Jedro

Nižji sodišči pri odločanju o odškodnini za strah, nista upoštevali tistega dela prvega odstavka 200. člena ZOR, ki omogoča sodišču, da prisodi denarno odškodnino kot zadoščenje oškodovancu samo za škodo, pri kateri sta stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje intenzivna in dolgotrajna.

Tožena stranka je bila povabljena na glavno obravnavo in je bila prisotna na narokih, zato si je tedaj lahko neposredno ogledala tožnikov prst in stanje primerjala s stanjem, ki ga prikazuje fotografija. Na glavni obravnavi je imela vse možnosti za to, da se je seznanila s potekom dokaznega postopka in je sodelovala, zato revizijski očitek, češ da ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem (7.točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977) in da s tožnikom ni bila v enakoprav-nem položaju (23. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Ur.l. RS, št. 33/91), ni primeren in ni utemeljen.

Izrek

1. Revizija se zavrže v delu, s katerim tožena stranka izpodbija pravnomočno odločitev o plačilu glavnic 12.398,00 tolarjev, 3.746,00 tolarjev in 3.000,00 tolarjev, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Reviziji proti pravnomočni odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I.1.točki in v II. točki izreka spremeni, tako da se: - pritožba tožeče stranke zavrne tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine, kolikor presega znesek 270.000,00 SIT; in v delu, ki se nanaša na odškodnino za strah; - pritožbi tožene stranke delno ugodi in se odločitev o odškodnini za strah spremeni tako, da se ta tožbeni zahtevek zavrne.

3. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

4. Ob upoštevanju odločitve v točkah 1. do 3. izreka te odločitve in pravnomočno prisojenih zneskov, proti katerim ni bila vložena revizija, se pravnomočno naložena obveznost toženi stranki glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki znesek 650.599,00 SIT (z besedo; šeststo petdeset tisoč petsto devetindevetdeset tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo - od zneska 620.000,00 SIT od 5. 5.1998 dalje, - od zneska 8.955,00 SIT od 14.10.1994 dalje, - od zneska 12.398,00 SIT od 16. 3.1995 dalje, - od zneska 3.746,00 SIT od 29.11.1994 dalje, - od zneska 3.000,00 SIT od 20.10.1994 dalje in - od zneska 2.500,00 SIT od 14.10.1994 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Presežni tožbeni zahtevek se zavrne, razen v delu, za katerega je bila odločitev razveljavljena (odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti)."

5. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 720.599 tolarjev glavnice z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki zapadejo v plačilo od dneva dospelosti posameznih zneskov, ki jih je prisodilo za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo in so navedeni v izreku sodbe. Tožniku je prisodilo tudi pravdne stroške, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik 3.5.1994 poškodoval pri delu in da utemeljenost zahtevka, se p-ravi škodni dogodek, vzročna zveza in odgovornost tožene stranke, niso sporni. Ko je sodišče tožniku prisojalo škodo, mu je prisodilo iz naslova nepremoženjske škode 690.000 tolarjev, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 5.5.1998 dalje in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 270.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 350.000 tolarjev in za strah ob nesreči in med zdravljenjem 70.000 tolarjev. Iz naslova premoženjske škode pa mu je prisodilo 8.955 tolarjev zaradi izgubljenega zaslužka, 12.398 tolarjev stroškov za spričevalo dr. H.S., 3.746 tolarjev stroškov za spričevala zdravstvenega doma v Velenju, 3000 tolarjev za stroške fotografij in petkrat po 500 tolarjev, kar znese 2.500 tolarjev za prevoze v celjsko bolnišnico. Od zapadlosti posameznih zneskov mu je prisodilo tudi zamudne obresti, kot so določene v zakonu in začnejo teči od različnih datumov, ki so navedeni v sodbi.

Po pritožbah tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker je menilo, da je pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000 tolarjev, za strah pa 100.000 tolarjev. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je razveljavilo, sicer pa je zavrnilo presežni del tožnikove pritožbe in v celoti pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je - v zvezi s prvo sodbo - tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka še za 479.144 tolarjev (čeprav ne pojasni izračuna tega zneska), ali razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v nasprotju med izvedenimi dokazi in razlogi sodb, ki se sklicujeta na mnenje dr. H. S., a ga ne upoštevata. Zlasti sodišču druge stopnje očita, da je kljub temu mnenju neutemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe tožene stranke in prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, čeprav je pri tožniku ni. Prav iz mnenje dr. S. namreč izhaja, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane v lažji obliki in začasno le med zdravljenjem ter nato še krajši čas, ne pa trajno. Zmotno uporaba materialnega prava vidi v tem, da je tožniku prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, čeprav tožnik opravlja svoje delo kot pred poškodbo in tudi pri drugih aktivnostih ni prikrajšan. Če pa ima neprijetne občutke na poškodovanem prstu, se ti upoštevajo pri telesnih bolečinah in nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem, ki jih je pritožbeno sodišče previsoko ovrednotilo, saj je odškodnino zvišalo kljub temu, da je pri tej obliki škode izdvojilo odškodnino zaradi estetske manjvrednosti prsta in v tem delu razveljavilo prvo sodbo. Glede odškodnine za strah trdi, da ta ob banalni poškodbi ni bil prisoten in zato odškodnina za to obliko škode ni upravičena, vsaj v prisojenem znesku ne. Tožena stranka se upira tudi plačilu premoženjske škode in navaja, da ni utemeljeno prisojena odškodnina za stroške mnenja dr. S., ker je bil v pravdi na tožnikovo zahtevo postavljen nov izvedenec, če pa so stroški utemeljeni, pa ne predstavljajo odškodnine temveč spadajo med pravdne stroške. Tudi za stroške zdravniškega spričevala ZD Velenje trdi, da niso bili potrebni, ker le-to ni pripomoglo k razrešitvi zadeve, posebej pa se upira prisoji odškodnine stroškov za slike v znesku 3.000 tolarjev, ker meni, da niso bile potrebne in dodaja, da toženi stranki niso bile vročene. Argument pritožbenega sodišča, češ da bi slike kljub temu lahko pregledala, se ji ne zdi sprejemljiv, ker tožena stranka "ne bo letala po sodiščih in si zbirala dokumentacije, na katero opira tožbene zahtevke tožnik". Zato trdi, da je opustitev pošiljanja vseh dokazov bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker tožena stranka ni imela možnosti, da bi se izjasnila o teh dokazih ter ni bila enakovredno obravnavana pred sodiščem.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je uporabilo določila ZPP 1977, čeprav je 14.7.1999 začel veljati Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), ker je v prvem odstavku 498. člena ZPP 1999 predvideno, da se postopek, ki je bil končan s sodbo ali sklepom pred sodiščem prve stopnje pred uveljavitvijo novega zakona, nadaljuje po tedaj veljavnem procesnem zakonu.

Revizija je delno nedovoljena, delno utemeljena in delno neutemeljena.

Tisti del revizije, ki se nanaša na prisojene glavnice in obresti za spričevali dr. S. in ZD v Velenju ter za fotografiranje prsta v skupnem znesku 19.144 tolarjev, je sodišče s sklepom zavrglo. Tožena stranka pravilno opozarja, da navedene glavnice niso premoženjska škoda, ki bi bila v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo pri delu, marveč gre za tožnikove terjatve, ki imajo drugo podlago in to vsaka svojo. Za presojo dovoljenosti revizije v tem delu je treba upoštevati, da so bile v izpodbijani sodbi prisojene kot glavna terjatev in da noben izmed teh spornih zneskov ne presega vrednostne meje za dovoljenost revizije po drugem odstavku 382. člena ZPP.

Zaradi tega je revizijsko sodišče v skladu z določilom 392. člena ZPP 1977 v tem delu zavrglo revizijo.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo, pa je dovoljena in je deloma utemeljena.

Nižji sodišči sta pri določanju pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabili zlasti določilo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Toda pri odločanju o odškodnini za strah, nista upoštevali tistega dela prvega odstavka 200. člena ZOR, ki omogoča sodišču, da prisodi denarno odškodnino kot zadoščenje oškodovancu samo za škodo, pri kateri sta stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje intenzivna in dolgotrajna. Strah se kaže bodisi kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi (primarni strah) ali kot enakomerno slabo razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni (sekundarni strah). Sodna praksa je izoblikovala stališče, da se odškodnina za to obliko nepremoženjske škode priznava le v primeru, če je bil strah zelo intenziven in je v duševnosti prizadetega pustil trajne posledice, ali če je brez posledic trajal dalj časa. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je šlo pri tožniku za odrezanje odtrganega vrha levega kazalca po poškodbi, (kar je po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb v šest skupin lahek primer, ki spada v II. skupino) in ker je izvedenec pojasnil, da se je tožnik lahko srednje močno bal en dan po poškodbi, nato pa je bil šest mesecev lahno zaskrbljen za izid zdravljenja in se torej ob poškodbi in med zdravljenjem ni mogel resnično bati za svoje življenje ali za to, da bo hud invalid, njegov strah ni bil niti intenziven, niti dolg. Zato tožena stranka utemeljeno navaja, da prisojanje denarne odškodnine v takih primerih ni utemeljeno.

Upravičena je tudi revizijska graja odločitve drugostopenjskega sodišča o pravični denarni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče druge stopnje je pri prisojanju odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje določilo kot pravično odškodnino za to obliko škode, sicer pravilno ugotovilo, da je odškodnina za ugotovljeno trpljenje tožnika med zdravljenjem prenizko odmerjena. Toda, ko je iz ugotovljenega obsega škode za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem izločilo tožnikovo trpljenje zaradi estetske motnje na levem kazalcu, je postala odškodnina v znesku 270.000,00 tolarjev pravična in je ni bilo treba zvišati. Navsezadnje je tožnik trpel hude bolečine le 3 dni in srednje bolečine 4 dni, nato pa je sledilo obdobje lahkih bolečin, ki se občasno še pojavijo. Tudi nevšečnosti ob ambulantnem zdravljenju niso bile tako obremenjujoče in dolgotrajne ter fizioterapija ni bila potrebna. Glede na navedeno je vrhovno sodišče ugodilo reviziji tožene stranke in znižalo pravnomočno prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem s 500.000,00 tolarjev na 270.000,00 tolarjev.

Tako je reviziji v delu, s katerim izpodbija prisojeno odškodnino za strah in zvišano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ugodilo in po določilu prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo ta del izpodbijane sodbe ter zavrnilo tožbeni zahtevek za denarno odškodnino za strah v celoti, za denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa deloma.

Drugače je z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri ugotavljanju njenega obsega sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila procesnega prava in nista storili očitanih bistvenih kršitev določb ZPP 1977. Pravilno sta uporabili tudi materialno pravo pri presoji pravnega standarda pravične odškodnine.

Uvodoma je treba pojasniti, da sodišče ugotavlja dejansko stanje na podlagi načela proste presoje dokazov, ki je uzakonjeno v 8. členu ZPP 1977. To sodišču nalaga, da presodi, katera dejstva je šteti za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. V danem primeru je sodišče izvedlo več dokazov, ki jih je navedlo v tretjem odstavku na drugi strani prve sodbe. Iz nadaljnje utemeljitve te sodbe je mogoče razbrati, da si je ustvarilo objektivno sliko predvsem s tem, da je upoštevalo izvedeniško mnenje dr. R. P., a zaradi tega ni zanemarilo mnenja dr. S. in tožnikove izpovedi, ki jo posebej omenja. Na tako ugotovljeno dejansko stanje se v utemeljitvi svoje sodbe na 4. strani sklicuje tudi pritožbeno sodišče, ki je pravilno štelo, da je podano trajno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, čeprav dr. S. tega ne predvideva. Zavrnitev pritožbenih opozoril na to mnenje, ki je le eno izmed izvedenih dokazov, ki so pojasnili drugačno vsebino, ne pomeni neskladja med dokazi in razlogi sodbe.

Tudi trditev, da tožena stranka ni bila enakopravno obravnavana, ker se ni mogla izjasniti o izvedenih dokazih, ni utemeljena. Sodišče izvaja dokaze s pomočjo različnih dokaznih sredstev, od katerih so nekatera materialne narave (npr. listine), druge pa ne (npr. ogledi, izpovedi prič in pravdnih strank). Ker temelji procesno pravo na kombiniranem načelu ustnosti in pisnosti, se izvajajo dokazi predvsem na glavni obravnavi, kjer lahko pride v celoti do izraza načelo neposrednosti, saj ni posrednika med pravdnima strankama in sodiščem. Tožena stranka je bila povabljena na glavno obravnavo in je bila prisotna na narokih, zato si je tedaj lahko neposredno ogledala tožnikov prst in stanje primerjala s stanjem, ki ga prikazuje fotografija. Na glavni obravnavi je imela vse možnosti za to, da se je seznanila s potekom dokaznega postopka in je sodelovala, zato revizijski očitek, češ da ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem (7.točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977) in da s tožnikom ni bila v enakopravnem položaju (23. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Ur.l. RS, št. 33/91), ni primeren in ni utemeljen. S tožnikove strani predložena fotografija ni bila tako pomembna za prvo sodišče, ki si je neposredno ogledalo posledice tožnikove poškodbe, je pa zgovorna zlasti za instančno sodišče, ker slika dopolnjuje opis ugotovljenega dejanskega stanja v utemeljitvi sodbe.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovili, da se tožnikovo duševno trpljenje zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti izraža predvsem tedaj, ko se zaradi zmanjšane moči v roki ne more zanesti na svoj prijem, ali ko mora opravljati drobna dela, kot na primer privijanje drobnih vijakov, ter je tudi izvedenec R. Pirih, dr. med. potrdil, da so te težave objektivno podane, sta se sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da tožniku pripada denarna odškodnina in sta jo odmerili v pravičnem znesku. Zato je vrhovno sodišče v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno po določilu 393. člena ZPP 1977. Ker bo v zadevi sodišče prve stopnje še odločalo o tožnikovem zahtevku za duševne bolečine zaradi skaženosti, je revizijsko sodišče po določilu četrtega odstavka 166. člena ZPP 1977 pridržalo odločitev o revizijskih stroških za končno odločitev.