Jedro

Tožničina pooblaščenka je stroške ob končanju glavne obravnave pravočasno priglasila. Ker pooblaščenka še ni bila davčna zavezanka, je stroške pravilno priglasila brez DDV. Kljub temu pa mora ostati neuspešno njeno zatrjevanje, da bi sodišče moralo na priznane stroške naknadno priznati še 22 % DDV, ker je po zaključku postopka, vendar pred izdajo sklepa o stroških, postala zavezanka za DDV.

Za priznanje stroškov je relevanten datum oprave storitve, kar je v tem primeru datum končanja glavne obravnave. Skladno z ZDDV-1M mora davčni zavezanec za vsako storitev izdati račun. Obveznost obračuna DDV nastane, ko so storitve opravljene. V predmetni zadevi pa gre za dejansko stanje, ko pooblaščenka na datum opravljene storitve še ni bila davčna zavezanka in je obveznost odvesti davek na dodano vrednost ni zavezovala. Ključno ob tem je, da bi morala sodišče pooblaščenka še pred izdajo sklepa o stroških obvestiti o spremembi statusa in predložiti dokaz, česar ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo tožnici stroške postopka v višini 1.169,95 EUR, ki jih mora toženec povrniti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

2. Pooblaščenka je 3. 4. 2024 prejela sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 243/2023 z dne 2. 4. 2024, v katerem je sodišče odločilo o stroških vezanih na sodbo citiranega sodišča opr. št. V Ps 243/2023, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 19. 3. 2024. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.169,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po zaključku tega postopka in pred izdajo sklepa o stroških je pooblaščenka 24. 2. 2024 postala zavezanka za DDV. To potrjuje predložena odločba FURS št. ... z dne 23. 2. 2024. Upoštevajoč navedeno tožnica na priznane stroške odvetnice v višini 1.153,13 EUR, priglaša še pripadajoči 22 % DDV, ker pooblaščenka ne more več izstaviti računa tožnici brez pripadajočega 22 % DDV. Predlaga dopolnitev s priznanjem dodatnega 22 % DDV v višini 253,69 EUR. V nasprotnem pa zoper ta sklep vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je odvetnica od izdaje sodbe do izdaje sklepa o stroških postala zavezanka za DDV in ji na priznane stroške pripada pripadajoči 22 % DDV, saj ga je odvetnica dolžna odvesti državi ob izstavitvi računa. Tožnica svoji pooblaščenki stroškov postopka še ni plačala. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožencu naloži v plačilo povračilo stroškov postopka v višini 1.423,64 EUR, namesto zneska 1.169,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih kršitev pritožba ne očita. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki je izdan ob popolno ugotovljenem procesnem stanju.

5. Po tretjem odstavku 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. V tem sporu je bil zadnji narok za glavno obravnavo, na katerem je bila glavna obravnava končana, 7. 2. 2024. Sodišče je v V. točki izreka sodbe V Ps 243/2023 z dne 7. 2. 2024 odločilo, da toženec nosi stroške tega postopka v celoti. Sodba je postala pravnomočna 19. 3. 2024, zato je sodišče na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP izdalo sklep o višini stroškov. Tožničina pooblaščenka je stroške ob končanju glavne obravnave pravočasno priglasila. Ker pooblaščenka še ni bila davčna zavezanka, je stroške pravilno priglasila brez DDV. Kljub temu pa mora ostati neuspešno njeno zatrjevanje, da bi sodišče moralo na priznane stroške naknadno priznati še 22 % DDV, ker je po zaključku postopka, vendar pred izdajo sklepa o stroških, postala zavezanka za DDV.1

6. Za priznanje stroškov je relevanten datum oprave storitve, kar je v tem primeru datum končanja glavne obravnave2. Skladno z Zakonom o davku na dodatno vrednost (Ur. l. RS, št. 13/11 s spremembami, v nadaljevanju ZDDV-1M) mora davčni zavezanec za vsako storitev izdati račun. Obveznost obračuna DDV nastane, ko so storitve opravljene.3 V predmetni zadevi pa gre za dejansko stanje, ko pooblaščenka na datum opravljene storitve še ni bila davčna zavezanka in je obveznost odvesti davek na dodano vrednost ni zavezovala. Ključno ob tem je, da bi morala sodišče pooblaščenka še pred izdajo sklepa o stroških obvestiti o spremembi statusa in predložiti dokaz,4 česar ni storila.

7. Ker pooblaščenka tožnice, ki je odvetnica, sama ni storila vsega, kar se od nje pričakuje za zavarovanje njenih pravic, mora posledično nositi pravne posledice opustitve.

8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

1 24. 2. 2024. 2 7. 2. 2024. 3 Če račun ni izdan, blago pa je dobavljeno oz. storitev opravljena, se DDV obračuna najkasneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je bila storitev opravljena. Zakon o davku na dodatno vrednost sicer ne predpisuje več roka za izdajo računa. Glede na določila o nastanku davčne obveznosti davčni zavezanci izdajajo račune, saj bi bilo negospodarno, da bi izkazovali davčne obveznosti, po drugi strani pa ne bi vzpostavili terjatev za storitev, na podlagi katerih je davčna obveznost nastala. 4 Kot izhaja iz predložene odločbe FURS št. ... z dne 23. 2. 2024 je tožnica postala zavezanka za DDV 24. 2. 2024.