Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka pravilno določena kot zavezanka za plačilo trošarine. Glede sporne pošiljke je bilo v postopku ugotovljeno, da ga je v Slovenijo nezakonito vnesla družba B. d.o.o., ki ni imela pravice prejemati trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine in tudi ni predložila dokazila, da je bila obravnavana pošiljka kupljena v RS s plačano trošarino. Ker zanjo ni plačala trošarine v skladu z 34. členom ZTro, jo je pridobila nezakonito. Kupec in dejanski prevzemnik blaga pa je bila tožeča stranka. Tožeča stranka je kupila in fizično prevzela nezakonito vneseno blago, zato je glede na določbe ZTro pravilno določena kot zavezanka za plačilo trošarine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) določil trošarinski dolg za 19.944,00 litrov plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake 2710 19 41 kombinirane nomenklature carinske tarife v skupni višini 8.810,57 EUR (1. točka izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati A.A. kot družbenica družbe B. d.o.o. in tožeča stranka (2. točka izreka) v 30 dneh od vročitve odločbe, v nasprotnem primeru bo carinski dolg izterjan prisilno in se bodo obračunale zamudne obresti po veljavnih predpisih (3. točka izreka), s tem, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. in 5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila pri tožeči stranki izvršena carinska preiskava zaradi utemeljenega suma, da pri trgovanju z naftnimi derivati ni bila plačana trošarina. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka v letu 2010 kupila naftne derivate tudi od družbe B. d.o.o.. Pri slednji je bil opravljen postopek trošarinskega nadzora. Družba B. d.o.o. je bila 18. 2. 2011 izbrisana iz sodnega/poslovnega registra. Na podlagi 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je A.A. kot zakonita zastopnica navedene družbe odgovorna za neplačane obveznosti navedene družbe.

V trošarinskem nadzoru pri tožeči stranki je carinski organ obravnaval le eno pošiljko trošarinskih izdelkov – plinskega olja za pogonski namen, ki jo je družba B. d.o.o. prodala tožeči stranki. Pri pregledu evidenc carinskega organa je bilo ugotovljeno, da družba B. d.o.o. ni vpisana v register kot trošarinski zavezanec in tudi ni prijavila prejema trošarinskih izdelkov pri pristojnem carinskem organu. Družbi B. d.o.o. ni bilo nikoli izdano dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega bi lahko v okviru svoje dejavnosti iz drugih držav članic EU pod režimom odloga plačila trošarine prejemala plinsko olje za pogonski namen (D-2), niti ji ni bilo nikoli izdano dovoljenje za delovanje trošarinskega skladišča. Navedena družba pri carinskem organu nikoli ni oddala prijave za prejemanje trošarinskih izdelkov iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine kot nepooblaščeni prejemnik. Navedena družba oziroma njena zakonita zastopnica carinskemu organu ni predložila nobenih dokumentov, iz katerih bi bilo razvidno, da je bila obravnavana pošiljka plinskega olja pridobljena na ozemlju RS in da je bila zanjo plačana trošarina.

Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 5. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), ki določa kdaj nastane trošarinska obveznost. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 4. člena, 33. člen, 34. člen, 16. člen in 17. člen ZTro. V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine med drugim tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito proizvedeni, pridobljeni, v posesti, prevažani, uporabljeni ali porabljeni oziroma sproščeni v porabo. V skladu s 6. točko drugega odstavka 17. člena ZTro je plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Trošarinski zavezanec trošarinskih izdelkov (v konkretnem primeru plinskega olja) ni pridobil v skladu z določili 2. točke drugega odstavka 7. člena ZTro, saj družba B. d.o.o. ni razpolagala z dovoljenjem za prejem trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine iz druge države članice, pošiljka trošarinskih izdelkov pa tudi ni bila najavljena pri pristojnem carinskem organu. Družba B. d.o.o. ni izpolnjevala določil iz ZTro oziroma ni predložila dokazila, da je bila pošiljka kupljena v RS s plačano trošarino, zato se smatra, da je obravnavano pošiljko plinskega olja (19.944,00 litrov) pridobila nezakonito. Obravnavano pošiljko plinskega olja je omenjena družba prodala tožeči stranki. Za nezakonito sprostitev v porabo se šteje datum prevzema pošiljke s strani kupca. Iz tabele 1 na 5. strani izpodbijane odločbe izhaja izračunan znesek trošarine za plačilo. Solidarni dolžnik – plačnik omenjenega zneska trošarine je tudi tožeča stranka, ki je kupila obravnavano količino 19.944,00 litrov plinskega olja za pogonski namen, ki je bil predmet nezakonitega ravnanja. Za neplačani znesek trošarine odgovarja solidarno tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZTro, ki določa, da v primeru, če je za plačilo trošarine odgovornih več oseb, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Pripombe, ki jih je podala tožeča stranka, pa carinski organ zavrača kot neutemeljene.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v celoti sledi obrazložitvi prvostopenjske odločbe (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). S tem, ko je tožeča stranka kupila plinsko olje (trošarinski izdelek), ki je bilo s strani družbe B. d.o.o. nezakonito nabavljeno in nadalje sproščeno v porabo prav tako nezakonito, je tožeča stranka postala solidarna dolžnica.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z navedbo prvostopenjskega organa, da obveznost za plačilo trošarine nastane med drugim na podlagi 1. točke prvega odstavka 16. člena ZTro, ko so trošarinski izdelki nezakonito pridobljeni oziroma sproščeni v porabo, se sklicuje, da je družba B. d.o.o. imela na podlagi licence št. 511-21-167/045/09 dovoljenje za trgovanje in distribucijo tekočih goriv. Zato navaja, da tožeča stranka plinskih olj ni pridobila nezakonito. Ne strinja se z razumevanjem prvega odstavka 16. člena ZTro, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka pojem “nezakonitost“ iz prvega odstavka 16. člena očitno razume v smislu vsakega z zakonom neskladnega ravnanja. Tako po njenem mnenju dejstvo, da trošarina za sporno blago ni bila plačana, utemeljuje sklep, da je bilo plinsko olje v porabo sproščeno nezakonito. Meni, da takšnega stališča jezikovna razlaga omenjenega člena ne omogoča. ZTro namreč nikjer ne definira, kaj pomeni „nezakonita pridobitev in nezakonita sprostitev v porabo“. Ker nastane obveznost plačila trošarine šele ob pridobitvi, sprostitvi in drugih naštetih oblikah ravnanja z olji, ni mogoče govoriti o tem, da je sama sprostitev ali pridobitev nezakonita. Ker nezakonitost ni definirana tako široko, kot jo razlaga tožena stranka, jo je mogoče razumeti samo v smislu okoliščine, da uvoznik nima potrebnih dovoljenj za proizvodnjo, trgovanje in distribucijo trošarinskih izdelkov. Ker je inšpiciranec takšno dovoljenje imel, mu ni mogoče očitati, da je izdelek nezakonito uvozil, pridobil in sprostil v porabo. Tožeča stranka se nadalje sklicuje na 13. člen ZTro in navaja, da tožena stranka ne razpolaga z nobenimi dokazi, iz katerih bi bilo razvidno, da družba B. d.o.o. omenjenih plinskih olj ni pridobila na ozemlju RS.

Tožeča stranka se nadalje sklicuje na določbo 6. točke drugega odstavka 17. člena ZTro, ki opredeljuje solidarnega plačnika. Da bi bila tožeča stranka lahko solidarni dolžnik, bi morala olja od inšpiciranca kupiti nezakonito, kar pa je bilo v postopku ugotovljeno zmotno, pa tudi v tem delu izpodbijana odločba nima razlogov. Tožeča stranka kot kupec spornih mineralnih olj ne more zanesljivo vedeti ali je prodajalec poravnal trošarinske obveznosti za prodano blago. Določbe 17. člena ZTro ni mogoče razlagati tako, da je nakup nezakonit že samo zato, ker za izdelek ni bila plačana trošarina. Stališče tožene stranke, da je tožeča stranka na tej podlagi solidarno odgovorna za neplačan trošarinski dolg, je torej neutemeljeno, v tem delu pa izpodbijana odločba nima razlogov. Takšna razlaga ZTro, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je nesprejemljiva, ne le zaradi omejitev jezikovne razlage določbe, temveč tudi iz drugih razlogov. Tožeča stranka ni imela nobene možnosti, da preveri, ali je trošarina za izdelek, ki ga je kupila, plačan. Razlaga omenjenega predpisa na način, kot ga ponuja tožena stranka, pomeni hud poseg v pravno varnost strank ter predstavlja kršitev načela pravne varnosti. Je tudi nesorazmeren ukrep, saj kupcem energentov nalaga obveznosti, ki neuravnoteženo razporejajo tveganje države na eni in kupcev na drugi strani. Tovrstna razlaga ne upošteva dobre vere in skrbnosti strokovnjaka na strani kupca, ki je v tem primeru storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi bilo poslovanje transparentno in zakonito. Po interpretaciji zakona, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je k plačilu zavezan vsak, ki pride v stik s trošarinskimi izdelki. To pa ni sprejemljivo niti s kazenskega niti z civilnega vidika, pomenilo pa bi tudi kršitev ustavnih načel. Tožeča stranka opozarja še na dejstvo, da je iz računa za sporne dobave mineralnih olj razvidno, da je bila v ceni trošarina obračunana. Po razlagi tožene stranke bi torej morala dajatev plačati dvakrat. To pa je pravno nevzdržno. Prav tako so v izpodbijani odločbi napačno izračunane obresti, saj gredo obresti le od izdaje odločbe na prvi stopnji.

Po mnenju tožeče stranke so nosilne ugotovitve izpodbijane odločbe neskladne z Ustavo RS, saj temeljijo na z ustavo neskladni interpretaciji določb ZTro. Tožena stranka nepravilno nalaga solidarno odgovornost tožeče stranke na podlagi določb 6. točke (oz. sedaj 9. točke) drugega odstavka 17. člena ZTro in tretjega odstavka 17. člena ZTro. Ta bi bila morda lahko podana le v primeru, če bi tožeča stranka vedela, da družba B. d.o.o. ni niti obračunala niti da ne bo odvedla trošarine. V konkretni zadevi pa niti prvostopenjski niti pritožbeni organ ne ugotavljata nepoštenega ravnanja tožeče stranke oziroma njene slabovernosti. Ni naloga tožeče stranke, da ugotavlja ali je prodajalec imel pravico uvoziti oziroma nabaviti energente in še manj ali je nato obračunal in plačal trošarinsko obveznost. To je naloga državnih organov. Vsaka drugačna razlaga je absurdna, arbitrarna, nesmiselna, nelogična in v neskladju z načelom pravne države. Po mnenju tožeče stranke je v skladu z določbama 34. člena in 35. člena ZTro kot edini zavezanec za plačilo trošarine naveden zgolj prodajalec in ne tudi kupec. Že zgolj zato je z izpodbijano odločbo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj neupravičeno širi solidarno odgovornost na tožečo stranko.

Tožeča stranka nadalje predlaga, da v primeru, da bi sodišče štelo, da je navedena zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, pravilna, naj prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS. Meni namreč, da sporna zakonska ureditev ne vzdrži testa sorazmernosti, če se razlaga tako, kot jo razlaga tožena stranka. Davčno obveznost namreč neupravičeno – ponovno – nalaga nekomu, ki je takšno obveznost dejansko poravnal s plačilom računa za kupljeno blago. Nedvomno predstavlja obveznost plačila trošarine poseg v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico (33. člen Ustave RS). Sklicuje se še na tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS, ki ju citira ter na test sorazmernosti, ki ga pri oceni, ali gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče RS. Meni, da je nedopustno prenašati solidarno obveznost na kupca, če prodajalec ne izpolni svoje zakonske dolžnosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločitev odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka pravilno določena kot zavezanka za plačilo trošarine za obravnavano trošarinsko pošiljko – 19.944,00 litrov plinskega olja za pogonski namen. Glede navedene pošiljke je bilo v postopku ugotovljeno, da ga je v Slovenijo nezakonito vnesla družba B. d.o.o. Slednja namreč ni imela pravice prejemati trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine in tudi ni predložila dokazila, da je bila obravnavana pošiljka kupljena v RS s plačano trošarino. Ker zanjo ni plačala trošarine v skladu z 34. členom ZTro, jo je pridobila nezakonito. Kupec in dejanski prevzemnik blaga pa je bila tožeča stranka.

ZTro v 3. točki prvega odstavka 16. člena določa, da obveznost za plačilo trošarine nastane tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, če fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. Po 6. točki drugega odstavka 17. člena ZTro, ki je veljal v relevantnem obdobju (ZTro-UPB3), je oseba, ki mora plačati trošarino, tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro (enako določa sedaj 9. točka 17. člena ZTro). Tretji odstavek 17. čena ZTro pa določa, da če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Ker je tožeča stranka kupila in fizično prevzela nezakonito vneseno blago, je glede na navedene določbe ZTro tudi po presoji sodišča pravilno določena kot zavezanka za plačilo trošarine. Njena obveznost je solidarna (tretji odstavek 17. člena ZTro). Sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da je imela družba B. d.o.o. licenco za proizvodnjo, trgovanje in distribucijo tekočih goriv (odločba Javne agencije RS za energijo št. 511-21-167/045/09 z dne 9. 12. 2009), saj le-ta ne omogoča gibanja plinskega olja pod režimom odloga plačila trošarine, kar sta tožeči stranki že pravilno pojasnila prvostopenjski in drugostopenjski organ. Ob ugotovitvi prvostopenjskega organa, da trošarina ni bila plačana, na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na račun, ki ga je za predmetno plinsko olje plačala tožeča stranka družbi B. d.o.o., in iz katerega izhaja, da naj bi bila v ceni obračunana trošarina.

Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje, da relevantne določbe ZTro, ki so v konkretni zadevi uporabljene kot podlaga za solidarno odgovornost tožeče stranke kot kupca trošarinskega izdelka, niso interpretirane pravilno. Takšna interpretacija izhaja namreč tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodbi X Ips 342/2010 z dne 3. 2. 2011, X Ips 182/2009 z dne 24. 2. 2011). Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na dobrovernost, saj se dobra vera lahko upošteva zgolj pri fizični osebi (3. točka prvega odstavka 16. člena ZTro) in ne pri pravni osebi, kot je to tožeča stranka.

Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavanega primera ureditev ZTro v pravni položaj kupcev nezakonito vnesenega blaga ne posega nesorazmerno. Cilj takšne ureditve je nedvoumno skladen z javnim interesom, ki je tudi v tem, da so vsi trošarinski izdelki enako obremenjeni s trošarinami ter da se z zakonom določene javne dajatve tudi dejansko plačajo. Potencialni zavezanci za trošarino se odgovornosti lahko izognejo z zadostno skrbnostjo pri izbiri svojih poslovnih partnerjev, kar za pravne osebe, ki se poklicno ukvarjajo z naftnimi derivati (kot je to tožeča stranka v obravnavanem primeru) ni nerazumna zahteva. Če pa so te osebe tudi dejansko zavezane za plačilo trošarine, premoženjske posledice takšne odgovornosti niso nujno dokončne, saj lahko zoper ostale solidarne dolžnike uveljavljajo regresne zahtevke pred pravdnim sodiščem. Solidarna in objektivna odgovornost pravnih oseb, ki so kupci nezakonito vnesenega trošarinskega blaga, je po presoji sodišča skladna tudi s pravom EU. Direktiva Sveta 2008/118/ES z dne 16. 12. 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS v drugem odstavku 8. člena določa, da so v primeru, ko je več oseb zavezanih plačilu enega trošarinskega dolga, te solidarno zavezane za plačilo takšnega dolga. Njihova obveznost je objektivna, saj se dobra vera ugotavlja le v primerih, ko gre za zavezance po (ii) podtočki točke a) prvega odstavka 8. člena direktive, to je v primerih, ko trošarinska obveznost nastane zaradi nepravilnosti med gibanjem blaga.

Ker po presoji sodišča iz prej pojasnjenih razlogov ne gre za neustavne določbe ZTro, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno skladnosti ZTro z Ustavo RS.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da so v izpodbijani odločbi napačno izračunane obresti, saj naj bi po mnenju tožeče stranke šle obresti le od izdaje prvostopenjske odločbe. Obresti so določene v skladu s 95. členom ZDavP-2, ki določa, da v primeru, ko davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe obračunajo obresti po medbančni obresni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka.

Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, ki bi vplivale na odločitev, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine (pravno pomembna dejstva) v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.