Jedro

Če je v opisu kaznivega dejanja zatrjevana vzročna zveza med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in posledico, sodišče pa o tem odloča kot o dejanskem vprašanju in presodi, da vzročna zveza ni podana, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspeti z navedbo, da je bil kršen zakon v vprašanju glede obstoja kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 11. 2009 obdolženega R. S. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter odločilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1385/2009 z dne 24. 2. 2010 pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 22. 4. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 19. 10. 2010) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 2. točko 372. člena ZKP, ker je bil kršen zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje po prvem odstavku 325. člena KZ. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

3. Obdolženčevi zagovorniki v odgovoru na zahtevo, podanem dne 4. 11. 2010, navajajo, da zahteva izraža pomisleke v zvezi z zaključkom sodišča, ki se nanaša na neobstoj vzročne zveze, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zato predlagajo zavrnitev zahteve.

B.

4. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ izhaja, da naj bi ga storil s kršitvijo drugega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) dne 17. 6. 2006 ob 5.15 uri, ko je vozil motorno kolo po Vodnikovi cesti in ko je zapeljal na levi smerni pas, hitrosti vožnje ni prilagodil cesti, ki je potekala v levi ovinek in stanju vozišča, na katerem so potekala dela, saj desni prometni pas ni bil v celoti dokončan, na kar so opozarjali postavljeni prometni znaki ter omejitev hitrosti, ki je bila omejena na 40 km/h, zaradi česar je izgubil oblast nad vozilom in skupaj s sopotnikom padel po tleh, v posledici česar je sopotnik bil hudo telesno poškodovan, pri tem pa je vozil tudi pod vplivom alkohola in s tem kršil drugi odstavek 130. člena ZVCP, saj je imel v krvi 1,21 g/kg etilnega alkohola.

5. Sodišče prve stopnje je obdolženca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe ob presoji, da ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen. Iz razlogov sodbe (str. 4 do 7) izhaja, da se je sodišče ob oceni obdolženčevega zagovora oprlo na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, iz katerega izhaja, da bi voznik motornega kolesa ovinek brez težav prevozil tudi z bistveno višjo hitrostjo (tudi s hitrostjo 109 km/h) ter da je vzrok za nesrečo (padec) mogoče iskati izključno v načinu upravljanja vozila oziroma izgubi nadzora nad vozilom, pri čemer pa vzroka za takšno izgubo nadzora ni mogoče ugotoviti na tehničen način; pri tem pa izvedenec ni izključil v zagovoru obdolženca nakazovan vzrok izgube nadzora nad motornim kolesom, da je do izgube nadzora prišlo, ker je oškodovanec (sopotnik na motornem kolesu) obdolženca prijel čez ramena, zaradi česar se je motor preveč nagnil, izgubil ravnotežje ter padel, do tega pa bi po mnenju izvedenca prišlo tudi, če bi obdolženec vozil z dovoljeno hitrostjo. Sodišče je glede na izvedensko mnenje ocenilo, da zgolj previsoka oziroma neprilagojena hitrost (obdolženec naj bi v trenutku padca vozil s hitrostjo 92 km/h) ni mogla vplivati na nastanek prometne nesreče ter da ni mogoče izključiti, da je do izgube oblasti nad motornim kolesom in posledičnega padca prišlo zaradi neprimerne reakcije oškodovanca med vožnjo. Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe državnega tožilca, vložene zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sledilo tudi sodišče druge stopnje, ki v razlogih svoje sodbe ugotavlja tudi, da državno tožilstvo v obtožnem predlogu obdolžencu kršitve 32. člena ZVCP ni očitalo, niti mu ni očitalo, da bi bila kršitev drugega odstavka 130. člena ZVCP v vzročni zvezi z izgubo obdolženčeve oblasti nad vozilom in posledično s povzročitvijo prometne nesreče (str. 2 do 3 sodbe).

6. Po navedbah vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti naj bi sodišče z izrekom oprostilne sodbe kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). V zahtevi navaja, da je sodišče, ki je obdolženca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo, češ da ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je bil obtožen, ravnalo napačno, ker odločilna dejstva, ki jih je samo ugotovilo, ne dajejo subsumpcijskega zaključka, da na ugotovljena dejstva ni mogoče uporabiti določbe 325. člena ZKP ter je sodišče v bistvu napačno rešilo pravno vprašanje glede obstoja kaznivega dejanja. Sodišče je ugotovilo vinjenost, zaradi katere bi bilo tudi brez prometne nesreče vozniku motorja potrebno izreči prepoved vožnje motornega vozila, kar pomeni, da že zakon (ZVCP) predpostavlja, da gre za voznika, ki ne sodi v promet, kaj šele, da bi v ovinku, na katerem je zaradi zožitve ceste in gradbenih del hitrost omejena na 40 km/h, lahko varno vozil 92 km/h, torej več kot je dovoljeno. Sodišče kot odločilno dejstvo sprejema okoliščino, da je obdolženec pripeljal s hitrostjo 92 km/h, zato očitek o načinu upravljanja z vozilom tako, da je obdolženec izgubil oblast nad vozilom, še vedno obstaja, ker je tudi eventualna napačna drža oškodovanca vključena v del očitka o bistveni prekoračitvi hitrosti in vinjenosti, zaradi česar motorja ni mogoče obvladovati, saj je tudi ravnanje oškodovanca kvečjemu rezultat takšne vožnje v ovinku. Ker je sodišče ugotovilo visoko vinjenost, izjemno prekoračitev hitrosti in hkrati sprejelo del izvedenskega mnenja, da je obdolženec izgubil oblast nad vozilom, bi ta odločilna dejstva v konkretnem primeru lahko vodila le k ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ustreza vsem bistvenim zakonskim znakom kaznivega dejanja.

7. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo protipredpisno ravnanje obdolženca. Ocenilo pa je, da ni dovolj dokazov za zaključek o vzročni zvezi med kršitvijo obdolžencu očitanih cestnoprometnih predpisov (vožnja z neprilagojeno oziroma prekoračeno hitrostjo) in povzročeno prometno nesrečo, ker je do izgube obdolženčeve oblasti nad motornim kolesom lahko prišlo zaradi ravnanja oškodovanca (sopotnika na motorju, ki je obdolženca prijel čez rame), glede vožnje pod učinkom alkohola pa ugotovilo, da obdolžencu v obtožbi niti ni bilo očitano, da bi bila ta kršitev v vzročni zvezi z izgubo obdolženčeve oblasti nad vozilom. Vrhovno sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja na podlagi priloženega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelek za prekrške, da je bila zaradi tega prekrška obdolžencu z odločbo Pr 1227/2006-2402 Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelek za prekrške, izrečena globa 540,00 EUR, 10 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila kategorije A za dobo enega meseca. Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, v čem naj bi bila zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (ki ni podana, če odločitev sodišča glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, temelji na nepravilni dokazni oceni o tem, ali so določena odločilna dejstva dokazana ali ne), niti zakaj meni, da dejanje (v povezavi z vprašanjem vzročne zveze), zaradi katerega se obdolženec preganja, je kaznivo dejanje. V opisu kaznivega dejanja je vzročna zveza med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in posledico povsem določno zatrjevana. Sodišče pa je v izpodbijani pravnomočni sodbi glede vzročne zveze presodilo, da le ta ni podana. Tako iz obrazložitve sodbe kot iz pravnega temelja za izrek oprostilne sodbe (3. točka 358. člena ZKP) izhaja, da je sodišče na opisan način o vzročni zvezi odločalo kot o dejanskem, ne pa kot o pravnem vprašanju. Vložnik zahteve v izpodbijani pravnomočni sodbi sicer vidi, da je „sodišče v bistvu napačno rešilo pravno vprašanje glede obstoja kaznivega dejanja“, vendar pa po vsebini očitno izpodbija le dejansko stanje v zvezi z vzročno zvezo, kot ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče. 8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve kazenskega zakona, zahteva pa je bila vložena zaradi zmotne ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.