Ker svojih tovrstnih trditev niso ustrezno dokazali, je sodišče prve stopnje nato sporni prostor razdelilo po pravični oceni. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavanem postopku niso podane okoliščine, ki bi narekovale presojo, po kateri bi bil tudi skupne stroške postopka dolžan kriti predlagatelj sam, čeprav s svojim predlogom dejansko ni uspel.
I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Predlagatelj in nasprotni udeleženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da skupni stroški postopka znašajo 2.663,21 EUR in jih krijejo udeleženci postopka v razmerju: 50% oz. 1.331,61 EUR predlagatelj, 17,17% oz. 457,27 EUR nasprotni udeleženec A. A., 10,37% oz. 276,17 EUR nasprotna udeleženca B. B. in C. C., 13% oz. 346,22 EUR nasprotni udeleženec Č. Č. in 9,46% oz. 251,94 EUR nasprotna udeleženka D. D. (točka I izreka). Nasprotni udeleženci so dolžni predlagatelju povrniti zgoraj navedene deleže skupnih stroškov v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).
2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožujejo nasprotni udeleženci iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov po prvem odstavku Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1). Prvenstveno izpostavljajo, da je v postopkih za sodno določitev meje z vidika potrebnosti sodnega postopka, glede na razlog njihovega začetka, nujna primerjava geodetskega elaborata, ki v upravnem geodetskem postopku zaradi nasprotovanja ni postal podlaga upravne odločbe o ureditvi meja, ter geodetskega elaborata, izdanega v sodnem postopku ureditve meje. Zakonska ureditev, po kateri so udeleženci dolžni prispevati k tistim stroškom, ki štejejo za skupne, je primerna in sprejemljiva samo za tiste primere, ko je sodno določena meja drugačna od tiste, ki je bila prikazana kot geodetska meja v mejnem ugotovitvenem postopku. Udeleženci, ki so se v mejnem ugotovitvenem postopku zavzemali za geodetsko prikazano mejo na mejni obravnavi, se morajo zavedati, da se bo meja v sodnem postopku lahko uredila drugače in za tak primer sprejeti stroškovno tveganje in obratno, v kolikor tisti, ki z geodetsko prikazano mejo na mejni obravnavi ni zadovoljen, a mu v sodnem postopku ne uspe izkazati katere od okoliščin, ki bi povzročile drugačno ureditev meje, v sodnem postopku ne more računati na skupno kritje stroškov sodnega postopka. Glede na takšen položaj je edino sprejemljivo, da je tudi v sodnem postopku urejanja meje uveljavljeno pravilo iz prvega odstavka 154. člena ZPP. V konkretnem primeru so nasprotni udeleženci v postopku, ki je tekel pred sedaj obravnavanim postopkom, priznali po geodetu ugotovljeno mejo med predmetnimi parcelami in niso vztrajali pri zanje ugodnejši "hasnovani meji zadnjih desetletij". Tam prikazana meja ni bila sprejemljiva le za predlagatelja, ki pa v predmetnem sodnem postopku s svojim predlogom ni uspel. Za takšne primere uveljavljena sodna praksa ne dopušča uporabe pravila ZNP-1 o kritju skupnih stroškov postopka. Dodatno še izpostavljajo, da so bili stroški izvedenca E. E. nepotrebni in so nastali izključno zaradi predlagateljeve pasivnosti, ko ni priznal točnosti opozoril nasprotnih udeležencev o tem, da vrednost spornega sveta presega 4.000,00 EUR. Krivda za nastanek teh stroškov izvedenca je tako izključno predlagateljeva, zato bi moral izvedenino v višini 515,51 EUR v vsakem primeru kriti sam. Sodišču druge stopnje predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti zavrne predlagateljev predlog, da so nasprotni udeleženci dolžni kriti stroške postopka in mu povrniti del tistih, ki jih je založil tekom postopka. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
3.Predlagatelj v vloženem odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1 preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
6.Pritožbeni preizkus pokaže, da odločitev sodišča prve stopnje ni obremenjena z po uradni dolžnosti upoštevnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, na (pravilno) ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo prav tako pravilno uporabljeno materialno pravo. Že na tem mestu sodišče druge stopnje izpostavlja, da sta pritožbeno uveljavljeni bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP povsem pavšalni in brez ustrezne konkretizacije, zaradi česar tovrstne graje, ki ni del uradnega preizkusa, ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati.
7.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje odločitev o skupnih stroških postopka sprejelo po tem, ko je s sklepom z dne 19. 5. 2025 (v zvezi s sklepom VSM I Cp 877/2025 z dne 9. 12. 2025) uredilo mejo med nepremičninami v solasti predlagatelja na eni strani in med nepremičninami v lasti nasprotnih udeležencev na drugi strani. Odločilo je na podlagi 173. člena ZNP-1 in osnovnega kriterija, da skupne stroške postopka udeleženci praviloma trpijo sorazmerno z dolžino svojih meja. Ker je vse skupne stroške predhodno kril predlagatelj, je sodišče prve stopnje nasprotnim udeležencem naložilo povrnitev sorazmernega dela stroškov predlagatelju v skladu z dolžino ugotovljenih mej strank. S takšno presojo in odločitvijo soglaša tudi sodišče druge stopnje.
8.Odločitev o skupnih stroških postopka je specialno urejena v 173. členu ZNP-1, ki določa, da tovrstne stroške krijejo udeleženci postopka praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, pri čemer pa lahko sodišče o stroških odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek sporov meje ali drugi tehtni razlogi.
9.Sodišče druge stopnje je seznanjeno s sodno prakso višjih sodišč1 (nasprotni udeleženci v pritožbi izpostavljajo sklep VSL II Cp 632/211 z dne 7. 4. 2011), iz katere izhaja stališče oz. presoja, da v primeru, ko je spor nepotreben, ker predlagatelj v postopku ni dosegel želene spremembe meje, pri čemer je bil on tisti, ki je sprožil postopek, s tem pa povzročil določene nujne skupne stroške, le-te krije predlagatelj sam. Čeprav je moč na načelni ravni s takšnim stališčem soglašati, pa sodišče druge stopnje meni, da je potrebno izjemo od osnovnega kriterija, po katerem skupne stroške krijejo udeleženci v sorazmerju z dolžino svojih meja, uporabiti restriktivno in to zgolj v primerih, ko so vsi skupni stroški v postopku nastali zgolj zaradi enostranskega nestrinjanja predlagatelja z mejo, kot je bila ugotovljena oziroma pokazana v upravnem postopku na mejni obravnavi (in je nato obveljala tudi v sodnem postopku).
10.Čeprav pritožba skuša prikazati, da je temu tako tudi v predmetni nepravdni zadevi, pa je ugotoviti, da so nasprotni udeleženci v predhodnem postopku sicer res priznavali ugotovljeno in pokazano katastrsko mejo med predmetnimi parcelami, vendar so si v predmetnem postopku kljub temu prizadevali (zatrjevali in dokazovali) za določitev drugačne meje - bolj v njihovo korist - po zadnji mirni posesti. Da je temu tako, izhaja tudi iz meritornega sklepa N 67/2015 z dne 19. 6. 2025, v katerem je sodišče prve stopnje obravnavalo izvedene dokaze, s katerimi so skušali nasprotni udeleženci utemeljiti kriterij zadnje mirne posesti. Ker svojih tovrstnih trditev niso ustrezno dokazali, je sodišče prve stopnje nato sporni prostor razdelilo po pravični oceni. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavanem postopku niso podane okoliščine, ki bi narekovale presojo, po kateri bi bil tudi skupne stroške postopka dolžan kriti predlagatelj sam, čeprav s svojim predlogom dejansko ni uspel.
11.Prav tako ne gre pritrditi pritožbenim izvajanjem o tem, da bi moral predlagatelj v vsakem primeru kriti sam stroške izvedenca gradbene stroke E. E., ker naj bi bila krivda za nastanek tega stroška izključno na njegovi strani. Kot namreč izhaja iz podatkov spisa in obrazložitve že citiranega meritornega sklepa o določitvi meje, je sodišče prve stopnje vrednost spornega mejnega prostora s pomočjo navedenega izvedenca ugotavljalo zato, ker se udeleženci niso sporazumeli o vrednosti spornega mejnega prostora, ki je pomembna za uporabo kriterija močnejše pravice po prvem odstavku 77. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ. Zgolj dejstvo, da izvedeni dokaz ni potrdil predlagateljevega stališča o vrednosti spornega mejnega prostora, namreč ne zadošča za uporabo kriterija krivde pri odločanju o povrnitvi stroškov.
12.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
13.Ker nasprotni udeleženci s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 42. členom ZNP-1). Prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo predlagatelj, saj z navedbami ni pripomogel k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.
-------------------------------
1Npr. VSK sklep Cp 715/2007 z dne 22. 4. 2008, VSK sklep I Cp 6/2017 z dne 5. 9. 2017.