Jedro

S protipravnim ravnanjem je tožena stranka vznemirjala tožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice, ni pa mu odvzela posesti na spornem delu nepremičnine, zato se utemeljenost tožbenega zahtevka presoja po določbi 99. člena SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. 9/2 k. o. X (ID 000)(1) in je dolžna iz tega zemljišča odstraniti asfalt v površini, kot je na priloženi skici izmere označena z oranžno barvo (površina med polno črto med točkama B in C ter črtkano črto na parc. št. 9/2) ter drog javne razsvetljave v točki A skice izmere, ki ju je nanj položila oziroma postavila in na tem zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje, to je odstraniti asfalt in gramozni tampon ter navoziti zemljo v debelini, kot na zemljišču parc. št. 9/1 k. o. X (ID 000), vse v petnajstih dneh pod izvršbo, pri čemer je skica izmere izvedenca geodetske stroke I. I. z dne 2. 7. 2015 sestavni del sodbe. Prvo sodišče je toženi stranki še naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 1.225,51 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da obstajajo nasprotja med razlogi sodbe in izrekom. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po pravilih vrnitvenega zahtevka, ugodeno pa je bilo zahtevku po pravilih prenehanja vznemirjanja lastninske pravice. Tožnik ni postavil zahtevka na vrnitev dela zemljišča, kjer naj bi stal asfaltni del z drogom javne razsvetljave, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožnika zavrniti. S spornim delom upravlja izključno tožena stranka, zato je treba tožbo presojati po pravilih vrnitvenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožniku dejansko dosodilo več kot je terjal. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice preoblikuje v tožbeni zahtevek za vrnitev dela nepremičnine oziroma ga samo določno opredeli po ugotovitvah izvedenca iz izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je vezano na tožbeni zahtevek in dejansko podlago spora, tožnik pa tožbenega zahtevka ni določno opredelil po izvedenskem mnenju. Tožba tožnika je zato nesklepčna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo določno površino na parc. št. 9/2 k. o. X, kjer se nahaja asfalt in drog javne razsvetljave, je le bolj določno opredelilo dejanski obseg pravnega varstva, kot ga je tožnik sicer že uveljavljal v tožbenem zahtevku. Odločilno pa je dejstvo, da med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno(3), na katerem delu nepremičnine parc. št. 9/2 k. o. X se nahaja asfaltirana pot in drog javne razsvetljave. Tožba zato ni nesklepčna iz razloga, ker tožnik po izdelanem izvedenskem mnenju ni bolj določno opredelil tožbenega zahtevka, tožnik pa je navedel tudi odločilna dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 99. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je sicer pravno podlago utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno utemeljevalo tudi na 92. členu SPZ (in ne samo na podlagi 99. člena SPZ), kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je v sodbi navedlo odločilna dejstva, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 99. člena SPZ.

5. V postopku je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb tožnika in prič, izvedenskega mnenja ter orto foto posnetkov prepričljivo ugotovilo, da je tožnik uporabljal nepremičnino, kjer je travnik, do mejnikov in da je tožena stranka na nepremičnini tožnika asfaltirala cesto in namestila drog javne razsvetljave. S tem protipravnim ravnanjem je tožena stranka vznemirila tožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma rabi nepremičnine, ni pa mu odvzela posesti na spornem delu nepremičnine(4), zato se utemeljenost tožbenega zahtevka presoja po določbi 99. člen SPZ. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je bila parcelacija nepremičnine parc. št. 9/0 (sedaj parc. št. 9/1 in 9/2) narejena iz razloga, da bi tožena stranka pridobila nepremičnino v last zaradi izgradnje ceste, vendar hkrati priznava, da do dogovora s tožnikom ni prišlo, kar pomeni, da si tožena stranka na nepremičnini ne lasti nobene pravice. Tožena stranka je z asfaltiranjem in namestitvijo droga javne razsvetljave na nepremičnini spremenila dotedanji način uporabe nepremičnine, tožniku pa s tem ni bila odvzeta posest, zato je tožnik upravičen do sodnega varstva zaradi protipravnega vznemirjanja iz 99. člena SPZ, zato je tudi utemeljen njegov zahtevek, da je tožena stranka dolžna odstraniti asfalt in drog javne razsvetljave iz nepremičnine.

6. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (352. člen ZPP).

7. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju nepremičnina.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Kar ni tudi ne v pritožbi.

Op. št. (4): Tožnik je del nepremičnine, kjer je asfaltna pot in drog javne razsvetljave še naprej lahko uporabljal.