Jedro

Tožnik ne oporeka ugotovitvi toženke, da bi za predmetni objekt moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga ni pridobil. Razlogi, zakaj tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, pa na odločitev ne vplivajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega prizidka k stanovanjski hiši, v nivoju pritlične etaže tlorisne velikosti 12 m x 3,2 m, zaključenega z enokapno streho, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 2312 k.o. …. V 1. točki mu je naložila, da ustavi nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da jo mora odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje, sicer se bo v skladu s 6. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi. V 3. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v 4. in 5. točki pa je bilo ugotovljeno, da v postopku ni bilo stroškov postopka in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži začetka izvršbe.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na inšpekcijskem ogledu dne 16. 8. 2011 ugotovil, da je tožnik starejši stanovanjski hiši prizidal predmetni prizidek in ga zaključil z enokapno streho ter v njem uredil sanitarije in kuhinjo. Tožnik je dne 16. 8. 2011 na zapisnik izjavil, da za gradnjo prizidka ni pridobil gradbenega dovoljenja. Zato je upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepov iz 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je izpodbijano odločbo v 4. vrstici 3. točke odpravil in jo nadomestil z novo, tako da se glasi: „Promet z objektom“, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjski upravni organ odločil pravilno in zakonito, ko je tožniku izrekel inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da zaradi nerešenih mej med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško niso izpolnjeni pogoji za ureditev lastninskega stanja, ki bi mu omogočilo pridobitev ustreznih gradbenih dovoljenj. K izgradnji prizidka brez gradbenega dovoljenja sta z ženo pristopila z željo po zagotovitvi osnovnih sanitarnih in bivalnih pogojev. Vedno je imel namen gradnjo legalizirati takoj, ko mu bo to omogočeno. Želi odložitev izvršitve izpodbijanega akta do takrat, ko bo država Slovenija prevzela katastrsko občino … in bo možno opraviti vpis lastnine v zemljiško knjigo ter na tej osnovi zaprositi za ustrezno dovoljenje za legalizacijo spornega objekta, ki je za njiju življenjskega pomena. Predlaga, naj sodišče „ponovno odloči“ in jim dovoli obdržati nespremenjeno stanje do takrat, ko bo možen vpis v zemljiško knjigo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Iz navedenih določb izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si pridobil za tako gradnjo predpisano gradbeno dovoljenje.

Tožnik ne oporeka ugotovitvi toženke, da bi za predmetni objekt moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga ni pridobil. Glede na navedeno so bili v zadevi pravilno izrečeni inšpekcijski ukrepi po določbah ZGO-1. Razlogi, zakaj tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, na odločitev ne vplivajo.

Sodišče še pripominja, da se pravica graditi na določeni nepremičnini ne izkazuje le z izpiskom iz zemljiške knjige, ampak tudi z drugimi listinami, iz katerih izhaja, da ima investitor na nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).