Jedro

Pritožnica upravičeno opozarja na stališče sodne prakse glede načina določanja vrednosti spornega predmeta v zadevah, v katerih je eventualno kumuliranih več pobotnih ugovorov, ki so med seboj deloma vključeni drug v drugega - ko se torej s podrednim pobotnim ugovorom v pobot uveljavlja denarna terjatev v višjem znesku kot s primarnim pobotnim ugovorom. Kot osnova za odmero sodne takse za podredni pobotni ugovor se v takem primeru upošteva razliko med vrednostma obeh v pobot uveljavljenih terjatev.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog z dne 3. 9. 2025 za plačilo sodne takse za podredni pobotni ugovor ugodi in se ta plačilni nalog razveljavi, ter se na novo določi višina sodne takse v višini 225 EUR.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper plačilni nalog z dne 3. 9. 2025 za plačilo sodne takse za podredni pobotni ugovor.

2.Toženka zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga spremembo sklepa in odmero sodne takse v nižjem znesku, oziroma razveljavitev sklepa in vračilo v nov postopek.

Navaja, da ji je sodišče nepravilno odmerilo sodno takso za podredni pobotni ugovor. V pobot je namreč uveljavljala vrednost koristi, ki sta jo tožnika pridobila s kreditom toženke (74.134 EUR), vendar le do višine dajatvenega zahtevka tožnikov, ki znaša 63.478,88 EUR s pripadki. Sodno takso bi sodišče moralo odmeriti od zneska 63.478,88 EUR, in ne od zneska 74.134 EUR. Pravilna vrednost sodne takse bi tako znašala 409 EUR, in ne 483 EUR. Sodišče je pri odmeri napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja tudi na sodno prakso, ki za ugotovitev vrednosti spornega predmeta pri odmeri sodne takse od podrednega pobotnega ugovora odšteje vrednost primarnega pobotnega ugovora (ker je sodna taksa zanj že odmerjena). Sodišče bi moralo tako ravnati tudi v tej zadevi, kar pomeni, da bi bila odmerjena sodna taksa še nižja.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Toženka je v odgovoru na tožbo (s katero tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, plačilo 63.478,88 EUR in uveljavljata izbrisno tožbo glede vknjižene hipoteke) v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Podala je primarni pobotni ugovor in dva podredna pobotna ugovora. V okviru primarnega pobotnega ugovora v pobot uveljavlja svojo terjatev iz naslova nadomestila za uporabo kredita v višini 39.618,91 EUR. Odmera sodne takse za ta pobotni ugovor ni sporna in jo je toženka že plačala. V okviru prvega podrednega pobotnega ugovora v pobot uveljavlja svojo terjatev iz naslova nadomestila za uporabo kredita v višini 16.897,55 EUR. Zaradi navidezne eventualne kumulacije primarnega in prvega podrednega pobotnega ugovora, sodišče sodne takse od prvega podrednega ugovora ni odmerilo. V okviru drugega podrednega pobotnega ugovora pa toženka v pobot uveljavlja svojo terjatev, ki predstavlja obogatitev oziroma korist tožnikov, doseženo s povišanjem vrednosti nepremičnine, ki sta jo kupila s sredstvi kredita, zagotovljenega s strani toženke.

5.Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v 1. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah.

Ta določa, da nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora.

Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (prvi in tretji odstavek 19. člena ZST-1). V tej zadevi je sporno, od katere vrednosti bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za drugi podredni pobotni ugovor.

6.Toženka je v svojem odgovoru na tožbo navedla, da znesek povišanja vrednosti nepremičnine, ki sta jo tožnika kupila s pridobljenim kreditom, znaša 74.134 EUR. Tolikšna je namreč razlika med trenutno ocenjeno vrednostjo nepremičnine (355.900 EUR) in njeno vrednostjo ob nakupu (281.766 EUR). Sodišče prve stopnje je sodno takso za drugi podredni pobotni ugovor odmerilo od tega zneska in toženki dne 3. 9. 2025, ob upoštevanju tretjega odstavka 18. člena ZST-1, izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 483 EUR. Toženka je zoper ta plačilni nalog vložila ugovor, njegova posledica pa je izpodbijani sklep.

7.Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sodno takso odmerilo od napačne vrednosti spornega predmeta. Toženka je znesek povišanja vrednosti nepremičnine tožnikov res opredelila na 74.134 EUR, vendar je izrecno navedla, da uveljavlja pobotni ugovor "

za svojo terjatev, ki predstavlja obogatitev oz. koristi tožeče stranke, ki jih je ta dosegla zaradi nakupa in povišanja vrednosti nepremičnine (vendar ne več od višine dajatvenega kondikcijskega zahtevka tožeče stranke s pripadki)."

8.Vrednost svoje v pobot uveljavljene terjatve je torej jasno zamejila z višino kondikcijskega zahtevka tožnikov. Ta pa znaša 63.478,88 EUR, pri čemer se za ugotovitev vrednosti spornega predmeta upošteva le glavnica, brez obresti (drugi odstavek 39. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1).

9.Upravičeno pritožnica opozarja tudi na stališče sodne prakse glede načina določanja vrednosti spornega predmeta v zadevah, v katerih je eventualno kumuliranih več pobotnih ugovorov, ki so med seboj deloma vključeni drug v drugega - ko se torej s podrednim pobotnim ugovorom v pobot uveljavlja denarna terjatev v višjem znesku kot s primarnim pobotnim ugovorom. Kot osnova za odmero sodne takse za podredni pobotni ugovor se v takem primeru upošteva razliko med vrednostma obeh v pobot uveljavljenih terjatev.

Na tak način bi sodišče prve stopnje osnovo za odmero sodne takse za podredni pobotni ugovor moralo določiti tudi v tej zadevi.

10.Toženka v tej zadevi v pobot uveljavlja po višini različne denarne terjatve, ki izvirajo iz enega (istega) pravnega razmerja in imajo pravno naravo kondikcije.

Zahtevka po primarnem in drugem podrednem pobotnem ugovoru sta do višine nižjega (39.618,91 EUR) istovetna, kar pomeni, da gre v tem delu za navidezno eventualno kumulacijo. Podredno uveljavljena terjatev je do tega zneska že zajeta v primarnem pobotnem ugovoru. Od presežka, ki znaša 23.859,97 EUR (razlika med 63.478,88 EUR in 39.618,91 EUR), pa se, ob upoštevanju tretjega odstavka 18. člena ZST-1, toženki odmeri sodna taksa za drugi podredni pobotni ugovor. Pri tej vrednosti spornega predmeta ta znaša 225 EUR.

11.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (smiselno tretji odstavek 34.a člena ZST-1 in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zaradi plačila te sodne takse bo sodišče prve stopnje toženki poslalo nov plačilni nalog.

Kljub temu, da je toženka s pritožbo uspela, pritožbene stroške krije sama. Gre namreč za postopek, ki teče med med taksno zavezanko in državnim organom (sodiščem). Nasprotna stranka v postopku odločanja ni udeležena, zato uspeh pritožnice v tem postopku ne pomeni tudi neuspeha nasprotne stranke, kot to velja v pravdnem postopku. V postopku odločanja po določbah ZST-1 smiselna uporaba določb ZPP o stroških postopka zato ni mogoča.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 18, 18/3, 19, 19/1, 19/3 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.