Jedro

Kadar sodišče ravna, kot zapoveduje osmi odstavek 364. člena ZKP, pa pri tem kakšnega pravno pomembnega dejstva sploh ne ugotavlja (in torej ne gre le za izostanek razlogov), ne bo šlo za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP je namreč treba uporabiti tudi, kadar pritožniki razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ne uveljavljajo. Ubeseditev razlogov v sodbi višjega sodišča ne spremeni njenega težišča, tj. drugačne materialnopravne presoje dejanske podlage, kolikor je ugotovljena v prvostopenjski sodbi. V takšni procesni situaciji podlage za uporabo kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča (prvi odstavek 392. člen ZKP), za kar se zavzema vložnica, ni bilo, zato tudi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka pri odločanju višjega sodišča ni mogoče prepoznati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Poleg kazni zapora, stranske denarne kazni, stranske kazni izgona tujca iz države in odvzema osebnega vozila (po osmem odstavku 308. člena KZ-1), mu je sodišče na podlagi 73. člena KZ-1 izreklo tudi varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona.

2.Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbi zagovornika in državne tožilke. Prvostopenjsko sodbo je po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona ne izreče.

3.Zoper sodbo višjega sodišča je vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero zatrjuje kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), konkretneje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZKP in prvim odstavkom 394. člena ZKP).

4.Na zahtevo je odgovoril obsojenčev zagovornik in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

B.

5.Za vložnico je v obravnavani zadevi sporna uporaba reformatoričnega pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP (in s tem neuporaba kasatoričnega pooblastila iz 392. člena ZKP) pri odločanju višjega sodišča, ko je poseglo v odločbo o varnostnem ukrepu odvzema mobilnega telefona. Višje sodišče je v odločbo poseglo zato, ker je ugotovilo, da bi morala sodba "vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi [telefon] uporabil pri storitvi morebitnega kaznivega dejanja" (17. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Zaradi takšnih razlogov, ki po oceni vložnice sporočajo ugotovitev odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih (in s tem ugotovitev kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar bi narekovalo razveljavitev odločbe o varnostnih ukrepih, in ne njene spremembe), naj bi višje sodišče storilo očitane kršitve.

6.Zatrjevana kršitev ni podana. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi I Ips 46273/2022 z dne 14. 9. 2023. Iz razlogov (v navedeni zadevi) izpodbijane sodbe glede odločbe o varnostnem ukrepu je bilo mogoče razbrati, da sta sodišči odvzem telefona oprli na dejansko ugotovitev, da ga je obsojenec uporabljal za izvršitev kaznivega dejanja, To je bila tudi (edina) nosilna ugotovitev za presojo nevarnosti, da bi bil telefon ponovno uporabljen pri kaznivem dejanju. V teh razlogih je Vrhovno sodišče prepoznalo (sicer zmotno) materialnopravno stališče obeh sodišč in - v mejah tega stališča - tudi zadostnost razlogov za odločbo o odvzemu predmetov. Kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni bilo.

7.Tudi v tej zadevi ne v razlogih sodbe prvostopenjskega ne v razlogih sodbe višjega sodišča ni mogoče prepoznati kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz njunih razlogov je mogoče prepoznati tako materialnopravna izhodišča (sicer različna), kakor tudi razloge o dejstvih, ki sta jih sodišči (ob različnem razumevanju materialnopravnih pogojev za izrek ukrepa) šteli za odločilne. Prvostopenjsko sodišče je torej navedlo, kateri razlogi so bili zanj odločilni, da je treba izreči varnostni ukrep (osmi odstavek 364. člena ZKP), višje sodišče pa je podalo razloge, zakaj zanj izrek varnostnega ukrepa ni na mestu. Kadar sodišče ravna, kot zapoveduje osmi odstavek 364. člena ZKP, pa pri tem kakšnega pravno pomembnega dejstva sploh ne ugotavlja (in torej ne gre le za izostanek razlogov), ne bo šlo za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Takšen položaj je imelo pred seboj višje sodišče: iz 12. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče k odvzemu vodilo le dejstvo, da je bil telefon uporabljen za kaznivo dejanje, višje sodišče pa je v tem prepoznalo, da prvostopenjsko sodišče preostalih (za višje sodišče) pravno pomembnih dejstev sploh ni ugotavljalo.

8.Zagovornik je prvostopenjsko sodbo izpodbijal v odločbi o obveznem odvzemu prevoznega sredstva (osmi odstavek 308. člena KZ-1), okrožna državna tožilka pa v odločbi o stranski denarni kazni. Višje sodišče v vloženih pritožbah torej ni imelo trditvene podlage za preizkus odločbe o varnostnem ukrepu odvzema telefona (zlasti ne v dejanskem pogledu), niti vanjo ni moglo poseči zaradi izostanka odločilnih razlogov za odvzem mobilnega telefona. Zato se je pravilno oprlo na (za oba pritožnika v tem delu nesporno) dejansko stanje in po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383., v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP) preizkusilo materialnopravno pravilnost prvostopenjske odločitve, pri čemer je prepoznalo, da je prvostopenjsko sodišče ukrep izreklo, ne da bi bili zanj podani vsi pogoji iz (pravilno razloženega) 73. člena KZ-1. Pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP je namreč treba uporabiti tudi, kadar pritožniki razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ne uveljavljajo.

Ubeseditev razlogov v 17. točki sodbe višjega sodišča ne spremeni njenega težišča, tj. drugačne materialnopravne presoje dejanske podlage, kolikor je ugotovljena v prvostopenjski sodbi. V takšni procesni situaciji podlage za uporabo kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča (prvi odstavek 392. člen ZKP), za kar se zavzema vložnica, ni bilo, zato tudi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka pri odločanju višjega sodišča ni mogoče prepoznati.

C.

9.Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

10.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Lahko pa bi to pomenilo, da je sodišče napačen pravni razmislek vodil v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794 in 807; Z. Dežman, v: M. Šepec, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 906 in 936.

2Š. Horvat, prav tam, str. 852.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 392, 394, 394/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.