Jedro

Spremembo pravne podlage bi predstavljala le morebitna sprememba predpisa, ki ureja obravnavano upravno stvar, ne pa sodna praksa, izdana v podobnih ali istovrstnih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 13001-1637/2009 z dne 20. 5. 2010, odpravil odločbo Upravne enote Kranj, št. 130-270/2009-14 z dne 9. 12. 2009, in zavrgel zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana. Prvostopni organ je s navedeno odločbo ugodil zahtevku tožnika in mu priznal status vojnega veterana – obveznika delovne dolžnosti, ki je v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v usklajenem delovanju s Cestnim podjetjem A. izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. Drugostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je opravil po uradni dolžnosti revizijo prvostopne odločbe in ugotovil, da ni zakonita. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je tožnik že 13. 8. 2007 vložil zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, prvostopni organ je z odločbo, št. 130-242/2007-6 z dne 6. 9. 2007, odločil, da se mu zahtevani status prizna. V revizijskem postopku je drugostopni organ z odločbo, št. 02002-2965/2007 z dne 11. 3. 2008, odpravil prvostopno odločbo in odločil, da se tožniku status ne prizna. Tožnik je vložil tožbo na Upravno sodišče RS v Ljubljani, ki pa jo je sodišče kot prepozno s sklepom, opr. št. U 963/2008 z dne 7. 9. 2007, zavrglo. Tožnik je 28. 10. 2009 ponovno vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in navedel, da je bil v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 delovni obveznik v podjetju B., v sodelovanju s Cestnim podjetjem A., svoj zahtevek pa je utemeljeval z novo pravno podlago, ki izhaja iz sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 677/2008 z dne 19. 9. 2009, ter predlagal, da prvostopni organ uporabi pri odločanju vsa dokazila iz prejšnjega postopka. Prvostopni organ je nato pridobil citirano sodbo, ki jo je štel kot spremenjeno pravno podlago pri odločanju o tej zadevi glede na 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Drugostopni organ je pojasnil, da sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, ne more pa sprejeti stališča prvostopnega organa in šteti pravnomočne sodbe pristojnega sodišča kot spremenjeno pravno podlago za odločanje. Sodna odločba velja in ima pravne posledice le v konkretni zadevi, v kateri je izdana, ne more pa predstavljati formalne pravne podlage za odločanje v drugih zadevah. To lahko predstavlja le abstrakten splošni upravni akt, ki ga sprejme in izda pristojni organ, na način in po postopku, določenem z Ustavo in zakonom. Prvostopni organ bi moral vlogo tožnika preizkusiti v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZUP in v skladu s 4. točko tega člena vlogo zavreči, saj ni možno šteti, da se je spremenila pravna podlaga za odločanje. Ker tega ni storil prvostopni organ, je tako ravnal drugostopni organ. Prvostopna odločba se zato po drugem odstavku 102. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljnjem besedilu ZVojI) odpravi, zahteva stranke pa zavrže po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožnik je v tožbi navedel, da očitno ni sporno, da je tožnik od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal pomembne in zahtevne aktivnosti ter naloge pri obrambi RS. Sporno tudi ni, da je podjetje B. s svojimi sredstvi in delavci po odločitvi koordinacijske podskupine za C. in preko Cestnega podjetja A. bilo vključeno v obrambne aktivnosti v času vojaške agresije na Slovenijo. Vendar pa toženka meni, da podjetje B. ni podjetje, ki jih zakon našteva v točki j) 7. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljnjem besedilu ZVV-UPB2). To stališče je napačno. Podjetje B. je namreč kot ''podizvajalec'' aktivnosti oviranja z barikadami v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem A. opravljalo naloge oviranja, pri čemer je bilo v več primerih tudi glavni izvajalec. Obveznost in izpolnitev pogoja podjetja je tako mogoče črpati iz nujnega in neobhodnega sodelovanja s Cestnim podjetjem A. Tako je šteti tudi to podjetje kot cestno podjetje. Aktivnosti samega podjetja pa so bile koordinirane in usklajene s predpisi in zahtevami na podlagi Smernic predsedstva. Po 21. členu Zakona o obrambi in zaščiti so nosilci obrambnega sistema tudi podjetja, ki po odločitvi pristojnih organov republike ali občin opravljajo dejavnost posebnega pomena za obrambo in zaščito, kamor sodi zlasti opravljanje dejavnosti in storitev, ki so nenadomestljiv pogoj za delo in življenje prebivalcev oziroma delo drugih podjetij, kar to podjetje nedvomno je. Meni, da seznam ne more iti izčrpen, pripravljen pa je tudi bil pred agresijo. To podjetje pa je bilo vedno podrobno vključeno v načrtovanje in ukrepanje za pripravljenost ter s tem povezano razporeditev na delovno dolžnost, zlasti in posebej glede nameščanja protioklepnih ovir. Delavci B. so tako postavljeni v neenakopraven položaj napram delavcem Cestnega podjetja A., ki so opravljali popolnoma enake naloge. Glede na stališče zakonodajalca iz predloga zakona pa je tožnik še toliko bolj prepričan, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj podjetja. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, spremeni drugostopno odločbo tako, da potrdi prvostopno odločbo oziroma da odpravi oziroma razveljavi drugostopno odločbo in vrne zadevo organu v novo odločanje. Meni tudi, da je oproščen plačila sodnih taks po zakonu, če pa ne, prosi za oprostitev oziroma obročno plačilo sodnih taks iz razloga slabega premoženjskega stanja. Če pa sodišče tudi temu predlogu ne bo sledilo, naj izda odločbo o odmeri sodne takse.

Toženka je v danem roku poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno postopanje drugostopnega organa ob reviziji odločbe prvostopnega organa, št. 130-270/2009-14 z dne 9. 12. 2009, s katero je prvostopni organ tožniku priznal status vojnega veterana.

Tudi po presoji sodišča je drugostopni organ pravilno odpravil prvostopno odločbo ter zavrgel zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo ob njenem predhodnem preizkusu s sklepom zavrže, če je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ob povzetih ugotovitvah, ki izhajajo iz podatkov predloženih upravnih spisov in ki med strankama niso sporne (- da je bilo o zahtevi tožnika za priznanje statusa vojnega veterana, ki jo je slednji opiral na točko j) 7. alineje 2. člena ZVV-UPB2, že pravnomočno odločeno (sklep naslovnega sodišča, opr. št. U 963/2008 z dne 11. 3. 2008), ter da sodba, opr. št. U 677/2008 z dne 15. 9. 2009, na katero se je tožnik skliceval v svoji ponovni zahtevi, vloženi 28. 10. 2009, v njej pa se je sicer ponovno oprl na točko j) 7. alineje 2. člena ZVV-UPB2 ter navajal iste dejanske okoliščine kot v prvotni zahtevi, ne pomeni spremenjene pravne podlage za odločanje), drugostopni organ drugačne odločitve ni mogel sprejeti. Spremembo pravne podlage bi predstavljala le morebitna sprememba predpisa, ki ureja obravnavano upravno stvar, ne pa sodna praksa, izdana v podobnih ali istovrstnih zadevah. Glede na tako ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve pa zato sodišče ne more sprejeti tožbenih ugovorov o napačnem stališču drugostopnega organa, glede na sodbo naslovnega sodišča, opr. št. U 677/2008 z dne 15. 9. 2009, ter zatrjevane okoliščine zadeve, saj ne gre za vsebinsko presojo tožnikove zahteve, temveč za presojo postopanja drugostopnega organa ob predhodnem formalnem preizkusu tožnikove zahteve.

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da je oproščen plačila sodnih taks po 108. členu ZVojI v zvezi s 24. členom ZVV-UPB2. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10).