Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede na izvedene dokaze dokazno breme prevaljeno na tožnika, da dokaže, da ni vedel za alkoholiziranost voznika oz. da voznik v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v I., III. in IV. točki razveljavi ter se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

III. Zadeva se dodeli drugemu sodniku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 20.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek nad razsojenim do zahtevanega zneska v tožbi (32.125,00 EUR) je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 2.223,28 EUR, tožnik pa je dolžan povrniti stranskemu intervenientu pravdne stroške v višini 1.303,32 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za telesne bolečine 10.500,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.300,00 EUR. Tožniku je bila priznana tudi premoženjska škoda v višini 625,00 EUR. Priznana škoda je bila zmanjšana za 20 %, ki predstavlja soprispevek tožnika k škodnemu dogodku, ker ni bil privezan z varnostnim pasom. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da niso dokazane trditve toženke, da je tožnik privolil v vožnjo z vinjenim voznikom in da je tožnik motil voznika pri vožnji.

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da je zavarovanec toženke odgovoren za tožnikovo škodo v višini 80 %, saj poleg tega, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, je tudi privolil v vožnjo z vinjenim voznikom. Soprispevek tožnika k škodnemu dogodku je 50 %. Sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom, ki jih je dalo pritožbeno sodišče v sklepu III Cp 1013/2016 z dne 8. 6. 2016. Sodba znova nima razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče verjelo tožniku in stranskemu intervenientu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik in stranski intervenient, ki je vozil vozilo, sta ves čas spreminjala izjave. Če ne bi bila pod vplivom alkohola v času prometne nesreče, teh izjav ne bi spreminjala. Ni logične razlage, zaradi katerih bi tožnik šele 3. 5. 2013, torej dva meseca po prometni nesreči, ki se je zgodila 14. 3. 2013, odšel na policijo in prijavil prometno nesrečo. Vse do takrat sta tožnik in voznik zatrjevala, da se je tožnik poškodoval doma na stopnicah. S takšnim ravnanjem sta onemogočila preverjanje alkoholiziranosti, zato je logičen sklep, da sta se tožnik in voznik namerno izmikala preizkusu alkoholiziranosti. Voznik je prevzel obveznost plačila regresnega zahtevka zaradi škode na poškodovanem vozilu, ker je izgubil zavarovalne pravice, kar je storil po dogovoru s svojim odvetnikom. Teh listin sodišče ni upoštevalo, pri tem pa je navedlo, da je sopotnik lahko soodgovoren za škodo le v primeru, da se dejansko pelje z vinjenim voznikom in mu je vinjenost voznika znana oziroma bi jo lahko ugotovil, privolitve sopotnika za vožnjo z vinjenim voznikom pa ne gre graditi na predpostavki vinjenosti, saj mora biti vinjenost dejanska. Izjava in prevzem regresne obveznosti je objektivni dokaz, ki potrjuje, da je bil voznik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola in da je bila vinjenost dejanska. Da je bil voznik v času nesreče pod vplivom alkohola, dokazuje dejstvo, da tožnik in voznik na kraj nesreče nista poklicala policije, v bolnišnici pa sta dala drugačno anamnezo. Voznik je na zaslišanju dal lažne izjave, da ne ve, zakaj je prevzel plačilo regresne obveznosti, čeprav listinski dokazi dokazujejo nasprotno. Voznik mesečno plačuje obveznost iz naslova regresnega zahtevka. To obveznost je prevzel s pisno izjavo 20. 6. 2014. Tožnik je soprispeval k škodnemu dogodku tudi iz razloga, ker je voznika oviral med vožnjo, ko je bil zaradi vinjenosti agresiven in je z rokama segal čez menjalnik in iskal postaje na radiu. Glede na ugotovljene poškodbe, trajanje in intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja je bila tožniku priznana previsoka odškodnina. Tožnik je izpovedal, da ne želi jemati protibolečinskih tablet, zato so telesne bolečine lahko le lažje intenzitete. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, zato prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse. V nasprotju z izvedenskim mnenjem je bila priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil z 0 %. Poškodba je bila sanirana, ugotovljena zmanjšana moč zapestja pa ne vpliva na opravljanje fizičnega dela v sklopu pridobitnega dela, ki bi utemeljevala priznanje denarne odškodnine. Pri tožniku je prisotna brazgotina, ki ni takšne narave, da bi povzročala gnus in pomilovanje, zato tožnik nima duševnih bolečin zaradi skaženosti.

3. Pristojnost za sojenje je bila na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ker pa je sporen temelj le še glede soprispevka tožnika in sicer v delu, ali je bil voznik v času prometne nesreče vinjen in če je odgovor pozitiven, ali je tožnik vedel za vinjenost voznika, se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi glede višine nepremoženjske škode, ki je bila s sodbo priznana tožniku. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se določi ob upoštevanju individualnih posebnosti konkretnega primera, vendar ob upoštevanju objektivnih kriterijev, kar pomeni, da je treba pri določitvi višine odškodnine upoštevati odškodnino, ki jo sodna praksa priznava v podobnih primerih, posamezna odstopanja pa so lahko posledica individualnih posebnosti konkretnega primera. Le na tak način se uresničuje ustavna pravica do enakega sodnega varstva. Sodba takšne primerjave ne naredi, zato iz sodbe tudi ne izhaja, kakšno odškodnino za nepremoženjsko škodo priznava sodna praksa v podobnih primerih.

6. Sodišče prve stopnje pri priznanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja v sodbi ni navedlo, katere poškodbe je tožnik utrpel v prometni nesreči. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom spodnjega dela nadlahtnice s poškodbo radialnega živca v nivoju zloma.(2) Sodišče pa je povzelo v sodbi izvedensko mnenje v delu, v katerem izvedenec navaja intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti tekom zdravljenja. Ob upoštevanju sodne prakse(3) je bila oškodovancem v podobnih primerih priznana odškodnina, ki nekoliko presega sedem povprečnih plač, v teh okvirih pa je treba tudi priznati odškodnino tožniku za to vrsto škode.(4)

7. Tudi ob upoštevanju že citirane sodne prakse je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki ne more presegati sedmih povprečnih plač, ker gre za dokaj omejen obseg škodnih posledic, ki tožnika omejujejo pri vsakdanjem življenju. Zmotne so pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do odškodnine za to vrsto škode, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je poškodba sanirala, saj izvedenec ugotavlja, da se pri tožniku pojavljajo težave pri uporabi desne zgornje okončine pri izvajanju pridobitnega dela, torej na kmetiji, in je zato tudi zmanjšana njegova moč ob maksimalnih obremenitvah. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je fizično delo v sklopu pridobitnega dela tožnika okrnjeno in da je funkcioniranje tožnika na najpomembnejših področjih skupno blago okrnjeno. V okviru teh razlogov je treba razumeti nadaljnje ugotovitve izvedenca, ki je skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika po Mednarodni klasifikaciji MKF ocenil s stopnjo 0 % oziroma z 0-4 %, ker gre za zanemarljivo okvaro in prizadetost. 8. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v primerni višini, saj tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je brazgotina vidna in zato tožnik duševno trpi. Tudi za strah je sodišče prve stopnje priznalo tožniku primerno odškodnino.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo soprispevek tožnika, ker ni bil privezan z varnostnim pasom, v višini 20 %. Glede vedenja tožnika o voznikovi vinjenosti v času prometne nesreče, pa sodišče prve stopnje znova ni dokazno ocenilo vseh dokazov in ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz sklepa III Cp 1013/2016 z dne 8. 6. 2016.(5) Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu znova nima odločilnih razlogov, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se znova ne opredeli do odločilnih dejstev, ki jih navaja toženka in sicer, da je voznik prevzel plačilo obveznosti iz regresnega zahtevka zaradi škode na poškodovanem vozilu, ker je na podlagi zavarovalnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, s tem pa je potrdil, da je vozil vozilo pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje znova ni pojasnilo, zakaj navedeno dejstvo, ki je odločilno, ni vplivalo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, ob upoštevanju drugih dokazov, ob nespornem dejstvu, da sta tožnik in voznik stalno spreminjala izjave. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in ni dokazno ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. V sodbi znova manjka argumentacija oziroma razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v tem delu verjame izpovedbama tožnika in voznika ter ne drugim dokazom, ki potrjujejo trditve toženke, da je bil tožnik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola. V novem sojenju se je zato treba opredeliti do vseh spornih dejstev in dokazov, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče.(6)

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je tožnik oviral voznika med vožnjo (stranskega intervenienta), kar naj bi bil potrditvah toženke (so)vzrok nastanka prometne nesreče. Te ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema, kljub sicer drugačni izjavi, ki jo je dal stranski intervenient na zaslišanju 8. 7. 2013 in se v tem delu sklicuje na razloge v sodbi sodišča prve stopnje. Dokazi toženke v tem delu so prešibki, da bi bila z mejnim pragom zadostne verjetnosti dokazana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnika in prometno nesrečo. 11. Na podlagi 356. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, saj sodnica, ki je vodila zadevo, ni obravnavala vseh spornih vprašanj, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu, s katerim je že enkrat razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče znova pojasnjuje, da je glede na izvedene dokaze dokazno breme prevaljeno na tožnika, da dokaže, da ni vedel za alkoholiziranost voznika oz. da voznik v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola.

12. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej 9 in 10 str. izvedenskega mnenja oz. str. 57 sodnega spisa.

Op. št. (3): Glej odločbi VSRS: II Ips 501/2005 in II Ips 287/2005, v katerih so oškodovanci imeli hujše poškodbe kot tožnik.

Op. št. (4): Primerjalno se navaja tudi odločba VSRS VIII Ips 73/2013, v kateri je bila oškodovancu priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 14.000,00 EUR (14 povprečnih plač), vendar je v obravnavani zadevi, v primerjavi s tožnikom, oškodovanec imel bistveno večji obseg poškodb, trajanje bolečin je bilo daljše, obsežnejše pa so bile tudi nevšečnosti med zdravljenjem. Revizija tožnika je bila zavrnjena.

Op. št. (5): Podrobneje glej 6. tč. obrazložitve tega sklepa.

Op. št. (6): Če bo ugotovljeno, da je tožnik vedel za alkoholiziranost voznika, se bo po mnenju pritožbenega sodišča njegov soprispevek lahko povečal za 20 %, tako da bo njegov skupni soprispevek k škodnemu dogodku 40 %.