Jedro

Če obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja storilke prekrška za ravnanje, ki ima tudi znake prekrška (vložena obtožnica), je logično, da v tem primeru postopek o prekršku ne teče oz. se prekine. V tem času pa ne teče le relativno zastaranje (drugi odstavek 42. člena ZP-1) brez dvoma pa teče absolutno zastaranje, ki nastopi takrat, ko poteče zastaralni rok (določba tretji odstavek 42. člena ZP-1).

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa – Z. i. R. – O. e. C. z dne 26. 3. 2013 se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče oba v uvodu navedena prekrška zoper imenovano storilko samostojno podjetnico S. M. ustavilo iz razloga po 4. točki prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1), posledično pa je s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

Tako odločitev napada s pravočasno pritožbo prekrškovni organ in sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, zlasti v delu, ali je v konkretnem primeru sploh nastopilo zastaranje (3. točka člena 156 ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvostopnega sodišča razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v nov postopek, podredno pa, da v primeru, če pritožbi ne bo ugodeno, odloči o tem, da morebiti kasneje priglašeni stroški in nagrada ter potrebni izdatki zagovornika, ki bremenijo proračun, nosi sodišče, kajti prekrškovni organ v nobenem primeru ni kriv za zastaranje pregona, zato tudi ni dolžan nositi teh stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal naslednje: - prekrškovni organ je dne 3. 2. 2009 izdal odločbo o prekršku opr. št. …, s katero ugotovil, da je storilka prekrška, kot samostojna podjetnica kršila v uvodu navedene določbe citirane Uredbe in ji je za vsak prekršek posebej izrekel globo, nato pa na podlagi drugega odstavka člena 27 ZP-1 enotno globo v višini 1.669,18 EUR, v plačilo pa ji je naložil tudi stroške postopka in pa sodno takso - storilka je tako odločitev prekrškovnega organa napadla z vloženo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) - sodišče prve stopnje je dne 18. 1. 2010 postopek o prekršku zoper storilko prekrška prekinilo do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku v zvezi s kazensko ovadbo z dne 17. 2. 2009. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pokaže, da je ključno vprašanje v obravnavani zadevi v tem, ali je pregon za oba storilki očitana prekrška, kot je ugotovilo prvostopno sodišče zastaral. Pritožba namreč zaključkom prvostopnega sodišča v tej smeri oporeka in izpostavlja, da je prvostopno sodišče s tem kršilo materialne določbe ZP-1, kajti iz določbe tretjega odstavka člena 11a ZP-1 izhaja, da se postopek o prekršku ne more začeti, če je bila zoper storilca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška ali zaradi takega dejanja zoper njega teče postopek, če pa se je že začel, pa se prekine in se ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan. Meni, da v tem času zastaranje pregona zaradi prekrška ne teče in se mora nadaljevati po pravnomočnosti odločitve kazenskega sodišča. Take navedbe pritožbe so materialnopravne zmotne.

Zastaranje pregona prekrška je urejena v členu 42 ZP-1 in v določbi prvega odstavka je navedeno, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je le-ta bil storjen, ne teče pa v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali pa nadaljevati (določba drugega odstavka člena 42 ZP-1), prav tako pa postopek o prekršku ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. V predmetni zadevi je torej pregon storilke prekrška potekal v dveh postopkih in sicer v postopku o prekršku in v kazenskem postopku, o čemer priča v spisovnem gradivu priložena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju, naslovljena na Okrožno sodišče v Celju z dne 13. 4. 2010, ko se storilki prekrška kot obtoženki v tem postopku očita storitev kaznivega dejanja proizvodnje in promet zdravstveno oporečnih živil po četrtem, tretjem in prvem odstavku člena 194 Kazenskega zakonika (KZ). Primerjava očitkov storilki iz prekrškovne odločbe in obtožnice pokaže, da je šlo v tem primeru za vprašanje steka med prekrškom in kaznivim dejanjem, ko so se elementi in izvršitvene oblike enega in drugega v materialnopravnem smislu pokrivali, zato je povsem razumljivo sodišče prve stopnje sprejelo pravilno procesno odločitev o tem, da je postopek o prekršku zoper obdolženko dne 18. 1. 2010 s sklepom opr. št. ZSV 165/2009-0314 prekinilo do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku. To je moralo storiti zaradi uveljavitve načela “ne bis in idem” (ne dvakrat o isti stvari), ko je potrebno vsako inkriminirano protipredpisno ravnanje, če za to obstajajo pogoji, preganjati najprej po sistemu večje kriminalne količine. Torej, če je, kot je bilo tudi v konkretnem primeru obstajal utemeljen sum storitve kaznivega dejanja storilke prekrška za ravnanje, ki ima tudi znake prekrška (vložena obtožnica!) je povsem logično, da v tem primeru postopek o prekršku ne teče oziroma, da se le-ta prekine, kot pravilno povzema v pritožbene navedbe določbo člena takrat veljavnega 11.a tudi pritožba. V tem času pa ne teče le relativno zastaranje (določba drugega odstavka člena 42 ZP-1), brez dvoma pa teče absolutno zastaranje in nastopi takrat, ko poteče zastaralni rok iz določbe tretjega odstavka člena 42 ZP-1. In prav nastop absolutnega zastaranja je po uradni dolžnosti bilo dolžno ugotoviti prvostopno sodišče in ob ugotovitvi ter primerjavi časa storitve obeh prekrškov in poteka zastaralne dobe pravilno je pravilna ugotovitev, da je postopek o prekršku za oba storilki očitana prekrška zastaral, zato je na podlagi določbe četrtega odstavka člena 136 ZP-1 postopek o prekršku tudi moralo ustaviti. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri materialnopravne zmotne. Pri tem pa pritožbeno sodišče pritožbi še odgovarja, da je v vmesnem času Okrožno sodišče v Celju končalo kazenski postopek zoper storilko prekrška zaradi prej navedenega kaznivega dejanja, ki je imelo sočasno tudi znake obeh prekrškov, saj je okrožno sodišče obtoženko s sodbo I K 37236/2010 z dne 4. 2. 2013 spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja proizvodnje in prometa zdravstveno oporočnih živil po četrtem, tretjem in prvem odstavku člena 194 KZ in je izreklo ustrezno sankcijo, posledično pa ji naložilo v plačilo tudi stroške postopka. Ta sodba pa je po podatkih kazenskega vpisnika postala pravnomočna 13. 4. 2013. Tudi ta ugotovitev ponuja zaključek, da bi se ob takem zaključku kazenskega postopka postopek o prekršku v nobenem primeru več ne mogel voditi.

Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita potrditi (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1). Pritožba napada tudi stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, ki je po oceni pritožbenega sodišča logična posledica ustavitve postopka o prekršku in je skladna z določbami ZP-1, ki urejajo način plačila stroškov postopka o prekršku v primeru, ko sodišče sprejme odločitev, da postopek o prekršku ustavi.