Jedro

Odpoved delovnega razmerja oz. predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ki jo napiše delodajalec na vnaprej podpisan prazen list papirja, ki ga delavec podpiše na zahtevo delodajalca, ne more veljati, ker ni izraz svobodne volje delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, zato delavcu ni zakonito prenehalo delovno razmerje niti po 1. niti po 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji izplačati za nazaj neto mesečno plačo v višini 1.132.625,00 SIT, s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače, tj. od 15. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec do plačila, plačati vse prispevke, davke in druge javne dajatve za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 111.180,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 4.609,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dokazov, predlaganih s strani tožene stranke, ampak je verjelo le tožeči stranki. Do izpovedi direktorja tožene stranke A. O. se ni opredelilo, isto pa velja za izjavi petih delavcev tožene stranke z dne 17.9.1997, iz katerih izhaja, da od njih ni nihče zahteval podpisa praznega lista papirja. Upoštevalo pa je izjave bivših delavcev tožene stranke. Tožeča stranka je dne 1.12.1996 podala predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, zastopnik tožene stranke pa je s takšnim predlogom soglašal. Tožnici je delovno razmerje prenehalo z dnem 31.12.1996, od tega datuma ni več prihajala na delo, na sporno prenehanje delovnega razmerja pa je reagirala šele 24.1.1997, tožbo pa je vložila šele 27.6.1997, torej prepozno, zato bi jo moralo sodišče zavreči. Tožena stranka predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in zavrženje tožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Opozarja na neskladnosti v izpovedi direktorja tožene stranka A. O., ki je najprej izpovedal, da je tožnici delovno razmerje prenehalo, potem ko je poslala pisno izjavo, nato trdil, da je pisno izjavo tožnica sama prinesla delodajalcu 1.12.1996, nazadnje pa dejal, da je tožnica osebno prinesla odpoved ob prihodu na delo. Nasprotja v njegovi izpovedi zmanjšujejo njegovo verodostojnost. Priči R. L. in B. T., katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, o konkretni zadevi nista vedeli povedati prav ničesar, upoštevati pa je tudi treba, da sta se zaposlili pri toženi stranki kasneje kot tožnica, zato že iz tega razloga sodišče njunih izpovedi ni moglo upoštevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede obstoja absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) ter pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Pravilno je uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče tožbo kot prepozno zavreči, niso utemeljeni. Ker je tožnica 6.1.1997 prejela delovno knjižico skupaj s pisno izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja oz.

odpovedi z dne 1.12.1996, ki naj bi jo sama podala, nikoli pa ni prejela nikakršnega pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja niti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki bi ga potrdil delodajalec, je varstvo pravic pri delodajalcu uveljavljala pravočasno (s pisno vlogo z dne 24.1.1997, vloženo po pooblaščenem odvetniku). Glede na 105. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), po katerem ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena zveznega zakona (Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), če pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca, je tožeča stranka tudi pravočasno vložila tožbo.

O njenem ugovoru namreč delodajalec ni odločil, tožba pa je bila vložena v razumnem roku (v štirih mesecih po izteku 30 - dnevnega roka, v katerem bi delodajalec moral o ugovoru delavke odločiti).

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki oporeka dokazni oceni prvostopenjskega sodišča in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki ga izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožnica v avgustu 1995 vnaprej podpisala prazen list papirja, na katerega je direktor tožene stranke naknadno napisal odpoved oz. predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z datumom 31.12.1996. To dejstvo potrjuje zlasti izpoved tožnice, ki ji je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno verjelo, zlasti zato, ker izpoved direktorja tožene stranke ni zanesljiva in je polna medsebojnih nasprotij, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Upoštevati pa je potrebno tudi izpoved priče S. L. in pisno izjavo bivših delavcev tožene stranke K. S. in L. S., ki sta potrdila prakso podpisovanja praznih listov papirja za potrebe delodajalca pri toženi stranki. Te ugotovitve ne morejo ovreči izjave drugih še zaposlenih delavcev tožene stranke, da njim samim nihče ni nikoli dal v podpis kakega praznega lista papirja, saj nikakor ni nujno, da bi delodajalec z vsemi delavci, s katerimi sklepa delovno razmerje, postopal enako. Odpoved delovnega razmerja oz. predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, dana na tak način, da jo napiše delodajalec na vnaprej podpisan prazen list papirja, ki ga delavec podpiše na zahtevo delodajalca, ne more veljati, ker ni izraz svobodne volje delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju. Ker tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo niti na podlagi 1. niti 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja delovnega razmerja (po 1.1.1997) in vrnitev na delo ter na plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).