Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Kraljevina Nizozemska. Tožnik v tožbi niti ne ugovarja temu, da ne bi bila podana pravna podlaga po e) točki prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe.

Drugi odstavek 3. člen Dublinske uredbe res omogoča vsaki državi članici, da obravnava prošnjo za azil tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost, vendar pa hkrati meni, da razlogi, zaradi katerih naj bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila to določilo, niso utemeljeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Kraljevini Nizozemski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V obrazložitvi sklepa navaja, da Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba) v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU. Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prošnje odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralno bazo EURODAC, od koder je dobila podatek, da so prstni odtisi tožnika vneseni v Centralno bazo EURODAC s strani Kraljevine Nizozemske, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Dublinska uredba v e) točki prvega odstavka 16. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz 20. člena ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Kraljevine Nizozemske posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Tožena stranka je od pristojnega organa Kraljevine Nizozemske prejela odgovor, da je Kraljevina Nizozemska odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka se bo s pristojnim organom Kraljevine Nizozemske dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem letališču Schiphol, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Kraljevine Nizozemske.

Tožnik v tožbi navaja, da daje drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe vsaki državi članici možnost, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo predloži državljan tretje države tudi, če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz uredbe. Kljub temu, da gre pri uporabi te določbe za diskrecijo države, tožnik meni, da bi njegova predaja oziroma izročitev Kraljevini Nizozemski kot državi članici pomenila kršitev človekovih pravic. Breme obravnavanja tožnikove prošnje bi prešlo na državo, ki po tožnikovih izkušnjah ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji. Po stališču ustavnega sodišča imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-25/95). Ključnega pomena je dejstvo, da tožnik prihaja iz Somalije, kjer je stanje še vedno katastrofalno, še posebej v Mogadišu, od koder je tožnik. V nadaljevanju tožbe tožnik podrobno opisuje, kakšne so trenutne razmere v Somaliji. Pri tem se sklicuje na skupno poročilo Danske službe za priseljevanje in norveške Misije Landinfo za ugotavljanje stanja v Nairobiju, Keniji in Mogadišu, Somalija 17. do 28. oktober 2012 z januarja 2013. Tožnik po povzetku poročila navaja, da je v poročilu sicer navedeno, da Mogadiš še nikoli ni bil tako varen kot je danes, vendar pa takšen optimizem še vedno ne pomeni, da je mesto sedaj bolj varno v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Kljub razmeram, kot so v Somaliji, je Kraljevina Nizozemska prosilce iz Somalije poskušala prisilno vrniti v njihovo izvorno državo. Tožnik citira različne vire, iz katerih izhaja, da morajo biti vlade zelo previdne glede prisilnega vračanja v Somalijo, četudi je bila prošnja za azil zavrnjena po izčrpnem postopku. Nizozemsko sodišče je sprejelo začasno odredbo, s katero je zadržalo prisilno vrnitev prosilca za azil iz Nizozemske v Mogadiš. Nizozemska ni prisilno vrnila nikogar od leta 2010. Nizozemski svet za begunce se je na poskus nizozemskih organov, da bi začeli prisilno vračati ljudi v Somalijo, odzval z veliko zaskrbljenostjo in utemeljeval, da je visoki komisar Združenih narodov za begunce na sestanku z nizozemskimi poslanci pozival proti vrnitvam v Mogadiš. Glede na navedeno je UNHCR proti vračanju prosilcev v Somalijo in vztraja pri veljavnosti svojega zadnjega poročila ne glede na datum izdaje (gre za poročilo UNHCR iz leta 2010). Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu in Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. Opozarja tudi na članek organizacije Human Rights Watch, v katerem ta organizacija poziva Nizozemsko, naj ne izvrši prisilnih odstranitev v Somalijo. V tem članku je med drugim navedeno, da nizozemska vlada ne sme obnoviti deportacij v južno - osrednjo Somalijo in da je kljub izboljšavam na področju varnosti v Mogadišu izvedba temeljite ocene razmer še vedno zelo težka ter da je sicer prišlo v zadnjih šestih mesecih do bistvenega napredka na političnem prizorišču, vendar so razmere v večjem delu južno osrednje Somalije še vedno nestabilne, mednarodne agencije pa še niso začele delovati na številnih področjih. Pomembna je tudi javna izjava Amnesty International z dne 26. 1. 2013, ki navaja, da se nevarnost na območjih, ki jih je Al Shabaab zapustil, vključno z Mogadišem, nadaljuje. Očitno torej je, da je Kraljevina Nizozemska oziroma njeni organi že poskušala prisilno vrniti prosilce iz Somalije kljub še vedno neurejenim varnostnim situacijam, zaradi česar se tožnik utemeljeno boji, da bi tudi njega lahko doletel poskus prisilne vrnitve v njegovo izvorno državo, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo tako, da je s sklepom opr. št. I U 735/2013-4 z dne 8. 5. 2013 odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v Dublinskem postopku ne ugotavlja, ali je prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ampak se zgolj ugotavlja, katera država članica je pristojna za obravnavo njegove prošnje. Tožena stranka opozarja, da ne obstaja nobena sodba ESČP ali sodišča EU, ki bi na splošno prepovedovala vračanje v Somalijo. Splošna situacija v Somaliji se je v letu 2012 bistveno izboljšala, tako da se je kar 37 % prošenj, ki so jih vložili državljani Somalije v Evropski uniji, v letu 2012 zavrnilo. Take prošnje poleg Nizozemske zavračajo tudi na Švedskem, Franciji, Avstriji ter tudi v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je razlog, zaradi katerega tožnik ne bi smel biti predan Kraljevini Nizozemski, neutemeljen. Tožnik bo Kraljevini Nizozemski predan na podlagi sklepa, ki temelji na zakoniti pravni podlagi, to je Dublinski uredbi, pri čemer so izpolnjeni vsi pogoji iz točke e) prvega odstavka 16. člena te uredbe. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na točko e) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe. To določilo določa, da so države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi pod pogoji iz člena 20, obvezane ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Kraljevina Nizozemska. Tožnik v tožbi niti ne ugovarja temu, da ne bi bila podana pravna podlaga po e) točki prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe. Zaradi tega sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

Tožnik v tožbi opozarja na to, da po določilu drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Pri tem se sklicuje na to, da bi njegova predaja oziroma izročitev Kraljevini Nizozemski pomenila kršitev človekovih pravic, ker je Kraljevina Nizozemska že poskušala prosilce iz Somalije vrniti v njihovo izvorno državo, vendar je nizozemsko sodišče zadržalo vrnitev, Nizozemska pa ni od leta 2010 nikogar prisilno vrnila. Tožnik se zaradi tega boji, da bi tudi njega doletela prisilna vrnitev v njegovo izvorno državo. V zvezi z navedenimi tožbenimi navedbami sodišče ugotavlja, da drugi odstavek 3. člen Dublinske uredbe sicer res omogoča vsaki državi članici, da obravnava prošnjo za azil tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost, vendar pa hkrati meni, da razlogi, zaradi katerih naj bi tožena stranka uporabila to določilo, niso utemeljeni. Pri tem se sodišče pridružuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo in sicer, da se je situacija v Somaliji v letu 2012 izboljšala do tolikšne mere, da so prošnje za azil državljanov Somalije tudi drugod v državah EU zavrnjene, pri čemer sodišče tudi pritrjuje toženi stranki, da je bilo prav tako v Republiki Sloveniji v zadnjem času več prošenj za azil prosilcev iz Somalije zavrnjenih. Med drugim je bilo ugotovljeno tudi to, da so se razmere spremenile do tolikšne mere, da vrnitev v nekatere dele Somalije, izrecno tudi v Mogadiš, ne predstavlja nevarnosti v smislu 28. člena ZMZ. Ne glede na navedeno pa je tožnik v tožbi glede vračanja prosilcev za azil v Somalijo s strani Kraljevine Nizozemske sam navedel, da bilten Evropskega sveta za begunce in izgnance navaja, da je sodišče na Nizozemskem prisilno vrnitev prosilca zadržalo in da Nizozemska nikogar ni v Somalijo vrnila od leta 2010. Glede na vse navedeno sodišče meni, da ni razlogov za uporabo drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ker ni bojazni, da bi predaja oziroma izročitev tožnika Kraljevini Nizozemski kot državi članici pomenila kršitev človekovih pravic. Sama odločitev tožene stranke pa je pravilna, ker temelji na zakoniti pravni podlagi, to je Dublinski uredbi, in ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.