Jedro

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi upničinega predloga ugodilo spremembi izvršilnega sredstva tako, da je ti. izvršbo s posredno izročitvijo (238.č in d ZIZ) spremenilo v izvršbo z neposredno izročitvijo (238.e člen ZIZ) s sklepom dne 24. 2. 2011, izvršitelj pa je na podlagi izdanega sklepa pristopil k opravi izvršbe (4. 3. 2011), ni dvoma o potrebnosti nastanka izvršiteljevih stroškov nastalih zaradi oprave neposrednih dejanj izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik nosi sam nastale mu stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je dolžan dolžnik v osmih dneh povrniti upnici 612,41 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa predlog upnice za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del tega sklepa se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njegovo razveljavitev oziroma spremembo. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti zmotna, saj sklep o izvršbi še ni pravnomočen in izvršljiv, ker je zoper njega vložena pritožba, o kateri pritožbeno sodišče še ni odločalo. Višje sodišče v je s sklepom z dne 3. 2. 2011 ugodilo dolžnikovemu predlogu in razveljavilo potrdilo o izvršljivosti sklepa o izvršbi naslovnega sodišča z dne 14. 7. 2010. Pomeni, da so bila vsa izvršilna dejanja s strani izvršitelja I.P. opravljena preden je postal sklep o izvršbi izvršljiv. Ta dejanja so bila opravljena brez podlage in posledično izvedena nezakonito. Stroški, ki so pri tem nastali ne morejo predstavljati stroškov potrebnih za izvršbo. Dolžnik jih upniku zato ni dolžan povrniti. Izvršitelj neposrednih dejanj izvršbe pred izvršljivostjo sklepa o izvršbi ne bi smel opravljati. Upnik bi moral obračun plačila za delo in stroške izvršitelja zavrniti v 8 dneh, če pa tega ni storil, bo moral izvršitelju plačati sicer neutemeljeno povzročene stroške. Plačila le-teh ne more uspešno prevaliti na dolžnika. Gre za razmerje med upnikom in izvršiteljem. Sodišče bi upnici lahko priznalo le stroške izvršitelja, ki se nanašajo na seznanitev izvršitelja z zadevo in vpisom 12,52 EUR. Ostalih stroškov, niti administrativnih 2,00 EUR, ki so bili upnici priznani že pri odmeri izvršilnih stroškov ob predlogu za izvršbo in so ti zajeti v sklepu o izvršbi z dne 14. 7. 2010, pa upnici sodišče ne bi smelo priznati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških, ki se nanašajo na opravo neposrednih dejanj izvršbe izvršitelja na podlagi računa št. in izvršiteljevega poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih. Izvršilno sodišče je od priglašenih stroškov upnice upnici priznalo stroške v višini 612,41 EUR ter le-te naložilo v plačilo dolžniku skladno z določbo prvega v zvezi s sedmim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) po tem, ko je ugotovilo, da so bili stroški priglašeni pravočasno in so bili za predmetno izvršbo potrebni.

5. Kot je razvidno iz pritožbe dolžnika, pritožba graja podlago odločitve. Izpostavlja potrebnost nadaljnjih stroškov, razen strošek izvršitelja v višini 12,52 EUR, ki se nanaša na seznanitev izvršitelja z zadevo in vpisom. Pritožba navaja, da ni bilo podlage za nastanek stroškov izvršitelja v zvezi z opravo neposrednih izvršilnih dejanj, saj jih izvršitelj pred izvršljivostjo sklepa o izvršbi z dne 14. 7. 2010 ne bi smel opravljati in torej v postopku izvršbe ta strošek ni bil potreben. Res je sicer, kot trdi dolžnik v pritožbi, da je bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (pravilna bi bila razveljavitev potrdila o pravnomočnosti) v tem postopku izdanega sklepa o izvršbi dne 14. 7. 2010 na podlagi dolžnikove pritožbe, ki jo je obravnavalo pritožbeno sodišče s sklepom z dne 3. 2. 2011, to pa iz razloga, ker je ugotovilo, da je dolžnik podal pravočasen ugovor, o katerem izvršilno sodišče še ni odločalo. Pritožba nima prav, da se neposredna dejanja izvršbe pred izvršljivostjo (pravilno: pravnomočnostjo) sklepa o izvršbi ne bi smela opravljati. Ravno nasprotno. ZIZ izrecno določa, da morebiten ugovor (in pritožba) ne zadrži postopka, če ni v zakonu drugače določeno (šesti odstavek 9. člena ZIZ), pri čemer velja pravilo, da se v smislu prvega odstavka 46. člena ZIZ začne opravljati izvršba pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. In ugotoviti je, da v našem primeru ne gre za taka dejanja. Nasprotno, iz 20.a poglavja ZIZ, ki govori o izvršbi v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki je v 238.e členu (ki govori o izvršbi z neposredno izročitvijo otroka) izrecno določeno, da se v primeru, ko je s sklepom o izvršbi določeno, da je otroka potrebno izročiti takoj, sklep o izvršbi zavezancu vroči ob opravi prvega izvršilnega dejanja, če tedaj zavezanec ni prisoten, se mu sklep o izvršbi vroči naknadno (peti odstavek) ter odsotnost osebe, kateri je treba odvzeti otroka, ni ovira za opravo izvršbe (šesti odstavek). Pomeni torej, da je že iz same vsebine te določbe, ko zakon nalaga vročitev sklepa o izvršbi dolžniku ob sami opravi izvršbe, zaključiti, da se izvršba opravi, ne da bi se čakalo na pravnomočnost sklepa o izvršbi. Izvršba bi lahko prenehala teči zgolj v primeru utemeljenega predloga za njen odlog.

6. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi upničinega predloga ugodilo spremembi izvršilnega sredstva tako, da je ti. izvršbo s posredno izročitvijo (238.č in d ZIZ) spremenilo v izvršbo z neposredno izročitvijo (238.e člen ZIZ) s sklepom dne 24. 2. 2011, izvršitelj pa je na podlagi izdanega sklepa pristopil k opravi izvršbe (4. 3. 2011), ni dvoma o potrebnosti nastanka izvršiteljevih stroškov nastalih zaradi oprave neposrednih dejanj izvršbe (kar evidentno izhaja iz poročila izvršitelja z dne 7. 3. 2011 na strani 254 in 255 spisa). Pritožba dolžnika, da so bila neposredna dejanja izvršbe s strani izvršitelja opravljena brez zakonske podlage iz navedenih razlogov niso utemeljena.

7. Nenazadnje pa iz enakih razlogov tudi ni utemeljen pritožbeni razlog, da bi sodišče upnici lahko priznalo zgolj stroške izvršitelja v višini 12,52 EUR (seznanitev izvršitelja z zadevo in vpisom), saj ta pritožbeni razlog izhaja iz enake pravne podlage tj. iz zakonitega opravljanja neposrednih dejanj izvršbe izvršitelja.

8. V posledici vsega navedenega, in ker sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, ter je pri odmeri stroškov pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP.

9. Dolžnik, ki je s pritožbo v celoti propadel, je dolžan sam nositi vse nastale mu stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

10. Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.