Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za razloge, ki bi tožniku onemogočali, da dokumente vzame s seboj. Taki razlogi bi bili podani le v primeru, če bi bil prisiljen pobegniti iz matične države in to ob takih okoliščinah, da sploh ni možno pričakovati, da bi lahko imel ob sebi kakšen osebni dokument, ker bi mu bilo to fizično onemogočeno. Brez dokumentov pa tožena stranka ne more ugotoviti njegove identitete. Razen tega se je tožnik pri prvi prošnji za mednarodno zaščito predstavil z drugim imenom in priimkom, kar pa predstavlja še dodaten razlog, da njegova istovetnost ni mogla biti nesporno ugotovljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 8. 12. 2011 od 14:45 ure do dne 8. 3. 2012 do 14:45 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje, kakor tudi do izdaje sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Tožnik je na vprašanje, ali poseduje kakšen osebni dokument za ugotavljanje istovetnosti, povedal, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Dne 8. 12. 2011 je tožena stranka ugotovila ob preverjanju prstnih odtisov v bazi EURODAC, da je tožnik že dne 7. 6. 2011 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in sicer na Policijski postaji Lendava, vendar je bila v tem postopku njegova prošnja za mednarodno zaščito s sklepom zavržena, saj so obstajali dokazi o tem, da je v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Hrvaške, ki jo je Vlada RS razglasila za varno tretjo državo. Naknadno je bilo iz spisa upravne zadeve ugotovljeno, da se je tožnik v prvem postopku predstavil z drugimi osebnimi podatki, in sicer je navedel, da je A.A., rojen ... 5. 1986, državljan Pakistana. Pri podaji ponovne prošnje pa je navedel, da je B.B. V upravnem postopku je tožnik navedel, da ima osebno izkaznico v Pakistanu, vendar do sedaj doma ni še z nikomer kontaktiral, ki bi mu jo poslal, bo pa poskušal to urediti. Osebnega dokumenta ni vzel s seboj zato, ker je Pakistan na slabem glasu in nobena država noče dati vizuma pakistanskemu državljanu. Različnim agentom je potem, ko je zapustil Pakistan, plačal, da ga pripeljejo do Avstrije. Potoval je preko Irana do Turčije in od tu v zaprtem delu tovornjaka, po njegovem mnenju, do Avstrije, ko pa je zapustil tovornjak, je še nekaj časa pešačil in v neznanem baru zaprosil, naj pokličejo policijo. Počakal je do prihoda policije in zaprosil za mednarodno zaščito. Ves čas na tej poti je državne meje prestopal ilegalno. Tožena stranka meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko predloži eno od listin, ki so navedene v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru tožena stranka ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotovit njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tudi upravno sodišče je v sodbi opr. št. I U 1308/2008-14 z dne 11. 6. 2008 zavzelo stališče, da po presoji sodišča niti ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov in da je z dejstvom, da brez dokumenta, na katerem bi bila njegova fotografija, ni mogoče preveriti njegove istovetnosti, izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). To odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Nadalje tožena stranka kot razlog za omejitev gibanja navaja tudi razlog iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po določilu prvega odstavka 51. člena ZMZ se namreč lahko prosilcu omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz 12. točke 55. člena ZMZ, ta pa določa, da se za zavajanje in zlorabo postopka med drugim šteje, če je prosilec vložil drugo prošnjo, v kateri je navedel druge osebne podatke. Ta okoliščina pa v konkretnem primeru izhaja iz policijske depeše PP Lendava z dne 7. 6. 2011, ko je bil tožnik brez dokumentov in je v lastni izjavi navedel, da je A.A. Takrat je tudi zaprosil za mednarodno zaščito in mu je bil izdan sklep o zavrženju prošnje ter je bil vrnjen hrvaškim varnostnim organom. Dne 5. 12. 2011 pa je ponovno ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo in bil obravnavan s strani policistov PP Ljutomer. Iz policijske depeše z dne 6. 12. 2011 izhaja, da je bil tudi v tem postopku brez osebnih dokumentov in je v lastni izjavi navedel, da je B.B., rojen ... 5. 1985. Dne 7. 12. 2011 je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in na vprašanje uradne osebe, ali je že kdaj prej zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, odgovoril, da ni. Na vprašanje, zakaj spreminja svoje osebne podatke, je odgovoril, da je bil na Hrvaškem zaprt, da je tudi on človek in da ni imel druge izbire, ker se v Pakistan ne more vrniti. Tožena stranka ugotavlja, da je s tem, ko je podal svoje druge osebne podatke, prikril, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito že zaprosil. Nedvomno so podani razlogi iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej da je tožnik vložil drugo prošnjo, v kateri je navedel druge osebne podatke. Za omejitev gibanja zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Tožena stranka meni, da ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih. Prav tako je odločila v skladu z namenom danega pooblastila. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Če bi ga pristojni organ nastanil v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, s tem pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki utrpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ali ljudem, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča v primeru oseb brez državljanstva soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanja mej z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so ekonomski in drugi, ne pa zaščita pred preganjanjem v izvorni državi. Okoliščine, v katerih je prosilec prosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi organu onemogočilo meritorno odločitev o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti. Kot izhaja iz obeh policijskih depeš, kjer je bil obravnavan, je bil njegov namen oziroma ciljna država Avstrija. Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v Iranu, Turčiji in na Hrvaškem. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. V prošnji navaja tudi, da je njegova ciljna država Avstrija, v katero je imel namen oditi tudi sedaj, kot tudi to, da je posredniku v Turčiji plačal za pot do Avstrije, zato je omejitev na Center za tujce nujna tudi iz tega razloga.

Tožnik v tožbi izraža nestrinjanje s tem, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, če ta predloži katero od listin iz 75. člena Zakona tujcih. Pri tem se sklicuje na razne odločitve upravnega sodišča. Med drugim je Upravno sodišče RS v zadevi opr. U 1191/2008 zavzelo stališče, da smiselna uporaba 1. odstavka 75. člena ZTuj pomeni, da mora tožena stranka upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določbo tega člena. Iz večih judikatov, ki so v tožbi izrecno navedeni, pa tudi izhaja, da smiselna uporaba ZTuj ne pomeni, da so v vsakem primeru, ko prosilec ne izkaže istovetnosti z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena Zakona o tujcih, izkazani pogoji za omejitev osebne svobode. V zadevah omejitve gibanja gre za odločanje po prostem preudarku. Upravno sodišče RS v zadevi opr. št. U 1353/2011 ter Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. Up 423/2011 navajata, da je omejitev gibanja vezana ne le na zakonske razloge, zaradi katerih se prosilcu sploh lahko omeji gibanje, temveč tudi na obstoj okoliščin, zaradi katerih je tak ukrep nujno potreben. Sum zavajanja in zlorabe postopka ali pa ugotavljanje istovetnosti prosilca sta šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Svoj namen mora organ utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. V citirani odločitvi vrhovnega sodišča je navedeno, da mora biti ukrep omejitve gibanja v neposredni zvezi z ugotavljanjem istovetnosti in zagotovitvijo prisotnosti prosilca v primeru izkazane begosumnosti ali drugačnega oviranja postopka po Dublinski uredbi in na podlagi ugotovitve, da se zakonitega namena omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode ne more uresničiti s kakšnim drugim, v človekove pravice manj posegajočim ukrepom. V obravnavanem primeru tožena stranka kot edini dokaz, ki kaže na begosumnost, navaja zgolj izjavo, da je bil cilj tožnika priti v Avstrijo. S tem begosumnost vsekakor ni izkazana, saj izjava, da končni cilj ni bila Slovenija, nikakor ne dokazuje, da želi tožnik v konkretnem primeru pobegniti v Avstrijo. Razen tega je tožnik po tem, ko je izvedel, da se nahaja v Republiki Sloveniji, sam prosil natakarico, naj pokliče policijo, ko bi lahko zlahka pobegnil in nadaljeval pot, pa tega ni želel, kar še dodatno dokazuje, da ne gre za begosumnost in s tem za ukrep omejitve gibanja ni izkazane podlage. Razen tega tožena stranka ni zadostno utemeljila, da namena omejitve gibanja ni mogoče uresničiti s kakšnim drugim, v človekove pravice manj posegajočim ukrepom. Iz vedenja tožnika je razvidno, da ni želel pobegniti v Avstrijo, tekom postopka ni izkazal nobenega znaka, ki bi izkazoval željo po pobegu v drugo državo, tožena stranka se opira zgolj na trditev, da je bila ob odhodu iz Pakistana njegova ciljna država Avstrija, kar nikakor ne zadošča za tako grob poseg v človekove pravice. Cilj tožnika je mednarodna zaščita, saj trpi utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Ustavno načelo sorazmernosti določa, da je omejitev gibanja dopustna le, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izkazan. Iz odločbe ustavnega sodišča opr. št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 izhaja, da sum zavajanja in zlorabe postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika. Tudi iz splošno uveljavljenih načel mednarodnega prava izhaja, da je strogo prepovedan kaznovalni odvzem prostosti ali pa odvzem prostosti, ki ima namen zastraševati bodoče prosilce. Iz postopka za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik v svoji državi dejansko preganjan zaradi svoje verske opredeljenosti. Ubili so mu očeta, sedaj pa je ogroženo tudi njegovo življenje. To dokazujejo tudi splošno znana dejstva o razmerah v Pakistanu, kjer je še vedno pogosto splošno sprejeto krvno maščevanje med družinami, sploh zaradi verskih razlogov, ki so tam tesno povezani z osebno častjo in ugledom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika predlagala, naj sodišče opravi poizvedbo o zdravstvenem stanju tožnika, glede na to, da je bil v psihiatrični bolnici v Idriji, da bi bilo zadoščeno načelu sorazmernosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 20. 12. 2011 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je povedal, da je Pakistan zapustil leta 2010, od junija 2010 do sedaj je bil ves čas na Hrvaškem. S seboj ni vzel osebnih dokumentov zato, ker potnega lista sploh nima, osebno izkaznico pa je imel s seboj, vendar mu je agent rekel, da je ne potrebuje in jo je vrgel stran, zato ker če bi jo imel v Turčiji, bi imel probleme. Osebno izkaznico je vrgel stran v Iranu. V Iran je šel ilegalno, osebno izkaznico je imel le zato, da bi lahko izkazal svojo identiteto, če bi imel težave. Vse meje je prečkal ilegalno. Če bi imel v Turčiji osebno izkaznico, bi ga deportirali nazaj v Pakistan. Sicer pa je bil njegov končni cilj Avstrija. Preden je prišel drugič v Slovenijo, je bil na Hrvaškem šest mesecev zaprt in nato je dobil sklep, da mora v treh dneh zapustiti državo, zato je odšel v Srbijo, potem pa iz Subotice z zaprtim kamionom v Slovenijo. Verjetno je potoval tudi skozi Madžarsko. Njegov namen je bil priti v Avstrijo, vendar pa, ko ga je voznik kamiona odložil, se je izgubil, po dveh do treh urah hoje je prišel do nekega bara in zvedel, da je v Sloveniji, kjer je sam prosil natakarico, naj pokliče policijo. Pri prvi prošnji je povedal drugačno ime in priimek zato, ker je imel s seboj neke hrvaške dokumente, na katerih je bilo napisano tisto ime, ki ga je takrat povedal. Ko pa je v Slovenijo prišel drugič, je povedal pravo ime, ker s seboj ni imel nobenih dokumentov iz Hrvaške. Prej pa je dal napačne podatke zato, ker če bi dal prave, bi ga verjetno deportirali nazaj v Pakistan. Zdravstvene težave ima zato, ker je pod pritiskom, ker je bil v zaprtih prostorih na Hrvaškem več kot eno leto, potoval je v slabih razmerah, v Slovenijo je prišel z mladoletnim sopotnikom, nakar so tožnika odpeljali v Center za tujce. Ima občutek, da se z njim ravna nepošteno in dikriminatorno, psihično se počuti slabo in jemlje zdravila zjutraj, popoldne in zvečer. V psihiatrični bolnici v Idriji je bil dva ali tri dni, ker se je rezal po rami, to pa zato, ker je bil na Hrvaškem zaprt in je psihično na tleh, upal je, da bo v Sloveniji dobil azil, pri čemer so sopotnika dali v Azilni dom, njega pa v Center za tujce. Tudi njegova mama je zaskrbljena, kaj bo z njim. Iz teh razlogov je izgubil vso voljo. Z osebjem v Centru za tujce je zadovoljen, tako s policisti kot s socialnimi delavci, kar želi, mu omogočijo, tudi če hoče ven se mu to omogoči in se nima kaj pritoževati. Zadovoljen je tudi s hrano, vendar zadnje čase več kot osem dni stavkajo. Pri podaji prošnje je rekel, da je osebni dokument pustil doma zato, ker ga takrat ni nihče vprašal, ali obstaja njegova osebna izkaznica v Pakistanu ali ne. Takrat ni rekel, ali je osebna izkaznica v Pakistanu fizično ali ni, rekel je, da bo poskušal dobiti kopijo, ker ima morda kakšno kopijo v Pakistanu. Na vprašanje, zakaj je pred tem tem rekel, da je izvorno državo zapustil 16. 9. 2011, če pa se je takrat nahajal na Hrvaškem, je tožnik odgovoril, da se ne počuti dobro, ker je toliko potoval, jemal tablete in bil v slabem stanju in je lahko kakšen datum narobe povedal. Ko je drugič prišel v Slovenijo in bil prijet, je rekel, da nikoli ni dal prošnje v Sloveniji, ker je računal, da mogoče ne bodo vedeli. Za Novo leto bi rad bil prost, sicer si bo še kaj naredil. Če bi imel namen pobegniti, bi lahko pobegnil iz Idrije, tako pa nima namena pobegniti.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ), kot tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7. 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno odločenih razlogov iz 1., 2. ali 3. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru potrebno ugotoviti istovetnost tožnika ter da je podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Sodišče soglaša z ugotovijo tožene stranke, da je istovetnost tožnika nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru pa tožnik takega dokumenta ni predložil. Sodišče po vpogledu v upravni spis ocenjuje, da niso podani taki razlogi, ki bi tožniku onemogočali, da s seboj odnese osebne dokumente. Iz zapisnika o razgovoru oziroma dopolnitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 8. 12. 2011 izhaja, da je tožnik povedal, da mu je agent rekel, da ne potrebuje nobenega dokumenta. Navedel je, da je Pakistan na slabem glasu in da nobena država noče dati vizuma pakistanskemu državljanu. Na zaslišanju na sodišču je tudi rekel, da mu je agent svetoval, naj osebno izkaznico vrže stran in jo je potem sam vrgel stran. Sodišče ocenjuje, da v tem primeru ne gre za razloge, ki bi tožniku onemogočali, da dokumente vzame s seboj. Taki razlogi bi bili podani le v primeru, če bi bil tožnik prisiljen pobegniti iz matične države in to ob takih okoliščinah, da sploh ni možno pričakovati, da bi lahko imel ob sebi kakšen osebni dokument, ker bi mu bilo to fizično onemogočeno. Brez dokumentov pa tožena stranka ne more ugotoviti njegove identitete in zato ni imela nobene druge možnosti, kot da je tožniku iz tega razloga omejila gibanje, saj ni mogla z zanesljivostjo ugotoviti tožnikove istovetnosti. Razen tega se je tožnik pri prvi prošnji za mednarodno zaščito predstavil z drugim imenom in priimkom, kar pa predstavlja še dodaten razlog, da njegova istovetnost ni mogla biti nesporno ugotovljena. Sodišče pa se sicer strinja z navedbo v tožbi, da v vsakem primeru, kot prosilec ne izkaže istovetnosti z dokumenti, navedenimi v Zakonu o tujcih, še niso izkazani pogoji za omejitev osebne svobode, vendar pa je v tem primeru šlo tudi zato, da niso bili podani taki razlogi, zaradi katerih tožnik ne bi imel možnosti vzeti s seboj osebnih dokumentov, razen tega pa se je tožnik dvakrat predstavil z različnima imenoma in priimkoma.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe tudi glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz policijske depeše PP Lendava z dne 7. 6. 2011 izhaja, da je tožnik navedel, da je A.A., dne 5. 12. 2011 pa je ponovno ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo in bil obravnavan s strani policistov PP Ljutomer pri čemer iz policijske depeše izhaja, da je bil tudi v tem postopku brez osebnih dokumentov in je v lastni izjavi navedel, da je B.B., rojen ... 5. 1985. S tem so podani razlogi iz prvega odstavka 12. točke 55. člena ZMZ, torej da je tožnik vložil drugo prošnjo, v kateri je navedel druge osebne podatke.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da je premalo utemeljena oziroma obrazložena begosumnost, ker po njegovem mnenju ne zadostuje zgolj izjava, da je bil njegov končni cilj priti v Avstrijo. Razen tega je po tem, ko je izvedel, da se nahaja v Republiki Sloveniji, sam prosil natakarico, naj pokliče policijo. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da je bil potreben ukrep omejitve gibanja. Tožena stranka namreč ni navedla le tega, da je njegov cilj bila Avstrija, ampak je v obrazložitvi navedla tudi to, da z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik kaže na izrazito begosumnost. Razen tega je navedla tudi to, da je v Turčiji plačal posredniku za ilegalno pot do Avstrije. S tem je po mnenju sodišča v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da je omejitev gibanja potrebna. Sicer pa je tožnik tudi na zaslišanju na sodišču povedal, da je od zapustitve Pakistana vse meje prečkal ilegalno. Preprečevanje nedovoljenega prestopa meja pa je dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode tudi ob upoštevanju načela sorazmernosti.

Glede tožbene navedbe, ki se nanaša na ustavno odločbo, pa sodišče meni, da citirano odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 ni možno razlagati na tak način, da se določbe ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sploh ne bi več smele nikoli uporabljati. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, kjer je vrhovno sodišče podalo mnenje, kako je potrebno razumeti citirano odločbo ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče v tej sodbi navaja, da je ustavno sodišče navedlo tudi, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanja javnega reda (in nacionalne varnosti) sicer lahko pomenile ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Stališče ustavnega sodišča se je nanašalo na upravno presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavno pritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavne skladnosti celotne druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Z odrejenim ukrepom je bilo tožniku preprečeno nezakonito prehajanje državnih mej, to pa je ustavno dopusten cilj omejitev osebne svobode prosilcu za azil. V tožbi tožnik tudi navaja, da iz postopka za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik v svoji državi dejansko preganjan zaradi svoje verske opredeljenosti, da so mu ubili očeta in je sedaj ogroženo tudi njegovo življenje, da je v Pakistanu splošno sprejeto krvno maščevanje med družinami zaradi verskih razlogov. V zvezi s temi tožbenimi navedbami pa sodišče meni, da ne morejo biti predmet tega postopka, kjer gre zgolj za presojo, ali je sklep o omejitvi gibanja utemeljen, temveč so ti tožbeni razlogi povezani z vsebinsko presojo prošnje za priznanje mednarodne zaščite, to pa je predmet posebnega postopka.

Glede predloga tožeče stranke, naj sodišče opravi poizvedbo o zdravstvenem stanju tožnika glede na to, da je bil v psihiatrični bolnici v Idriji, da bi bilo zadoščeno načelu sorazmernosti, je sodišče po zaslišanju tožnika na glavni obravnavi sklenilo, da temu predlogu ne bo ugodilo. Izvedba takega dokaza bi imela smisel, če bi se pojavil dvom v tožnikovo sposobnost razumeti pomen tega postopka, vendar se je na zaslišanju sodišče prepričalo, da je tožnik smiselno odgovarjal na vprašanja in je razumel njihov pomen in je zato sodišče ugotovilo, da razume pomen tega postopka. Res je pred tem potreboval zdravniško pomoč in je bil krajši čas v psihiatrični bolnišnici v Idriji, vendar pa je na vprašanje na zaslišanju na sodišču v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem povedal, da ima zdravstvene težave zato, ker je pod pritiskom, ker je bil v zaprtih prostorih na Hrvaškem več kot eno leto in tudi potoval je v slabih razmerah, kar pa po mnenju sodišča ni v zvezi z omejitvijo gibanja v Sloveniji. Nadalje je kot razlog za svoje težave navedel tudi to, da so njegovega sopotnika dali v Azilni dom, njega pa v Center za tujce, kar sodišče razume, da gre pri tožnikovem dojemanju postopka bolj za nezadovoljstvo zaradi tega, ker je mladoletni sopotnik v Azilnem domu, tožnik pa v Centru za tujce, kot pa zaradi česa drugega. Sodišče ne dvomi v to, da tožnik doživlja določeno duševno stisko in to iz več razlogov. Ne glede na navedeno pa je treba upoštevati, da je bilo v podobnih oziroma primerljivih zadevah, ko so bili podani podobni razlogi za omejitev gibanja kot v tem primeru, glede na dosedanjo prakso prosilcem za azil gibanje omejeno, zato tudi v tem primeru tožena stranka ni mogla ravnati drugače. Zdravstvene težave tožnika zaradi tega ne morejo vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke. V takem primeru je pomembno predvsem to, da je ob nastopu zdravstvenih težav prosilcem za azil zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. V obravnavanem primeru je bila tožniku ta zagotovljena, sodišče pa tudi ne dvomi o tem, da se omejitev gibanja izvaja na tak način, da se prosilcem za azil maksimalno olajša življenje, kar med drugim izhaja tudi iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi, ko je rekel, da je z osebjem v Centru za tujce zadovoljen, da mu omogočijo, kar želi in da se ne more pritoževati.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.