Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zakon za izpolnjenost predpostavke za vložitev zahteve za pravično zadoščenje zahteva tako obstoj objektivnega dejstva, torej, da so bila v postopku, ki je predmet presoje, vložena zgoraj navedena pospešitvena sredstva (objektivni pogoj), ter tudi, da je pospešitvena sredstva vložila stranka, ki zahteva pravično zadoščenje v konkretnem postopku (subjektivni pogoj).

Samo dejstvo vložitve pospešitvenega sredstva se ne razteza tudi na ostale stranke oziroma sospornike v matičnem postopku. Z vložitvijo pospešitvenega sredstva namreč posamezna stranka izkaže svoje nestrinjanje s potekom postopka.

Res je, kot to zatrjuje pritožba, vodilno načelo ZVPSBNO, da se strankam sodnih postopkov omogoči učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa je vložitev pospešitvenega sredstva vezana tudi na zagotovitev njenega dostopa do morebitnega kasnejšega odškodninskega zahtevka, kar jasno izhaja iz stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je zavzelo v sklepu Nezirović proti Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala plačilo odškodnine kot pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku in ji naložilo, da toženi stranki plača 367,20 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno1 pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.2 Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške pravdnega postopka. Tožnica je 23. 5. 2012 po pooblaščenki B. B. in v dogovoru z ostalimi tožniki v zadevi I P 1715/2009 vložila rokovni predlog zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Su Np 35/2012 z dne 8. 5. 2012 o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe v zadevi I P 1715/2009 z dne 9. 4. 2012. Tožnica je pred tem, prav tako po pooblaščenki B. B. in v dogovoru z ostalimi tožniki, vložila nadzorstveno pritožbo v zadevi I P 1715/2009 iz razloga zagotavljanja sojenja brez nepotrebnega odlašanja in sojenja v razumnem roku, ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Su Np 35/2012 z dne 8. 5. 2012 zavrnjena. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom RoP 48/2012 z dne 14. 6. 2019 ugodilo rokovnemu predlogu ter sklenilo, da se odredi prednostno reševanje zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1715/2009. S tem je tožnica izpolnila procesno predpostavko, določeno v prvem odstavku 19. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja,3 v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZVPSBNO za uveljavitev odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi sojenja v nerazumnem roku. Vsi tožniki so bili v postopku v zadevi I P 1715/2009 glede pravice do sojenja v razumnem roku in uveljavljanja pospešitvenih zahtevkov v enakem pravnem položaju in je ugoditev rokovnemu predlogu učinkovala zoper vse tožnike. Sodišče prve stopnje je v tem smislu presojalo izpolnjenost procesne predpostavke vložitve pospešitvenih sredstev le v luči jezikovne razlage prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, neupoštevaje določbe o sosporništvu. Določbo je presojalo tudi z vidika namenske razlage, vendar je pri tem zgrešilo bistveni cilj varstva pravice do sojenja v razumnem roku ter se naslonilo zgolj na strogo formalistično presojo te določbe in postavljenega pogoja, ne upoštevajoč sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je navedla tožnica in tudi ne upoštevajoč določbe ZPP o sosporništvu. Šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO namreč določa uporabo ZPP za te postopke. Opozarja, da tožnica tudi v primeru, da bi vložila nadzorstveno pritožbo in kasneje rokovni predlog, ne bi mogla uspeti, ker za to ne bi izkazala zahtevanega pravnega interesa. Njena pospešitvena sredstva bi bila lahko le zavržena, saj je bil že sprejet rokovni predlog, s katerim je bilo odrejeno prednostno reševanje iste zadeve I P 1715/2009. Smisel pospešitvenih sredstev namreč ni zagotovitev pravice do nadomestila za kršitev pravice, pač pa zagotovitev sojenja v razumnem roku, da do potrebe po poplačilu nadomestila sploh ne bi prišlo. Tožnica je prepričana, da so glede vprašanja odločanja o nadzorstveni pritožbi in rokovnem predlogu vsi tožniki enotni in materialni sosporniki. Sodišče o tem, ali je zadevo treba obravnavati prednostno ali ne, že po naravi stvari ne more odločati različno za vsako od tožečih strank. Če je tako, pa je treba slediti uporabi 196. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka je podvržena določbam ZVPSBNO, kar pomeni, da je treba uporabiti tako materialnopravne kot tudi procesnopravne določbe. Predpostavka za zahtevo za pravično zadoščenje za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je predhodna vložitev pospešitvenih sredstev, in sicer nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom (šesti in četrti odstavek 6. člena ZVPSBNO), ali vložitev rokovnega predloga (prvi in drugi odstavek 15. člena ZVPSBNO).

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v postopku I P 1715/2009 vložena tako nadzorstvena pritožba, ki je bila zavrnjena, kot tudi rokovni predlog, ki mu je bilo ugodeno. Obe pospešitveni sredstvi je vložila B. B., ki je bila ena izmed tožnic v zadevi I P 1715/2009. 7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zakon za izpolnjenost predpostavke za vložitev zahteve za pravično zadoščenje zahteva tako obstoj objektivnega dejstva, torej, da so bila v postopku, ki je predmet presoje, vložena zgoraj navedena pospešitvena sredstva (objektivni pogoj), ter tudi, da je pospešitvena sredstva vložila stranka, ki zahteva pravično zadoščenje v konkretnem postopku (subjektivni pogoj).

8. Tožnica v trditveni podlagi navaja, da je po pooblaščenki B. B. in v dogovoru z ostalimi tožniki v zadevi I P 1715/2009 vložila rokovni predlog zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Su Np 35/2012 z dne 8. 5. 2012 o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe v zadevi I P 1715/2012 z dne 9. 4. 2012. Vendar slednjega ne izkaže. Iz predloženega rokovnega predloga namreč izhaja, da je4 rokovni predlog v svojem imenu vložila samo B. B. Drugih dokazov (npr. svoje zaslišanje, zaslišanje B. B. oz. ostalih tožnikov, za katere zatrjuje, da so vložili rokovni predlog preko pooblaščenke B. B.), da je bil rokovni predlog vložen v imenu oziroma v soglasju s tožnico in preostalimi tožniki, tožnica ni predlagala.

9. Res je, kot to zatrjuje pritožba, vodilno načelo ZVPSBNO, da se strankam sodnih postopkov omogoči učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa je vložitev pospešitvenega sredstva vezana tudi na zagotovitev njenega dostopa do morebitnega kasnejšega odškodninskega zahtevka, kar jasno izhaja iz stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je zavzelo v sklepu Nezirović proti Sloveniji (pritožba št. 16400/06 z dne 25. 11. 2008).

10. Postopek v zvezi z vložitvijo pospešitvenih sredstev je formalno in vsebinsko ločen od postopka, v zvezi s katerim se ta pospešitvena sredstva vlagajo oziroma uporabljajo. Pravdni postopek v zadevi I P 1715/2009 sicer predstavlja osnovo za vložitev tožbe v tej pravdni zadevi, vendar pa postopka nista povezana v tem smislu, da bi se širil učinek procesnih dejanj enega sospornika (ali pa ene stranke) iz matične pravde na postopek vložitve pospešitvenih sredstev. Samo dejstvo vložitve pospešitvenega sredstva se torej ne razteza tudi na ostale stranke oziroma sospornike v matičnem postopku. Z vložitvijo pospešitvenega sredstva namreč posamezna stranka izkaže svoje nestrinjanje s potekom postopka.

11. Res pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriteriju civilnopravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, vendar pa gre kljub vsemu za neko zadoščenje, katerega prvenstveni namen je odmena zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočili, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času. Tudi pri pravici do sojenja v razumnem roku mora obstajati neka povezava med kršitvijo pravice in notranjim doživljanjem tega dejstva. Tožnica bi lahko zaradi nekega dejstva sploh ne vedela, da postopek pred sodiščem teče in tako tudi ne tega, kako dolgo traja, zaradi česar ne bi mogla trpeti nobenih neugodnosti zaradi objektivnega dejstva predolgega trajanja postopka. Ko stranka vloži pospešitveno sredstvo namreč izkaže tudi svoje notranje subjektivno doživljanje oziroma trpljenje zaradi predolgega trajanja postopka, zato je zmotno pritožbeno stališče, da zadostuje zgolj objektivno dejstvo dolgotrajnosti postopka.

12. Zmotno pritožba meni, da je pravica dostopa do sodišča absolutna. S tem, ko je zakonodajalec določil procesno predpostavko, s katero je pogojeval obveznost sodišča, da o sporu meritorno odloči, še ni omejil tožnici pravice do sodnega varstva, temveč je določil le način njenega uresničevanja. Od tožnice ni nerazumno zahtevati, da izkaže, da je vložila pospešitveno sredstvo bodisi sama, bodisi po pooblaščenki B. B. oziroma, da je B. B. predlog vložila v soglasju in dogovoru z ostalimi tožniki v matični zadevi, oziroma, da so glede uveljavitve pospešitvenega zahtevka tožniki delovali skupaj, torej da izkaže neko procesno aktivnost, kot jo zahteva zakon za uveljavitev pravičnega zadoščenja, in preko katere se izrazi tožničin odnos do kršitve njene pravice do sojenja v razumnem roku.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo niti uveljavljanih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor toženke na pritožbo glede na njegovo vsebino ni bil potreben, zato mora kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožnica je izpodbijani sklep prejela 4. 5. 2021, pritožbo pa vložila priporočeno 12. 5. 2021. 2 V nadaljevanju ZPP. 3 V nadaljevanju ZVPSBNO. 4 Čeprav sta tožnica in B. B. imeli istega pooblaščenca.