Jedro

Da bi bilo zatrjevano kršitev zakonitosti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče preizkusiti, mora biti zadoščeno zahtevi po materialni izčrpanosti, pri čemer mora biti v tem pogledu niz nepretrgan. Če tega ni, se na tako kršitev vlagatelj ne more uspešno sklicevati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter sodne takse in ji po drugem odstavku 105. člena ZKP naložilo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 101,99 EUR.

2. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika S. D., odvetnika v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik, kot uvodoma navaja, iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da zahteva uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kolikor uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, pa ni pojasnjen vpliv na zakonitost. Sodišče je imelo dovolj dokazov za sklep, da je kaznivo dejanje storila obsojenka (o tem se je sodišče prepričalo samo, izpovedba priče o prepoznavi pa ni nedovoljen dokaz), zato to, da prepoznava po 242. členu ZKP ni bila izvedena, ni vplivalo na zakonitost. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Obsojenkin zagovornik se o odgovoru državnega tožilca ni izjavil, obsojenka pa kljub temu, da ji je bil dvakrat poslan odgovor v izjavo in da je bila o obeh pošiljkah obveščena, teh ni dvignila.

B.

6. Zagovornik navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, a utemeljuje le slednje. Bistvo zahteve predstavljajo navedbe, da za ugotovitev obsojenkine identitete ni bila opravljena prepoznava po 242. členu ZKP. Vložnik povzema zakonsko besedilo in opisuje preiskovalno dejanje prepoznave ter način njene izvedbe. Ne da bi izvedlo prepoznavo je sodišče nekritično sledilo pričama, ki obsojenke nista videli pri storitvi kaznivega dejanja, ampak sta jo prepoznali le na podlagi predhodne obravnave in srečanja na sodišču. Sodišče je sklepalo, da je kaznivo dejanje storila obsojenka zgolj na podlagi videoposnetka nadzorne kamere in subjektivnih interpretacij dveh prič. Priča S. je obsojenko prepoznala komaj kasneje, priča K. pa obsojenke ni nikoli videla v živo, zato je bila zaradi opustitve izvedbe prepoznave po 242. členu ZKP kršena pravica obrambe in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Neuporaba določb 242. člena ZKP po mnenju zagovornika predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravice do obrambe, ki je gotovo vplivala ali mogla vplivati na zakonitost ter pripeljala do napačne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje obsojenka in njen zagovornik nista predlagala prepoznave, posnetek sta izpodbijala le z navedbami, da oseba na posnetku ni obsojenka. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik v zvezi s kršitvijo 242. člena ZKP, ki jo uveljavlja v zahtevi, ne da bi prepoznavo vsebinsko sploh opredelil, v kontekstu izpodbijanja dejanskega stanja navajal le, da prepoznava ni bila opravljena in da obsojenko obremenjuje samo posnetek, iz katerega po njegovih navedbah ni mogoče ugotoviti, da gre za točno to osebo. Ni pa navedel razlogov, kar je bil na podlagi četrtega odstavka 369. člena ZKP dolžan storiti, zakaj tega dokaza ni navedel ali predlagal že prej. Že v tej fazi postopka ni bilo zadoščeno zahtevi po predhodni materialni izčrpanosti. Tudi kolikor v zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi neizvedbe tega procesnega dejanja uveljavlja kršitev pravic obrambe, ni zadoščeno pogoju materialne izčrpanosti pravnih sredstev, saj vlagatelj kršitve, ki jo uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni konkretiziral in jo ustrezno obrazložiti že v prejšnjih fazah kazenskega postopka. Da bi bilo zatrjevano kršitev pravic obrambe v postopku s tem izrednim pravnim mogoče preizkusiti, mora biti zadoščeno zahtevi po materialni izčrpanosti, pri čemer mora biti v tem pogledu niz nepretrgan. Če tega ni, se na tako kršitev vlagatelj, tako kot v tem primeru, ne more uspešno sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

8. Ostale navedbe v zahtevi, s katerimi vlagatelj ponuja lastno videnje dejanskega stanja, ki se ne sklada s tistim ugotovljenim v pravnomočni sodbi, ne presegajo uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Ker ni ugotovilo kršitve zakona, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, vložena pa je tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.