Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V konkretnem primeru je bilo sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, v katerem je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka glede omenjenega vprašanja ni v popolnosti ugotovila dejanskega stanja, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je bilo v okviru presoje pravilnosti izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke dolžno preveriti, ali je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot je odločilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožnica že v predsodnem postopku izrecno uveljavljala, da ne obstaja njena preživninska obveznost do mame in s tem v zvezi predložila dokaze, upravni organ pa tega v postopku sploh ne bi ugotavljal. Ker v sporni zadevi ne gre za tako situacijo, bi moralo sodišče v tem primeru samo razčistiti dejansko stanje ter odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo tako, da je odpravilo 5. in 6. točko drugega odstavka izreka dokončne odločbe št. ... z dne 10. 7. 2014 in 5. in 6. točka izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 29. 10. 2013 ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 133,83 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nosilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožnica že v predsodnem postopku navajala razloge, zaradi katerih je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in da se tožena stranka do konkretnih tožničinih navedb v predsodnem postopku sploh ni opredelila. Tak zaključek sodišča pa je neutemeljen in v nasprotju z dejanskim stanjem. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe z dne 10. 7. 2014 jasno izhaja opredelitev upravnega organa glede tovrstnih tožničinih navedb. V zadnjem stavku tretjega odstavka na 3. strani odločbe je zapisano, da tožena stranka na podlagi tožničinih izjav in dopisov upravnemu organu ne more ugotoviti, da tožnica ni zavezanka za preživljanje svoje matere. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnica zgolj pavšalno, brez morebitnih dokaznih predlogov navajala, da mati iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do nje. V zadevi je potrebno upoštevati okoliščino, da tožena stranka v postopku odločanja o tožničini pritožbi, ki je v skladu s 63. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) opredeljena kot „vloga“, dokazov, ki bi potrjevali tožničine pavšalne očitke glede materinega neizpolnjevanja preživninske obveznosti, tudi ni bila dolžna izvajati po uradni dolžnosti. Vse to pa pomeni, da je bilo dejansko stanje v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno. Ker tožnica svojih pavšalnih očitkov v upravnem postopku ni dokazno podprla, je tudi pravilna in s tem utemeljena ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je tožnica zavezanka za preživljanje svoje matere. Razlogi za ekskulpacijo njene preživninske obveznosti v skladu z drugim odstavkom 124. člena ZZZDR namreč niso bili ugotovljeni. Tožena stranka nadalje opozarja na načelo polne jurisdikcije v socialnih sporih. V teh sporih imata obe stranki enak položaj. V primeru, če sodišče ne sprejema stališča tožene stranke glede tožničine preživninske obveznosti do njene matere, je v pristojnosti sodišča, da v skladu z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) izvede nov dokazni postopek ter na podlagi ugotovljenih dejstev v sodnem postopku potrdi ali zavrne ugotovitev tožene stranke, da tožnica preživninske obveznosti ni razbremenjena. S tem v zvezi tožena stranka kot pavšalno in neutemeljeno prereka tudi stališče sodišča, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, pri čemer se sodišče o možnostih istovrstnih preprek v ponovnem upravnem postopku sploh ne opredeli. Nadalje še opozarja, da je bilo že v dokončni in pravnomočni odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 7. 2014, s katero je bilo odločeno o pritožbah zoper odločbo št. ... z dne 19. 9. 2013, glede enakega pravnega vprašanja že odločeno, da je tožnica zavezanka za preživljanje svoje matere oziroma zavezanka za sorazmerno kritje stroškov njene institucionalne oskrbe. Tožena stranka glede na vse obrazloženo prereka tudi odločitev v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in sicer prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, saj v predmetni zadevi ni odločilo o pravicah tožnice, temveč je zgolj odpravilo 5. in 6. točko drugega odstavka izreka dokončne odločbe št. ... z dne 10. 7. 2014 in 5. in 6. točko izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 29. 10. 2013 ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V obrazložitvi tudi ni pojasnilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Kršitev določb postopka pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.
5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2014, s katero je bilo delno ugodeno tožničini pritožbi ter v 5. točki drugega odstavka odločeno, da je tožnica oproščena plačila storitve za upravičenko (mamo A.A.) in da njen prispevek znaša 43,76 EUR (6. točka drugega odstavka izreka drugostopenjske odločbe). S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 10. 2013 je bil namreč ta prispevek določen v višini 69,12 EUR.
6. V zadevi je sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, kjer je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.
7. Sodišče prve stopnje je ob presoji sporne zadeve ugotovilo, da tožena stranka glede omenjenega vprašanja ni v popolnosti ugotovila dejanskega stanja, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
8. Pritožba utemeljeno opozarja, da se je tožena stranka opredelila do navedb tožnice, ki jih je le-ta podala šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v zvezi z vprašanjem obveznosti preživljanja. Tožnica ni predlagala izvedbe nobenih dokazov. Upravnemu organu pa omenjenega vprašanja ni bilo potrebno razčiščevati po uradni dolžnosti, kajti kot to izhaja tudi iz sodne prakse(1) breme dokazovanja, da mati preživninske obveznosti do toženke (hčere) iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala, je na hčeri. Sodišče je v navedeni zadevi celo zavzelo stališče, da je o ugovoru, da mati zanjo ni skrbela, treba odločiti v sodnem postopku. Tožena stranka je torej glede omenjenega razčistila dejansko stanje ter se postavila na stališče, da tožnica ni dokazala razlogov, da ni zavezanka za preživljanje mame. Tudi na podlagi prejšnjih izjav in dopisov, upravni organ ugotavlja, da tožnica priznava, da je zavezanka za preživljanje mame, le da prispevka ne zmore plačevati. Nenazadnje tudi iz njene pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo izhaja, da ne zavrača pomoči, vendar le v okviru njenih možnosti.
9. Tožnica je tako šele na naroku za glavno obravnavo predlagala izvedbo določenih dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.
10. Sodišče je bilo v okviru presoje pravilnosti izpodbijanih upravnih aktov dolžno preveriti, ali je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. To pa bi lahko storilo le s tem, da bi samo izvedlo dokazni postopek ter nato presodilo o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov. Vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožnica že v predsodnem postopku izrecno uveljavljala, da ne obstaja njena preživninska obveznost do mame in s tem v zvezi predložila dokaze, upravni organ pa tega v postopku sploh ne bi ugotavljal. Ker v sporni zadevi ne gre za tako situacijo, pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče v tem primeru samo razčistiti dejansko stanje ter odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke.
11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru ponovljenega postopka bo sodišče izvedlo potrebne dokaze, bistvene za odločitev ter nato razsodilo o sporni zadevi.
(1) glej sklep I Cp 722/2015 z dne 28. 5. 2015