Jedro

Intervencija dveh policistov, iz katere izvira obravnavani škodni dogodek, ni zaobsegala takšnih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče intervencijo opredeliti kot delo policistov s povečano nevarnostjo in posledično temu objektivno odgovornost delodajalca za škodo, ki jo policist v intervenciji utrpi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2012 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da je te tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je zmotno štelo, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke za škodo, ki jo je v predmetnem škodnem dogodku utrpel tožnik. V skladu z ustaljeno sodno prakso vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo. Vendar bi sodišče moralo upoštevati, da so okoliščine obravnavanega primera vsebovale elemente povečane nevarnosti za nastanek škodnih posledic in da je zato podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanke tožene stranke. Pritožba pri tem opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011, na katero se sklicuje v razlogih sodbe sodišče prve stopnje. Spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti po prej citirani odločbi, medtem ko izvajanje intervencije in prisilnih ukrepov nad vinjeno osebo vsekakor predstavlja opravilo, ki vključuje večje tveganje, kot mu je policist izpostavljen pri drugih delovnih nalogah. Že samo dejstvo, da se zahteva intervencija, namreč pomeni, da gre za potrebo po varovanju premoženja ali življenja drugih ljudi, to pomeni, da gre za opravilo, ki se izvaja v okoliščinah povečane nevarnosti nastanka škodnega dogodka. Torej ni dvoma, da so bile v konkretnem primeru podane posebne okoliščine, ki so opravilo, ki ga je izvajal tožnik, spremenile v takega, ki predstavlja povečano tveganje za nastanek škodnega dogodka. Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalni vlogi tudi navedla vse te posebne okoliščine, ki so izvajanje intervencije tožnika spremenile v opravljanje nevarne dejavnosti in sodišče prve stopnje zmotno navede, da takšne posebne okoliščine niso bile navajane niti dokazane s strani tožeče stranke. Stranski intervenient je ob intervenciji pri njemu doma naklepno agresivno ravnal v obliki verbalnih groženj in fizičnega upiranja aretaciji z agresivnimi gibi, kar je nedvomno intervencijo tožnika spremenilo v nevarno dejavnost, saj je bil tožnik zaradi naklepnega agresivnega ravnanja povzročitelja izpostavljen konkretni nevarnosti, da utrpi telesne poškodbe, kar se je potem tudi zgodilo. Pri tem se pritožba sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 823/2009 in II Cp 571/2013. Sodišče prve stopnje je s presojo obstoja teh okoliščin tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma zmotno presodilo izvedene dokaze. Tako sodišče v 17. točki obrazložitve zmotno navede, da dokazni postopek ni potrdil tožbenih navedb glede okoliščin nastanka poškodbe tožnika ob izvajanju intervencije. Tožnik je namreč na zaslišanju izpovedal enako, kot je to zatrjeval v tožbi in pripravljalni vlogi, le da je na zaslišanju izvajanje intervencije podrobneje opisal, s čimer je bila trditvena podlaga zgolj konkretizirana, nikakor pa to ni pomenilo navajanje novih dejstev. Ko sodišče ni upoštevalo navedb in predloženih dokazov tožeče stranke, v spisu označenih kot priloge A15 do A20, je kršilo določbe pravdnega postopka. Ti dokazi se namreč nanašajo na operativni poseg nosnega pretina tožnika dne 5. 12. 2012 in so navedbe in dokazi v zvezi s tem bistveni za presojo obstoja pravno priznane škode, ki je v predmetnem škodnem dogodku nastala tožniku. Tožeča stranka je namreč že v tožbi zatrjevala nameravani operativni poseg nosnega pretina, posledično čemur se zdravljenje tožnika še ni zaključilo. Torej je pravočasno podala trditveno podlago v zvezi z operativnim posegom nosnega pretina in bi zato sodišče moralo trditve in dokaze tožeče stranke v zvezi z operativnim posegom upoštevati.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ne drži, da intervencija vedno pomeni potrebo po varovanju premoženja ali življenja drugih ljudi, v konkretnem primeru je že bilo tako, da ni bilo prav nobene, niti konkretne niti abstraktne, nevarnosti za življenje ali premoženje drugih ljudi. Pravilno je ugotovilo sodišče prve stopnje, da fizično upiranje 65-letnega možakarja običajne postave dvema policistoma, od katerih je eden izrazito močan in krepke postave, ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Grožnje z uporabo strelnega orožja E. na vhodnih vratih v pižami niso bile resne in niso bile z ničemer konkretizirane. E. policistov ni napadel, temveč je pri njemu šlo le za upiranje uporabi prisilnih sredstev. Sodišče prve stopnje prav tako pravilno ni upoštevalo prepozno navedenih dejstev in dokaznih predlogov tožeče stranke, ker gre tu za spor majhne vrednosti, v katerem sta predvideni le dve pisni vlogi za vsako stranko. Sicer tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača tudi preostale pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V kolikor pritožba izpodbijano sodbo napada zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je to po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju, ZPP) v sporu majhne vrednosti nedovoljeni in zato neupoštevni pritožbeni razlog, o čemer je bil pritožnik pravilno opozorjen tudi v pravnem pouku pisnega odpravka izpodbijane sodbe. Zato se pritožbeno sodišče o pritožbi v tem delu ne opredeljuje.

6. Po izrecni določbi 453. člena ZPP se v sporu majhne vrednosti dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja izven dovoljenih vlog po 451. in 452. členu ZPP, ne upoštevajo. Kot določa 452. člen ZPP, v sporu majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek), pri čemer tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek). Torej so bile vse navedbe tožeče stranke na prvem naroku dne 3. 10. 2013 (glede operacije nosnega pretina) in v zvezi z njimi predloženi dokazi (v spisu priloge A15 do A20) izven vloge po 452. členu ZPP, posledično čemur jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo skladno 452. členu ZPP.

7. Sicer pa pritožbeno sodišče za pravilnega sprejema stališče in zaključek sodišča prve stopnje, da intervencija tožnika in njegovega sodelavca, iz katere izvira v tej pravdi obravnavani škodni dogodek, ni zaobsegala takšnih posebnih okoliščin, ki bi imele za posledico, da je intervencijo opredeliti kot delo policistov s povečano nevarnostjo in posledično temu objektivno odgovornost delodajalca za škodo, ki jo policist v intervenciji utrpi. Sodišče prve stopnje je za takšno svojo ugotovitev podalo prepričljive, logične in z obstoječo sodno prakso skladne razloge, katere pritožbeno sodišče sprejema in se v odgovor na pritožbo v tem delu nanje tudi sklicuje. Zlasti je pri tem opozoriti, da sta bila tožnik in njegov sodelavec v intervenciji pri 65-letnemu moškemu (tu stranski intervenient), ki je bil vinjen, njegove grožnje s fizičnim nasiljem in grožnje s pištolo pa so bile nasproti dvema mlajšima policistoma, oba poučena in vešča v veščini fizičnega obvladovanja nasilnežev, eden pa je bil tudi občutno višji in krepkejše postave od stranskega intervenienta, neresne in neargumentirane, tako, da takega dogodka resnično ni opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno interpretiralo odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011, da zgolj spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila samo po sebi ni nevarna dejavnosti, ker je smiselno primerljivo z intervencijo dveh policistov pri eni vinjeni osebi, kot je to tu obravnavani primer. Posebne okoliščine v tem obravnavanem primeru, katere so že bile izpostavljene in pojasnjene, pa takšne intervencije tudi ne spreminjajo v nevarno dejavnost. Takšnega stališča sodišča prve stopnje ne omajajo niti pritožbene navedbe ob sklicevanju na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, saj ta sodna praksa ni primerljiva s tu obravnavanim primeru. Tako je bila v zadevi II Cp 823/2009 (priloga A27) obravnavana intervencija policistov zoper več kršiteljev javnega reda in miru, pri čemer je eden izmed njih tega policista iznenada fizično napadel. V zadevi II Cp 571/2013 (A29) sta bili v intervenciji dve policistki pri občutno višjemu in močnejšemu storilcu, ki ju je prav tako fizično napadel. V zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 158/99 (priloga A28), na katero se pritožba prav tako sklicuje, pa glede oblike odgovornosti za škodo s to odločbo še ni bilo odločeno in z njo končna odločitev o tem ni bila znana.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožena stranka, ki je sicer v postopku s pritožbo uspela, povrnitve le-teh opredeljeno ni zahtevala, medtem ko tožeča stranka s pritožbo ni uspela in je odločitev o njenih stroških zaobsežena že v odločitvi o glavni stvari.