Jedro

Če bi toženec vpis rubeža premičnin in prepoved njihove odtujitve v register zahteval pravočasno (v s Pravilnikom določenem roku - najkasneje naslednji delovni dan po opravljenem rubežu oz. zaznambi v rubežnem zapisniku), bi upoštevaje, da vpis v register učinkuje od trenutka, ko je AJPES prejel zahtevo za ta vpis, tožnik pridobil zastavno pravico na zarubljenih premičninah (in s tem ločitveno pravico v stečajnem postopku) še pred prekinitvijo izvršilnega postopka zaradi začetka postopka prisilne poravnave nad tožnikovim dolžnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen (I. točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločalo s končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Uvodoma navaja, da prvostopno sodišče ni odločilo o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo utemeljenost tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini, prav tako pa naj bi preseglo meje učinkov vmesne sodbe. Z zaključkom, da je tožniku škoda zagotovo nastala, naj bi prvostopno sodišče odločilo o tožbenem zahtevku z učinkom, kot bi ga imela enotna končna sodba. Toženec vztraja pri svojih navedbah, da ni pasivno legitimiran, saj je tožnik tožbeni zahtevek naperil zoper fizično osebo M.G. in ne zoper izvršitelja M.G. kot nosilca samostojne zasebne dejavnosti, kar naj bi narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju. Pritožnik še izpostavlja, da tožnik utemeljuje temelj in višino tožbenega zahtevka na osnovi regresne pravice oz. odškodnine iz naslova pravnomočne sodne odločbe opr. št. I Pg 1672/2011 z dne 25. 9. 2012, ki pa ne glasi na toženca (v njej je toženec nastopal le kot stranski intervenient). Šele v prvi pripravljalni vlogi je tožnik pričel navajati, da mu je škoda nastala iz ravnanja toženca kot izvršitelja, torej iz njegovih delovnih obveznosti, s čimer naj bi tožnik po prepričanju pritožnika podal spremembo tožbe, s katero toženec ni soglašal v smislu prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar naj bi po mnenju pritožnika narekovalo zavrženje tožbe, do česar se prvostopno sodišče v izpodbijani vmesni sodbi ni opredelilo. Po mnenju pritožnika tožnik ni opredelil predpostavk odškodninske odgovornosti toženca, saj v obravnavanem primeru ne obstoji protipravno ravnanje, vzročna zveza in ne škoda. Temeljno vprašanje, iz katerega izvira odgovornost izvršitelja, je po mnenju pritožnika vprašanje, ali je ravnal v nasprotju s Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s Pravilnikom in 290. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) bi moral izvršitelj pričeti z opravljanjem neposrednih dejanj izvršbe najpozneje v 30 dneh po vročitvi sklepa, s katerim je določen za izvršitelja. Ker ta rok vse do uvedbe postopka prisilne poravnave nad dolžnikom z dne 12. 1. 2011 (ki avtomatično pomeni prekinitev vseh izvršilnih postopkov) še ni potekel, toženec izpostavlja, da takrat še ni začel z izvršbo, temveč je zgolj zabeležil prejem sklepa o izvršbi, ugotovil, da že vodi izvršbo zoper dolžnika pri prvem upniku in zgolj sestavil rubežni zapisnik na osnovi predhodnega rubeža premičnin pri prvem upniku, kar pa po mnenju pritožnika ne pomeni začetka postopka izvršbe. Tako naj ne bi šlo za protipravno ravnanje toženca v smislu nepravočasne vložitve zahteve za vpis rubeža na obravnavanih vozilih na AJPES, saj je bil toženec zavezan k opravi rubeža v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi (dne 13. 1. 2011), izvršilni postopek pa je bil zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave prekinjen že 12. 1. 2011. Toženec ni bil upravičen do opravljanja izvršilnih dejanj pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi z novimi izvršilnimi sredstvi, ki je nastopila šele dan po začetku prisilne poravnave. Toženec (pravilno tožnik) do začetka prisilne poravnave še ni pridobil ločitvene pravice, vsa dejanja izvedena po začetku prisilne poravnave in stečaja pa so brezpredmetna. Napačno naj bi bilo prvostopno stališče, da bi moral toženec v skladu z drugim odstavkom 78. člena Pravilnika vpis v register (neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin) zahtevati takoj oz. najkasneje naslednji dan po opravi zaznambe rubeža, pri čemer naj bi prvostopno sodišče nepravilno enačilo zaznambo rubeža z besedo pristop. Pritožnik v pritožbi ponovno ugovarja utemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi preuranjenosti, saj stečajni postopek še ni zaključen, zato naj ne bi bilo ugotovljeno, ali je tožniku škoda sploh nastala. Predlaga spremembo izpodbijane vmesne sodbe oz. njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane vmesne sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Za odločitev pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo, ker je (pravilno) zaključilo, da so podani pogoji za njeno izdajo v smislu 315. člena ZPP, da je namreč ob izpodbijani podlagi in višini tožbenega zahtevka glede prve zadeva že dovolj razčiščena („stvar zrela za odločbo“), zaradi predvidenega daljšega oz. zapletenejšega postopka ugotavljanja višine tožbenega zahtevka šele po zaključku stečajnega postopka nad dolžnikom tožnika pa je vnaprejšnja odločitev zgolj o temelju tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi tudi smotrna. V teoriji ni več sporno, da mora biti izrek vmesne sodbe oblikovan tako, da je iz njega razvidna različnost vmesne sodbe od siceršnjih ugotovitvenih sodb in da je jasno razviden predmet odločitve. Izrek vmesne sodbe mora vsebovati le ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen oz. da po podlagi obstaja.(1) Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe v obravnavani zadevi je razvidno, da je prvostopno sodišče navedene teoretične smernice v celoti upoštevalo. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj bi prvostopno sodišče preseglo meje učinkov vmesne sodbe in z zaključkom, da je tožniku škoda zagotovo nastala, odločilo o tožbenem zahtevku z učinkom, kot bi ga imela enotna končna sodba. V obravnavani zadevi je tožnik tožbeni zahtevek utemeljeval na podlagi odškodninske odgovornosti toženca kot izvršitelja. Predpostavke odškodninske obveznosti so protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda. V postopek odločanja o temelju spada pri odškodninski tožbi odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti, tudi o nastanku (obstoju) škode. Če škoda ni nastala, niso podane vse predpostavke odškodninske obveznosti in zato tudi odškodninski zahtevek po temelju ne more biti utemeljen. Če pa sodišče izda vmesno sodbo, s tem nujno ugotovi tudi, da je podan obstoj vsaj minimalne škode kot ene od predpostavk odškodninske obveznosti. V tem smislu je potrebno razumeti tudi prvostopno odločitev v izpodbijani vmesni sodbi, zato je neutemeljeno smiselno pritožbeno stališče, da naj bi bila z njeno izdajo odločitev o višini tožbenega zahtevka kakorkoli prejudicirana.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z zatrjevanim neobstojem pasivne legitimacije toženca. Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da je tožnik tožbeni zahtevek naperil zoper toženca kot fizično osebo. Službo izvršitelja v skladu z 280. členom ZIZ opravljajo po tem zakonu imenovani izvršitelji kot samostojno zasebno dejavnost in so samozaposleni. Pravilen je prvostopni zaključek, da je toženec kot izvršitelj še vedno fizična oseba, zoper katerega je tožnik pravilno vložil tožbo v obravnavani zadevi.

8. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam v zvezi z zatrjevano spremembo tožbe med postopkom, s katero naj se toženec ne bi strinjal. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 184. člena ZPP je sprememba tožbe podana v primeru spremembe istovetnosti zahtevka, povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega; medtem ko tožba ni spremenjena, če tožeča stranka zgolj spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Ker je tožnik od toženca zahtevano plačilo v obravnavani zadevi ves čas postopka utemeljeval na isti (odškodninski) podlagi - iz naslova protipravnega ravnanja toženca kot izvršitelja, zaradi katerega tožnik zoper svojega dolžnika ni pridobil ločitvene pravice v stečajnem postopku (kot izhaja iz pravnomočne sodbe o ugotovitvi neobstoja ločitvene pravice (sedaj) tožnika), je neutemeljeno toženčevo stališče, pri katerem vztraja v obravnavani pritožbi, da naj bi bila tožba v tej zadevi med postopkom nedopustno spremenjena.

9. Tožnik je v postopku na prvi stopnji dovolj natančno in konkretno opredelil vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi izčrpno in sistematično podrobneje razdelalo in na tej podlagi po presoji sodišča druge stopnje sprejelo pravilni zaključek, da je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Zato sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju kot pravilno sprejema obrazložitev prvostopne odločitve v zvezi s posameznimi postavkami odškodninske obveznosti toženca (točke 15. do 29. obrazložitve prvostopne sodbe) in v nadaljevanju odgovarja le še na konkretne pritožbene navedbe s tem v zvezi.

10. V zvezi z obstojem protipravnosti je nepravilno pritožbeno stališče, da naj toženec ne bi ravnal v nasprotju s Pravilnikom, ker mu le-ta in določbe ZIZ (290. člen) nalagajo začetek opravljanja neposrednih dejanj izvršbe najpozneje v 30 dneh po vročitvi sklepa, s katerim je določen za izvršitelja. Najprej je pripomniti, da omenjeno določilo ZIZ izvršitelju nalaga, da „mora začeti z opravljanjem neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja takoj oziroma najpozneje v 30 dneh po prejemu dokazila o plačilu varščine oziroma po vročitvi sklepa, s katerim je določen za izvršitelja“. V skladu s prvim odstavkom 31. člena Pravilnika pa izvršitelj prične opravljati neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja po prejemu akta, s katerim je na podlagi zakona določen za izvršitelja v konkretni zadevi. Navedenih rokov se je v obravnavani zadevi izvršitelj očitno držal, saj je v izvršilni zadevi tožnika kot upnika (VL 151209/2010) sklep o izvršbi (in o nadaljevanju izvršbe z izvršbo na premičnine) kot izvršitelj prejel 28. 12. 2010, zaznambo rubeža (pristop v korist tožnika) pa je opravil že 3. 1. 2011, ko je sklep o izvršbi v korist tožnika pridružil osnovnemu oz. nosilnemu izvršilnemu spisu prvega upnika (IZV 1359/2010), v korist katerega je že 13. 12. 2010 opravil rubež in sestavil rubežni zapisnik. Istega dne (3. 1. 2011) je toženec tudi sestavil poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih (opravljenem rubežu oz. pristopu - A5) vključno z obračunom plačila za delo in stroškov ter ga posredoval tožniku kot upniku. Kot je na podlagi relevantnih materialnopravnih določb smiselno pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZIZ v primeru, če dovoli sodišče po rubežu izvršbo na zarubljene stvari za poplačilo kakšne druge terjatve istega upnika ali poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika, izvršitelj ne opravi novega rubeža in nove cenitve teh stvari, temveč zaznamuje v nadaljevanju zapisnika le podatke iz poznejšega sklepa o izvršbi in svojo ugotovitev ali zarubljene stvari zadoščajo za poplačilo še drugih terjatev. Podobno določa tudi prvi odstavek 83. člena Pravilnika, v skladu s katerim pri opravljanju izvršbe na premičnine v primeru, da se le-ta opravi na že zarubljene stvari za poplačilo kakšne druge terjatve istega upnika ali za poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika, izvršitelj ne opravi novih rubežev in cenitev teh stvari, temveč v že obstoječem rubežnem zapisniku zgolj zaznamuje tudi podatke o poznejši izvršbi ali zavarovanju. Izvršitelj mora v skladu z drugim in tretjim odstavkom 78. člena Pravilnika zahtevati vpis teh podatkov tudi pri organu, ki vodi uradni register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic, če se zarubljena stvar vpisuje v ta register (v konkretnem primeru pri AJPES, ki vodi register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, v katerega se vpisujejo tudi motorna vozila(2) - predmet rubeža v konkretni zadevi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in to ni pritožbeno sporno). Omenjeno določilo Pravilnika (drugi in tretji odstavek 78. člena) izvršitelju nalaga, da mora takoj, najkasneje pa naslednji delovni dan po opravi rubeža, zahtevati od organa, ki vodi uradni register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic (v nadaljevanju register), da opravi vpis rubeža premičnin in prepoved njihove odtujitve. V skladu s prvim odstavkom 87. člena ZIZ namreč upnik pridobi zastavno pravico na zarubljenih stvareh, ki se vpisujejo v register, šele z vpisom rubeža v register.

11. Upoštevaje zgoraj izpostavljeno materialnopravno podlago se kot nepravilno pokaže v pritožbi ponovljeno stališče toženca, da v obravnavani zadevi še ni pričel opravljati izvršilnih dejanj oz. začel postopka izvršbe. Glede na to, da so bile premičnine (motorna vozila), ki so bile predmet rubeža, nesporno že predhodno zarubljene v korist prvega upnika, je z dejanji, opravljenimi dne 3. 1. 2011, ki jih pritožnik izrecno priznava še v pritožbi (da je „zabeležil prejem sklepa o izvršbi, ugotovil, da že vodi izvršbo zoper dolžnika pri prvem upniku in sestavil rubežni zapisnik na osnovi predhodnega rubeža premičnin pri prvem upniku“) toženec tudi po presoji sodišča druge stopnje že pričel opravljati izvršilno dejanje rubeža premičnin, katero je po zgoraj obrazloženem v primeru že predhodno opravljenega rubeža teh istih premičnin v korist drugega upnika zgolj pisne narave - opravi se z zaznambo podatkov o poznejši izvršbi v že obstoječem rubežnem zapisniku, opravo česar toženec smiselno priznava. Zato je utemeljen prvostopni očitek, da bi moral toženec kot izvršitelj v skladu z izrecnimi določbami Pravilnika (prvi odstavek 83. člena) navedeno izvršilno dejanje (rubež premičnin) s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v s predpisi določenih časovnih okvirjih tudi dokončati - torej takoj oz. najkasneje naslednji delovni dan po opravi rubeža (zaznambi podatkov o poznejši izvršbi v rubežnem zapisniku) predlagati vpis rubeža v register (drugi odstavek 78. člena Pravilnika), s čimer bi v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZIZ tožniku kot upniku v izvršilni zadevi šele omogočil pridobitev zastavne pravice na zarubljenih premičninah. Če bi toženec vpis rubeža premičnin in prepoved njihove odtujitve v register zahteval pravočasno (v s Pravilnikom določenem roku - najkasneje naslednji delovni dan po dne 3. 1. 2011 opravljenem rubežu oz. zaznambi v rubežnem zapisniku) in ne šele 22. 2. 2011 (A8), bi upoštevaje, da vpis v register učinkuje od trenutka, ko je AJPES prejel zahtevo za ta vpis,(3) tožnik pridobil zastavno pravico na zarubljenih premičninah (in s tem ločitveno pravico v stečajnem postopku) še pred prekinitvijo izvršilnega postopka zaradi začetka postopka prisilne poravnave nad tožnikovim dolžnikom dne 12. 1. 2011. 12. Neutemeljen je tudi v pritožbi ponovljeni pomislek, da toženec ni bil upravičen do opravljanja izvršilnih dejanj pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi. Že prvostopno sodišče je tožencu pravilno pojasnilo, da se začne v skladu s prvim odstavkom 46. člena ZIZ izvršba opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, pri čemer glede izvršbe na premičnine ZIZ (prvi odstavek 92. člena ZIZ) določa le, da se sme prodaja zarubljenih stvari (torej šele naslednje izvršilno dejanje po opravi rubeža in cenitvi stvari) praviloma opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Tudi Pravilnik (prvi odstavek 31. člena) izvršitelju ne nalaga, da bi moral z neposrednimi dejanji izvršbe in zavarovanja čakati na pravnomočnost sklepa o izvršbi.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami o preuranjenosti tožbenega zahtevka, ker stečajni postopek nad tožnikovim dolžnikom še ni zaključen, je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje zavzelo pravilno stališče, da je navedeno zaenkrat lahko ovira za odločanje o višini tožbenega zahtevka, ne pa tudi o njegovem temelju. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč že dovolj zanesljivo ugotovljeno, da bi bil tožnik v primeru pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku in s tem ločitvene pravice v stečajnem postopku nad njegovim dolžnikom kot ločitveni upnik že poplačan iz posebne stečajne mase, zaradi njegovega statusa navadnega upnika pa bo njegovo kasnejše poplačilo iz navadne stečajne mase ustrezno manjše (po predvidevanjih stečajnega upravitelja le v višini 10 % prijavljene terjatve). Škoda v obliki neizplačila iz posebne stečajne mase oz. zmanjšanega poplačila terjatve zoper njegovega dolžnika (sedaj stečajnega dolžnika) je tako tožniku že nastala, le njena višina je še zaenkrat negotova.

14. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se ob smiselni uporabi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena pridrži za končno odločbo, v okviru katere bo o njih odločeno v skladu z načelom končnega uspeha.

Op. št. 1 : Tako A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 71. Op. št. 2 : Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, UR. l. RS št. 23/2004 in nasl. (v nadaljevanju Uredba).

Op. št. 3 : 5. člen Uredbe.