Jedro

Ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij glede kmetijskih zemljišč, ki so v postopku denacionalizacije in ki jih ima kmetijska organizacija še naprej v uporabi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja in lastninjenja zemljišč parc. št.235, 236/1, 236/2, 236/3 in 237 in parc. št. 441/2, ki jih ima v uporabi Vinogradniško živinorejski kombinat.V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je odločba prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Po 1. odstavku 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) podjetje pred ugotovitvijo družbenega kapitala izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove,ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin. Res je, da 2. odstavek istega †lena določa, da podjetje lahko nadaljuje z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdeluje oziroma izkorišča samo in za njih skrbi kot dober gospodar, do izdaje odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom, vendar pa podjetje s temi nepremičninami ne sme razpolagati, ker so postale last Republike Slovenije ali občin in zato predlog za izdajo začasne odredbe ni potreben.

V tožbi tožnik navaja, da je z uporabo in upravljanjem po 2. odstavku 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij mišljena tudi možnost odtujitve. Tudi do sedaj se je v zemljiški knjigi na kmetijskih zemljiščih vpisovala družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa je lahko to zemljišče odtujil. Tožnik ima interes, da se prepove razpolaganje in lastninjenje zemljišč. V postopku denacionalizacije še vedno sodeluje kmetijska organizacija, ki ima ta zemljišča v posesti, čeprav so postala last Republike Slovenije ali občin. Ta kmetijska organizacija bi lahko v postopku denacionalizacije sklenila z bivšim lastnikom tudi poravnavo. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zavezancu Vinogradniško živinorejskemu kombinatu prepove razpolaganje in lastninjenje spornih zemljišč oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, ki so navedeni v njeni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da v obravnavanem primeru ni potrebe oziroma pravne podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, glede na to, da so sporna zemljišča po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) postala last Republike Slovenije oziroma občin. Tem razlogom v zvezi s tožbeni navedbami sodišče še dodaja: Po določbi 1. odstavka 88. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list, RS št. 27/91-I) z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Vinogradniško živinorejski kombinat torej že po zakonu o denacionalizaciji ni mogel pravno veljavno odtujiti spornih zemljišč, ki jih je imel v uporabi kot družbeno lastnino in glede katerih teče denacionalizacijski postopek. Pravica uporabe spornih zemljišč na podlagi 2. odstavka 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ne vsebuje razpolagalne pravice z možnostjo odtujitve, saj ima to pravico lastnik teh nepremičnin (država). Pravica uporabe družbene lastnine in pravica uporabe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij sta, po vsebini in po upravičenjih, ki jih ima nosilec pravice, dve povsem različni pravici. Kmetijska organizacija, ki ima sporna kmetijska zemljišča še naprej v uporabi, tudi ni več zavezanec v postopku denacionalizacije, saj to ni več njeno premoženje (1. odstavek 51. člena zakona o denacionalizaciji). Po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št.10/93) je ta sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (1. odstavek 20. člena).

Glede na navedeno izpodbijana odločba ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeeno zavrnilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).