Jedro

V obravnavani zadevi tožena stranka ni pojasnila, zakaj meni, da je pričakovanje tožnika v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Kot izključen razlog za zavrnitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP je navedla zgolj to, da predmetna zadeva, v zvezi s katero se v konkretnem primeru uveljavlja brezplačna pravna pomoč, nima izgleda za uspeh, ker je tožilstvo s sklepom zavrglo vloženo kazensko ovadbo in da posledično v konkretnem primeru tako niso izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji, ki pa morajo biti kumulativno podani za odobritev brezplačne pravne pomoči. Presoja upravičenosti dodelitve zaprošene brezplačne pravne pomoči vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačna pravna pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Take presoje pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izvedla na način, da bi jo obrazložila s svojimi preudarki glede na relevantne dejanske okoliščine obravnavanega primera, ki jih je prvič šele v tožbi sploh izpostavila tožnica, ker je tožena stranka odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je menila, da je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev v spisu brez zaslišanja ali pisne izjave tožnice, s čimer je bila tožnici odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1267/2016 z dne 19. 5. 2016 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo z dne 16. 5. 2016, ki jo je za prosilca mld. A.A. vložila njegova zakonita zastopnica B.B., za pravno svetovanje in zastopanje oškodovanca kot tožilca pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, I Kr 15957/2016 zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

2. V obrazložitvi povzema listine, ki so bile priložene prošnji ter podatke, ki jih je vpogledala na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v javnih registrih in bazah podatkov. Po vpogledu sklepa Okrožnega državnega tožilstva (dalje ODT) z dne 23. 3. 2016 tožena stranka ugotavlja, da je pristojno ODT zavrglo kazensko ovadbo A.A. zoper osumljenca C.C. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 122. člena KZ-1. 3. Na podlagi dokumentacije v upravnem spisu nadalje ugotavlja, da je prosilec kot oškodovanec po zakoniti zastopnici 15. 4. 2016 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil nepopolno vlogo, iz katere ne izhaja, ali želi prosilec vložiti obtožni predlog ali predlog za posamezna preiskovalna dejanja, v vlogi pa navaja, da se s sklepom ODT ne strinja in da prevzema kazenski pregon zoper osumljenca, Okrajno sodišče v Ljubljani pa ga je s pozivom z dne 6. 5. 2016 pozvalo k dopolnitvi nepopolne vloge v roku do 23. 5. 2016. Kljub obstoju zakonskih možnosti, da skladno s 1. odstavkom 60. člena ZKP oškodovanec kot tožilec v roku 8 dni po prejemu tega sklepa sam začne kazenski pregon zoper osumljenca, da zahteva opravo posameznih preiskovalnih dejanj ali vloži obtožni predlog, tožena stranka meni, da nadaljevanje kazenskega pregona prosilca zoper osumljenca C.C. ni razumno in nima verjetnega izgleda za uspeh, ker iz obrazložitve citiranega sklepa ODT o zavrženju kazenske ovadbe prepričljivo izhajajo razlogi, zaradi katerih je ODT zavrgel ovadbo prosilca, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje in ker niso podani elementi očitanega kaznivega dejanja.

4. Po presoji tožene stranke je prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči neutemeljena ob ugotovitvi, da prosilec v vlogi navaja zgolj to, da se z navedenim sklepom ODT ne strinja in da prevzema kazenski pregon zoper osumljenca, vendar nestrinjanje z navedenim sklepom ne predstavlja podlage za začetek subsidiarnega kazenskega pregona zoper osumljenca. Tožena stranka dodatno pojasnjuje, da državnega tožilca zavezuje k ukrepanju legalitetno načelo, kar pomeni, da mora začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (20. člen ZKP). Ker glede na citirani sklep ODT v konkretnem primeru ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljenec storil kakšno kaznivo dejanje, je po presoji tožene stranke še toliko manj podana gotovost, kar se zahteva za obsodilno sodbo, zato ni verjetno pričakovati, da bi prosilec kot subsidiarni tožilec uspel v eventuelnem kazenskem postopku in dokazal, da je osumljenec kriv storitve očitanega kaznivega dejanja, oziroma, če ODT v naznanjenih dejanjih ni prepoznalo elementov kaznivega dejanja, tega prosilec kot subsidiarni tožilec ne more spremeniti, saj ne gre le za pomanjkanje utemeljenega suma, pač pa za to, da naznanjeno dejanje, tudi če bi ga osumljeni dejansko res storil, ni predmet pregona kazenskega pravosodja ter tako kazenski pregon zoper osumljeno osebo nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati, saj so pričakovanja ali zahteve prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Če pa ni izkazan niti utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, pa kazenskega postopka ni smotrno voditi (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS št. I U 505/2012 z dne 6. 6. 2012). Ker tako ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev, to pa je pogoj iz 24. člena ZBPP, ki mora biti izpolnjen poleg finančnega in premoženjskega, je po ugotovitvi tožene stranke obravnavana prošnja za dodelitev BPP neutemeljena, zato jo je tožena stranka zavrnila skladno z 2. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP. Pri tem dodaja, da finančnega pogoja ni ugotavljala, glede na dejstvo, da ni izpolnjen objektivni pogoj, saj morata biti oba pogoja podana kumulativno.

5. Tožnica v tožbi izpostavlja, da temelji zavrnilna odločitev tožene stranke na dejstvu, da je ODT v predmetni kazenski zadevi pozvalo zakonito zastopnico oškodovanca, da prične sama pregon, ker po stališču ODT ne gre za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ne da bi upoštevalo, da je obdolženi C.C. storil kaznivo dejanje nad mladoletnikom, ki je otrok s posebnimi potrebami, zaradi česar je takšno dejanje toliko bolj zavržno. Zaradi opisanega dejanja je otrok tudi obiskal zdravnika, ki je ugotovil, da je prišlo do odrgnin in kontuzijskih značk ter da je predel desne goleni otečen. Ker je bila otrokova zakonita zastopnica vezana na rok za vložitev obtožnega predloga, je hkrati z vložitvijo prošnje pravna zastopnica vložila tudi obtožni predlog, vendar je naknadno prišlo do zavrnitve prošnje, pri kateri se tožena stranka sklicuje na to, da je tožilstvo ovadbo zavrglo. Tožnica poudarja, da v kolikor bi to pomenilo, da kazenski postopek ni več mogoč, oziroma, da je obsojen na neuspeh, potem zakonodajalec nedvomno ne bi takšne možnosti v zakonu sploh predvidel. Zavrnitev brezplačne pravne pomoči negira možnost obsodilne sodbe po subsidiarnem obtožnem predlogu, zakonodajalec pa je prav zato tudi predvidel možnost, da tožilstvo naknadno prevzame postopek, kar se nemalokrat tudi zgodi. Tožnica meni, da so z zavrnitvijo prošnje za BPP kršene temeljne človekove pravice oškodovanca, saj zaradi slabega materialnega stanja očitno lahko postane žrtev vsakega, ki ga bo oškodoval le do določene mere. Upoštevati je tudi potrebno, da gre za otroka, da je nasilje izvajala polnoletna oseba ter da otrok na navedenem naslovu živi in da mu dom nič več ne pomeni varnega zatočišča. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze z vpogledom listin, ki jih prilaga tožbi v tožbenih prilogah A2 do A5 (izpodbijana odločba; sklep ODT o zavrženju kazenske ovadbe za lahko telesno poškodbo; poziv, da oškodovanec kot tožilec prevzame pregon; zdravniško potrdilo). V tožbenem predlogu sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da se tožeči stranki dodeli brezplačna pravna pomoč za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I Kr 15957/2016, oziroma podredno, da se vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Z določili ZBPP je zakonodajalec v samem zakonskem tekstu opredelil namen brezplačne pravne pomoči z normo, vsebovano v (leta 2008 z določili Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP, Uradni list RS, št. 23/2008, noveliranem) 1. odstavku 1. člena ZBPP. Po tej določbi je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZBPP se za sodno varstvo po tem zakonu, poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči, štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom. Povedano z drugimi besedami pomeni, da je cilj zakonodajalca v ZBPP je zagotoviti enak dostop do uresničevanja pravice do učinkovitega sodnega varstva in dostopa do sodišča za upravičence ne glede na njihov socialni oziroma gmotni položaj (2. odstavek 14. člena v zvezi z 23. členom Ustave in 1. členom ZBPP) in gre torej za izraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in socialne države (2. člen Ustave). Z brezplačno pravno pomočjo se osebam s šibkejšim gmotnim stanjem zagotavlja enaka možnost do uresničevanja sodnega varstva s pomočjo odvetnika, kot jo imajo osebe, ki jim gmotno stanje dopušča, da si pravno pomoč plačajo same.

9. Definicijo brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je zakonodajalec določil v 3. odstavku 1. člena ZBPP, po katerem brezplačna pravna pomoč pomeni pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

10. V obravnavanem primeru je med strankama sporno pravno vprašanje, in sicer, ali zavrnilna odločitev pravilno temelji na podlagi 24. člena ZBPP ali temu ni tako iz razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v tožbi, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi pod točko 5. 11. ZBPP v 1. odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Navedena pravna ureditev organu za brezplačno pravno pomoč ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, organ pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih organ navede, izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno »na prvi pogled«. Po stališču ustaljene upravno sodne prakse gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja kakšna formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, na primer zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Takšno stališče je to sodišče že večkrat izrazilo, med drugim v sodbi I U 1430/2012 z dne 10.10.2012 in I U 428/2014 z dne 26. 3. 2014. 12. V obravnavani zadevi tožena stranka ni pojasnila, zakaj meni, da je pričakovanje tožnika v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, saj tega tožena stranka niti ni trdila, temveč je kot izključen razlog za zavrnitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP navedla zgolj to, da predmetna zadeva, v zvezi s katero se v konkretnem primeru uveljavlja brezplačna pravna pomoč, nima izgleda za uspeh, ker je tožilstvo s sklepom zavrglo vloženo kazensko ovadbo in da posledično v konkretnem primeru tako niso izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji, ki pa morajo biti kumulativno podani za odobritev brezplačne pravne pomoči. 13. O vprašanjih, povezanih z uporabo določil 24. člena ZBPP, se je večkrat izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS, med drugim v sodbi št. X Ips 16/2013 z dne 30. 5. 2013 in X Ips 491/2012 z dne 2. 10. 2013, ko je ugodilo reviziji in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo organa za brezplačno pravno pomoč ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je pri citiranih odločitvah izhajalo iz sistemske ureditve in namena zakonske ureditve posameznih institutov ter namena brezplačne pravne pomoči (1. odstavek 1. člena ZBPP). Pri tem je med drugim menilo, da ni mogoče zanemariti, da presoja upravičenosti dodelitve zaprošene brezplačne pravne pomoči vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačna pravna pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Take presoje, ki jo organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo določila 24. člena ZBPP, pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izvedla na način, da bi jo obrazložila s svojimi preudarki glede na relevantne dejanske okoliščine obravnavanega primera, ki jih je prvič šele v tožbi sploh izpostavila tožnica, ker je tožena stranka odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku, upoštevajoč določila 144. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP, ker je po mnenju sodišča zmotno in preuranjeno menila, da je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev v spisu brez zaslišanja ali pisne izjave tožnice, s čimer je bila tožnici odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s katero je tožena stranka v konkretnem primeru odrekla pravico do zaprošene brezplačne pravne pomoči, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

14. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4., 3. in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (24. člen ZBPP), bistvene kršitve pravil postopka (3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP) in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

15. Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica v tožbi s svojim predlogom za izvedbo dokazov in oblikovanjem primarnega tožbenega predloga, s katerim sodišču predlaga sprejem meritorne odločitve o prošnji za brezplačno pravno pomoč, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov presodilo, da je potrebno ob upoštevanju ustavnega načela o delitvi oblasti iz 2. odstavka 3. člena Ustave in na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi tako, kot predlaga v podrejenem tožbenem zahtevku ter upravni akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno ugotavljati, ali so v konkretnem primeru kumulativno izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za odobritev zaprošene brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP, na podlagi katerega se v konkretnem primeru uveljavlja prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči s pisno vlogo, vloženo na predpisanem obrazcu (Obrazec BPP št.1), pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki povečani za 22% DDV znašajo skupaj 347,70 EUR.

17. Sodišče še pojasnjuje, da so v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči stranke ex lege oproščene plačila sodnih taks na podlagi določil 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).