Jedro

Začasna odredba ni sredstvo, s katerim bi se lahko zavarovali pravdni stroški, ki bodo toženi stranki nastali v pravdi, ker to zavarovanje ureja specialni predpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke, da naj sodišče izda začasno odredbo zaradi zavarovanja njenih pravdnih stroškov, ki ji bodo nastali v tej pravdi, s katero naj tožeči stranki, njenemu ustanovitelju oziroma pravnemu nasledniku prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, to je parcelo št. 883 k.o. P. do 1/4, kar naj se vpiše v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v P. Po mnenju sodišča prve stopnje, toženki nista izkazali obstoj denarne terjatve, saj sodišče v tej zadevi še ni razpisalo obravnavo niti izvedlo nikakršnih dokazov, zato ni mogoče predvideti, katera od obeh pravdnih strank bo v pravdi uspela. Sodišče pa ne more svoje odločitve graditi na subjektivnem in samozavestnem prepričanju toženk v njun uspeh v pravdi, zlasti tudi ne v prognozo o višini nastalih stroškov. Zato po mnenju sodišča prve stopnje prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz člena 270 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni izkazan. Proti temu sklepu sta vložili toženki pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 ZIZ. Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da njuna terjatev do tožeče stranke ni verjetno izkazana. Dejstvo je, da je druga tožeča stranka tožbo umaknila po tem, ko sta se toženi stranki spustili v obravnavanje stvari, s čimer sta se toženi stranki strinjali pod pogojem, da plača stroške postopka. Skladno z določbami ZPP toženima strankama pripadajo stroški postopka, ki jih je povzročila druga tožeča stranka, ko je umaknila tožbo v tej fazi postopka. Do druge tožeče stranke je terjatev toženih strank že nastala. Izkazana pa je tudi verjetnost obstoja terjatve do prvo tožeče stranke iz naslova plačila stroškov postopka, saj je edini družbenik prvotožeče stranke in njen pravni naslednik drugi tožnik, ki je tožbo umaknil, oziroma je terjatev toženih strank do njega enako verjetna kot terjatev prve tožeče stranke do toženih. Treba je upoštevati, da sta toženi stranki fizični osebi s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, drugi tožnik pa je italijanski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Italiji. Prvi tožnik pa je pravno in dejansko mrtev. Zato ne gre za samozavestno zatrjevanje toženih stran, da bosta v sporu uspeli, temveč za dejansko skrb toženih strak, da bosta ostali brez možnosti poplačila stroškov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je prva tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu Okrožnega sodišča v Kopru. Očitno nima premoženja na računu. V primeru neplačila stroškov postopka v paricijskem roku bo potrebno vložiti izvršbo proti prvotožeči stranki oziroma na premoženje prvo tožeče stranke, ki pa v primeru neizdane začasne odredbe gotovo ne bo več obstajalo. Druga tožeča stranka je edini pravni naslednik prvo tožeče, je tuj državljan in zato bi bilo potrebno v takem primeru izvršbo voditi v tujini. Začasna odredba bi bila zato potrebna in izpolnjeni so bili vsi zakonski pogoji za njeno izdajo. Tožena stranka zato predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožba ni utemeljena. Terjatev, ki naj bi jo predlagana začasna odredba zavarovala, so pravdni stroški tožene stranke, ki ji bodo nastali v tej pravdi. Pravdni stroški so po svoji pravni naravi premoženjskopravna obveznost, ki je urejena s procesnim zakonom. Gre za akcesorno terjatev, saj se sme uveljavljati samo skupaj z glavno stvarjo v pravdi in praviloma se o stroškovnem zahtevku odloči skupaj z glavno stvarjo. Za zavarovanje te akcesorne terjatve je zakonodajalec predpisal posebno obliko varstva s položitvijo tožniške varščine po 90. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Tožena stranka zato ne more obiti teh predpisov na ta način, da predlaga za zavarovanje pravdnih stroškov izdajo začasne odredbe. Začasna odredba ni sredstvo, s katerim bi se lahko zavarovali pravdni stroški, ki bodo toženi stranki nastali v pravdi, ker to zavarovanje ureja specialni predpis in tega predpisa ni mogoče obiti na način, kot je to skušala v konkretni zadevi doseči tožena stranka z zavarovanjem preko začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe, s katero naj bi se zavarovali njeni pravdni stroški, zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).