Jedro

Nasprotni udeleženec kot pomemben nasprotni dokaz predlagateljičinim trditvam o nasilju izpostavlja svoje zaslišanje, s katerim bi ovrgel resničnost njenih trditev. Navedeni dokaz bi sodišče lahko izvedlo le na naroku za glavno obravnavo. Tako se izkaže kot utemeljen tudi očitek nasprotnega udeleženca o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni izvedlo naroka, ki je bil potreben zaradi izvedbe dokazov. Iz določila 22a. člena ZPND izhaja, da se za postopek odločanja o ukrepih uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če v ZPND ni drugače določeno. Nepravdni postopek ureja ZNP-1, ki določa, da sodišče odloči po obravnavi na naroku, razen če zakon ne določa drugače. ZNP-1 za razliko od prejšnje ureditve v ZNP izrecno določa, da sodišče opravi narok in izvede obravnavo. Sedanja ureditev glede naroka je tako skladna z določbami ZPP, da sodišče odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja in da sodišče na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov odloči le, če zakon tako določa (4. člen ZPP). Ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, je poseglo v pravico nasprotnega udeleženca do izjave v postopku, hkrati pa je z opustitvijo izvedbe naroka zagrešilo kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je bilo zato treba razveljaviti že zaradi obstoja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotnemu udeležencu z izpodbijanim sklepom za obdobje 12 mesecev prepovedalo vstopiti v stanovanje na naslovu N. 9; približevati se in zadrževati v bližini stanovanja na navedenem naslovu, na razdalji manjši od 200 metrov; približevati in zadrževati se na krajih, kjer se predlagatelji običajno zadržujejo, na razdalji manjši od 200 metrov, in sicer: Osnovni šoli ..., Športnemu parku ... na naslovu ..., skladišču podjetja ..., navezovati stike s predlagatelji na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo ali preko tretjih oseb; vzpostaviti vsakršno srečanja s predlagatelji; objavljati osebne podatke, dokumente iz sodnih in upravnih spisov in osebnih zapisov, ki se nanašajo na predlagatelje. Odločilo je še, da se nasprotnemu udeležencu izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR za primer, če ne bo ravnal v skladu s sklepom, in še, da izrečena prepoved približevanja in vzpostavljanja stikov z mld. A. A. ne velja v primeru in v času morebitnih stikov, ki bi bili po izdaji izpodbijanega sklepa dogovorjeni ali določeni v morebitnem drugem sodnem postopku, v obsegu tako dogovorjenih ali določenih stikov. V preostalem delu je sodišče prve stopnje predlog predlagateljev zavrnilo in odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka.

2. Nasprotni udeleženec je vložil pritožbo po vsakem od obeh pooblaščencev. V obeh vlogah uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog predlagateljev zavrne, podrejeno pa, da se razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvi vlogi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Našteva vse predlagane dokaze in navaja, da v sklepu ni pojasnjeno, ali je sodišče dokazne predloge štelo kot pravno relevantne za postopek. Ni njihove dokazne ocene, sodišče pa tudi ni pojasnilo, katerim dokaznim predlogom ni ugodilo. Sodišče je izvedlo samo dokaze, ki jih je predlagala predlagateljica. Navaja, da bi moral biti skladno z načelom enakopravnosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS, dokazni postopek bolj uravnotežen. Sodišče bi moralo izvesti tudi dokaze, ki jih je predlagal sam. Le tako bi bilo lahko zagotovljeno načelo audiatur et altera pars. Navaja, da ga je kot pravnega laika močno prizadelo dejstvo, da mu sodišče sploh ni dalo priložnosti, da bi v neposrednem zaslišanju povedal svojo plat zgodbe. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-39/95, iz katere izhaja, da mora v pravdnem postopku vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1415/2018, iz katere izhaja, da je v postopku po ZPND, v položaju, ko med udeležencema obstaja spor o odločilnih dejstvih, in ko listinski dokazi temeljijo na izjavah le enega udeleženca, opustitev razpisa naroka prej izjema kot pravilo. Sodišče bi moralo izvesti narok, saj je nasprotni udeleženec predlagal svoje zaslišanje. Sodišče tudi ni podalo obrazložitve, zakaj meni, da izvedba naroka ni potrebna, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka. Meni, da je sodišče kršilo tudi načelo neposrednosti, saj povzema ugotovitve sklepov, do katerih so prišli drugi subjekti. Navaja, da v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga za izrek ukrepov po ZPND do predlagateljev ni bil nasilen. Vprašljivo je, ali selektivno izvedeni dokazi res kažejo, da je bil po 14. 5. 2022 agresiven. Iz sodnih odločb, ki so bile izdane pred tem datumom, na to ni mogoče sklepati. Drugega nasilja kot žaljenje mld. B. B. v avtu v avgustu 2022 predlagateljica konkretizirano ne zatrjuje. Tudi če bi takrat res izrekel žaljive besede, ne gre za nasilje tolikšne jakosti, da bi bil utemeljen izrek ukrepov po ZPND. Ni utemeljeno, da bi se zaradi enkratnega krega in razžalitev izrekalo ukrepe po ZPND.

Očitek, da je sodišče v celoti nekritično sledilo le navedbam predlagateljice in da se ni opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca zaradi česar izpodbijani sklep ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe, navaja tudi v drugi vlogi. Navaja, da sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na navedbe predlagateljev, predhodno izdane sklepe ter mnenje in oceno ogroženosti CSD z dne 22. 11. 2022, kar ni pravilno, saj vsi ti dokumenti izključno temeljijo na navedbah predlagateljice. Ocena CSD o ogroženosti temelji izključno na nepreverjenih trditvah predlagateljice, s katerimi se nasprotni udeleženec ni imel možnosti soočiti. Napačen je tudi zaključek iz izpodbijanega sklepa, da naj bi bilo iz sodne poravnave mogoče razbrati, da se je svojega nasilnega ravnanja zavedal in ga tudi priznaval, saj to ni res. Če mu predlagateljica očita izvajanje nasilja, bi isto lahko očital predlagateljici tudi sam, saj ga je pogosto podcenjevala, poniževala in žalila ter ga nadzorovala. Sodišče mu ni dalo pravice do izjave v postopku. Poudarja, da je bil na CSD ves čas izločen iz obravnave multidisciplinarnega tima. Zato ti zaključki niso primerna osnova za prepoznavo visoke ogroženosti vseh predlagateljev. Zaključki sodišča o akutno ogroženem nadaljnjem zdravem in uspešnem razvoju otrok in nedopustnem in kontinuiranem poseganju v njihovo duševno celovitost, dostojanstvo ter pravico do miru in varnosti so brez konkretnih izhodišč. Zaradi neizkazane ogroženosti otroka je povsem nesorazmeren ukrep v maksimalnem trajanju dvanajstih mesecev. Neprepričljivi so tudi razlogi sodišča o kršitvi prepovedi približevanja in poskusu navezave stikov s predlagateljico. Do klica preko Vibra je prišlo pomotoma. Če bi kljub izrečeni prepovedi želel kontaktirati predlagateljico, bi to storil preko tuje telefonske številke. Izpodbijani sklep ne vsebuje konkretnih razlogov, iz katerih bi bilo vsaj na stopnji verjetnosti mogoče zaključiti na obstoj velike duševne stiske, močnega strahu, ponižanja in občutka manjvrednosti ali ogroženosti pri predlagateljici ali pri kateremkoli od otrok, kar pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Hkrati pa je s tem zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Na koncu poudarja, da se je držal dosedanjih prepovedi, da nima namena nikomur škodovati, prav tako ni razloga, da se ga kdorkoli boji. Tudi brez odrejene prepovedi nima namena približevati se predlagateljici, želi pa si stikov s svojim sinom A. A. 3. Predlagatelji so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da mu je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico biti slišan in pravico do enakosti orožij. Gre za procesni jamstvi, ki izvirata iz pravice udeležencev do izjave v postopku. Pravica udeleženca do izjave je določena v 5. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)1. Ta določa, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Pravici udeleženca, da se v postopku izjavi, na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe udeležencev vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeli. Na to pa se veže zahteva, da mora sodišče dokaze, s katerimi udeleženec dokazuje svoje navedbe, ki so v postopku pravno relevantna, tudi izvesti, sicer krši ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Navedena načelna obveznost sodišča sicer ni neomejena, saj obstajajo tudi upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Tako sodišče ni zavezano ugotoviti nekega dejstva, ki po pravni presoji sodišča ni pravno relevantno, prav tako ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Ne sme pa zvrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo prav ta argument pri zavrnitvi dokaznih predlogov nasprotnega udeleženca. Dokaznim predlogom nasprotnega udeleženca ni ugodilo, ker je štelo da je dejansko stanje že dovolj razčiščeno potem, ko je prebralo predlog predlagateljice, odgovor nasprotnega udeleženca, mnenje in oceno ogroženosti CSD X, enota Y, vpogledalo v sodni spis V N 166/2021, v katerem je sodišče izreklo ukrepe za zagotovitev varnosti žrtve brez izjave domnevnega povzročitelja nasilja (22d. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ZPND)2, in sklepov II Kpd 002/2022 in Kpd 001/2021 o prepovedi približevanja in nadlegovanja. Takšen zaključek sodišča predstavlja tako imenovano vnaprejšnjo dokazno oceno, s katero je nasprotnega udeleženca nasproti predlagateljem postavilo v vsebinsko neenak oziroma slabši položaj.

6. Nasprotni udeleženec kot pomemben nasprotni dokaz predlagateljičinim trditvam o nasilju izpostavlja svoje zaslišanje, s katerim bi ovrgel resničnost njenih trditev. Navedeni dokaz bi sodišče lahko izvedlo le na naroku za glavno obravnavo. Tako se izkaže kot utemeljen tudi očitek nasprotnega udeleženca o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni izvedlo naroka, ki je bil potreben zaradi izvedbe dokazov. Iz določila 22a. člena ZPND izhaja, da se za postopek odločanja o ukrepih uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če v ZPND ni drugače določeno. Nepravdni postopek ureja ZNP-1, ki določa, da sodišče odloči po obravnavi na naroku, razen če zakon ne določa drugače. ZNP-1 za razliko od prejšnje ureditve v ZNP izrecno določa, da sodišče opravi narok in izvede obravnavo. Sedanja ureditev glede naroka je tako skladna z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP)3, da sodišče odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja in da sodišče na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov odloči le, če zakon tako določa (4. člen ZPP). Ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, je poseglo v pravico nasprotnega udeleženca do izjave v postopku, kar predstavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), hkrati pa je z opustitvijo izvedbe naroka zagrešilo kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je bilo zato treba razveljaviti že zaradi obstoja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče med upoštevanimi dokazi, ki izkazujejo, da je nasprotni udeleženec več let nad predlagateljico izvajal fizično in psihično nasilje, dalo posebno dokazno vrednost oceni ogroženosti in mnenju CSD. Nasprotni udeleženec je v pritožbi izrecno navedel, da je nepravilno poudarjanje pomena tega dokaza. Pritožbeno sodišče zato zaradi nadaljnjega poteka ponovljenega postopka opozarja, da je delo CSD po določbah ZPND usmerjeno v zaščito in pomoč žrtvi družinskega nasilja. Za uspešno načrtovanje pomoči je treba oceniti, kakšna je stopnja ogroženosti žrtve nasilja. Ta ocena se pripravi na podlagi strokovnih smernic in strokovnih izhodišč za delo CSD4. Ker je delo CSD usmerjeno v zaščito žrtve, navedbe v zapisniku multidisciplinarnega tima CSD in v njem dana ocena ogroženosti, ne predstavljajo povzetka dejanskih in preverjenih dogodkov s konkretnimi dokazi, ampak gre za subjektivno dojemanje realnosti s strani žrtve in njenega občutka ogroženosti. Vsebina informacij, ki jih vsebuje ocena ogroženosti, je zato takšna, da na njih ni mogoče temeljiti zaključka o izkazani verjetnosti, da je nasprotni udeleženec povzročitelj družinskega nasilja. V postopku po ZPND tako CSD nima vloge organa za ugotavljanje dejstev in za pridobivanje dokazov. To je v tem postopku naloga sodišča, ko v nujnem in hitrem postopku odloča o izrekanju ukrepov za zagotovitev varnosti žrtev družinskega nasilja.

8. Glede na ugotovljen pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPDN).

1 Uradni list RS, št. 16/2019. 2 Ur. l. RS, št. 16/2008, 68/2016. 3 Določbe ZPP se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo, če zakon ne določa drugače (42. člen ZNP-1). 4 Strokovne smernice in strokovna izhodišča so bila objavljena v Biltenu Kaljenje, december 2010, letnik V, št. 10.