo stopnjo izobrazbe od zahtevane, čeprav ni ustrezala delovnemu mestu. Ker ni imel zahtevane izobrazbe, njegov zahtevek ni utemeljen.

Reviziji tožnika je sodišče ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, kot tudi zmotne uporabe materialnega prava in je razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje. Materialno pravo je bilo kršeno tudi, ker ni bilo zavzeto stališče do 39. člena splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razveljavilo 2. točko odločbe toženca z dne 2.7.1992, s katero je bila tožniku odmerjena akontacija osebnega dohodka in odločbo o zavrnitvi tožnikovega ugovora z dne 19.8.1992. Odločilo je, da je toženec dolžan plačati tožniku razliko v osebnem dohodku v višini 10% mesečno za čas od 1.6.1992 do 31.8.1993 z zamudnimi brestmi od dospelosti mesečnih akontacij osebnega dohodka do plačila, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. Toženčevi pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje ugodilo in je izpodbijano odločbo tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek glede razveljavitve odločb in vrnitve zadeve v ponovni postopek zavrnilo in odločilo, da sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da pritožbo toženca zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje. Navajal je, da je bil zahtevek na obravnavi spremenjen.

Izrek odločbe sodišča druge stopnje v opisu zahtevka ni pravilen. Tožnik ni zahteval, da se po vrnitvi zadeve ponovi postopek pri udeležencu (toženi stranki), ker mu je delovno razmerje prenehalo 31.8.1993. V obsežnih navedbah je tožnik povzemal besedila zakonov in kolektivnih pogodb in je med drugim navajal, da toženec teh določil ni spoštoval, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za opravljanje del na delovnem mestu laboranta I, saj ima strokovno izobrazbo VI. stopnje in opravljene tečaje ter je s temi listinami dokazoval usposobljenost za opravljanje del na delovnem mestu, ki jih je opravljal do 31.8.1993. Podrobno je povzel opis delovnega mesta laboranta I. Tabela izhodiščnih plač ni splošni akt in tudi ni predpisa, ki bi dovoljeval znižanje plač.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana, podani pa sta bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava po 1. in 3. točki 385. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo prvostopno odločbo tako, da je zavrnilo zahtevek na razveljavitev odločb organov tožene stranke z dne 7.7.1992 in 19.8.1992. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se zadeva vrne v ponovni postopek pri udeležencu (tožencu). V obrazložitvi odločbe ni navedlo, na podlagi katere določbe ZPP je spremenilo prvostopno odločbo (373. člen ZPP). O 2. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje ni odločilo. V utemeljitvi tudi ni navedlo, zakaj ni odločilo o navedeni točki izreka odločbe sodišča prve stopnje, ker izrek odločbe sodišča druge stopnje ne zajema zahtevka, ki ga je tožnik postavil v zvezi s plačilom razlike plače. V drugostopni odločbi tudi ni opozorjeno na okoliščino, da ni jasno, kako je tožnik na glavni obravnavi dne 14.1.1994 spremenil svoj zahtevek, ker je ta del zapisnika nejasen. Vsebino tega dela zapisnika bi bilo mogoče razumeti tudi tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje, to je, da tožnik ne postavlja podrejenega zahtevka, ampak le zahtevek na razveljavitev odločb organov tožene stranke in na plačilo razlike plače. Ker se tožnik zoper prvostopno odločbo ni pritožil, bi iz tega lahko sklepali, da je postavil zahtevek tako, kot je navedeno v izreku prvostopne odločbe, torej brez podrejenega zahtevka. Sodišče druge stopnje v izreku in obrazložitvi odločbe tudi ni upoštevalo, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo le 2. točko izreka odločbe direktorja z dne 7.7.1992. Izrek odločbe sodišča druge stopnje je v nasprotju z obrazložitvijo oziroma obrazložitev odločbe o njem nima razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Obe nižji sodišči sta zavzeli stališče do vprašanja ali izobrazba, ki jo ima tožnik, ustreza zahtevam za zasedbo delovnega mesta laboranta, nista pa zavzeli stališča do vprašanja zakonitosti določila tabele izhodiščnih plač za posamezne tarifne razrede, ki določa, da se delavcu, ki nima zahtevane izobrazbe na delovnem mestu, na katero je razporejen, zniža plača za 10 %. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPNDRS - Uradni list RS, št. 18/91, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), ki velja tudi za toženca, v prvem odstavku 39. člena določa, da v pogodbi o zaposlitvi zavod in delavec določita osnovno plačo delavca. Osnovna plača delavca za polni delovni čas in normalne delovne pogoje, ne more biti nižja od izhodiščne plače za tarifno skupino, v katero je delavec razporejen. V ponovljenem postopku bo treba v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti ali je določba v omenjeni tabeli o znižanju plače zakonita.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker je ravizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi določil prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).