Jedro

Stališče sodne prakse je, da je treba določbo četrtega odstavka 421. člena ZPP razlagati ob upoštevanju dejstva, da se življenjske okoliščine nenehno spreminjajo, da pa vsakršna posamična in manjša sprememba ne more povzročiti predodelitve otroka; iti mora za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, ki so utemeljevale sodno odločbo oziroma dogovor, ki naj bi se spremenil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 257,03 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca in starša mladoletnih sinov A. A., roj. 27. 1. 2009, in štiri leta starejšega B. A.. Otroka sta bila ob razvezi na podlagi sodne poravnave dne 21. 9. 2012 dodeljena v varstvo in vzgojo očetu, nato pa je bila 12. 3. 2015 v nepravdnem postopku sklenjena še sodna poravnava glede delne spremembe stikov otrok z materjo. S tožbo, vloženo 14. 4. 2015 (mesec dni po sklenitvi poravnave) je mati zahtevala spremembo odločbe o varstvu in vzgoji mlajšega sina A. A. in predlagala, naj ga sodišče dodeli njej ter določi stike med njim in očetom ter bratom B. A.. Trdila je, da je bil A. A. že dva meseca pred vložitvijo tožbe nameščen v Krizni center za mlade C. ter da ga je tja namestil Center za socialno delo D. na podlagi otrokove izjave strokovni delavki v času letovanja na E. v februarju 2015, da se ne želi vrniti na očetov dom, ker ga tam pretepa babica, očetova mama, ker sta z bratom veliko sama in ker zanju nihče ne skrbi, ob tem pa je izražal hudo stisko. Po tožbenih trditvah si A. A. želi živeti pri materi, ki živi z novim partnerjem in njuno skupno hčerko, kjer bi bilo za otroka dobro preskrbljeno, saj ni res, da bi bil A. A. žrtev nasilja njenega partnerja E. E., kot zaradi ljubosumja prikazuje toženec in ščuva otroka, da bi tako govorila tudi drugim. A. A. je občutljiv, vase zaprt in pogreša mamimo čustveno bližino, doma pa je podvržen nasilju in zanemarjen.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek za predodelitev mladoletnega A. A. zavrnilo, je pa poleg stikov otroka z materjo, dogovorjenih s sodno poravnavo z dne 12. 3. 2015, določilo še dodaten obseg stikov med materjo in obema otrokoma.

3. Drugostopenjsko sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na mladoletnega A. A., potrdilo. Samo ta odločitev je predmet revizijskega preizkusa.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 376/2017 z dne 11. 1. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali mora sodišče v postopku predodelitve otroka, ki je začet s tožbo, v kateri je kot glavni razlog za predodelitev navedena dalj časa trajajoča namestitev otroka v kriznem centru za mlade zaradi suma psihične in fizične zlorabe otroka, presojati tudi vzroke za namestitev in bivanje otroka v tem kriznem centru s pomočjo zaslišanja strokovnih oseb, ki so obravnavale otroka v času sprejema v krizni center in v času bivanja v njem ter, ali bi moralo sodišče razloge za namestitev v kriznem centru preverjati tudi s postavljanjem vprašanj izvedencem v tej smeri.

5. V obširni reviziji tožnica uveljavlja, da sta pritožbeno, pred njim pa tudi prvostopenjsko sodišče, zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 ter iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sta kršili tožničine pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter da sta zmotno uporabili materialno pravo. Uveljavljani absolutni bistveni postopkovni kršitvi sta bili zagrešeni, ker sodišče ni pojasnilo (vsaj ne dovolj jasno), zakaj ni sprejelo tožničine trditve, da so se razmere na toženčevi strani v razmerju do mladoletnega A. A. tako spremenile, da bi to terjalo njegovo predodelitev materi. Tožba je bila vložena, ker je bil otrok nameščen v krizni center in ker je Center za socialno delo D. ugotovil, da je namestitev tja za otroka nujna zaradi njegove zaščite, ker se otrok z zimovanja ni želel vrniti na očetov dom, češ da ga tam pretepa babica, da sta z bratom veliko sama in zanju nihče ne skrbi in ker je izražal hudo stisko. Prvostopenjsko sodišče je te tožbene navedbe v razloge svoje sodbe sicer povzelo, vendar njihove resničnosti v dokaznem postopku ni preverjalo in se do njih ni opredelilo. Tožnica je prepričana, da bi sodišče zlasti moralo zaslišati strokovne delavce, psihologinje, člane kriznega teama v Kriznem centru za mlade C., ki bi pojasnili razloge za tamkajšnjo namestitev, sodišče in v postopku angažirani izvedenci pa bi morali ugotavljati najprej vzrok za dolgotrajno bivanje A. A. v kriznem centru in nato še, ali je otrokovo bivanje pri tožencu in njegovi materi res v njegovo korist oziroma, ali bi bilo v njegovo večjo korist bivanje pri materi. Ti dokazni predlogi so bili zavrnjeni brez kakršnekoli obrazložitve. Drugostopenjsko sodišče je tožnici sicer pritrdilo, da opustitev pojasnila za zavrnitev dokaznih predlogov pomeni postopkovno kršitev, a je ocenilo, da ta ni absolutne narave. Splošno znano je, da se otroka v institucionalnem varstvu ne zadržuje več kot nekaj dni, če v njegove koristi ni hudo poseženo in vsak starš ima pravico izvedeti, na kakšen način in kako hudo je bilo poseženo v koristi otroka s strani drugega starša in njegove družine. Tožnica ne more sprejeti, da se njena trditvena podlaga ni preverjala. Zaradi procesne kršitve, ki je bila storjena z opustitvijo obravnavanja tožničinih trditev, kar je preraslo v kršitev njenih ustavnih pravic, je bilo tudi materialno pravo uporabljeno zmotno. Po njenem prepričanju prvostopenjsko sodišče sodbe sploh ne bi smelo izdati, ne da bi od pristojnega centra za socialno delo pridobilo najnovejše skrbstveno poročilo in ne bi smelo uporabiti skoraj štiri mesece pred zaključkom glavne obravnave izdelanega poročila, ki ni obravnavalo najnovejših razmer pri obeh otrokovih starših. Utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da je o primernosti namestitve otrok pri očetu sklepalo na podlagi dveletnega spremljanja družine in da je pri tem ugotovilo, da je v očetovi družini za osnovne življenjske potrebe A. A. poskrbljeno, je samovoljna. Na zadnjem naroku je tožnica povsem odkrito izpovedala, da je njena skupnost z E. E. razpadla in da se je s hčerko preselila na ... k F. F., kamor sedaj prihajata tudi sinova pravdnih strank in se tam dobro počutita ter se s F. dobro razumeta. Po drugi strani pa razlogov, zaradi katerih je tožnica zahtevala predodelitev otroka, to je psihičnega in fizičnega nasilja nad njim s strani očeta in babice, sodišče sploh ni ugotavljalo. Sodbi sta zato zanjo popolno presenečenje. Dejstvo, da sta oče otrok in njegova mati med pravdo trudila, da se razlogi za predodelitev ne bi ponovili, ne pomeni, da se razlogi, ki so za predodelitev nedvomno obstajali pred tremi leti, ne bi mogli ponoviti. Ključen razlog za zahtevo za predodelitev je bilo fizično nasilje in sodišči bi morali s pomočjo izvedencev in na drug način ugotavljati, ali je podana nevarnost, da se bo ponovilo. Tega nista storili, zato je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno.

6. Toženec je na tožničino revizijo odgovoril in vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne. Poudarja, da sta bili v postopku angažirani dve sodni izvedenki, psihološke in psihiatrične stroke, obe sta podali pisno mnenje, izvedenka Tomorijeva pa je bila tudi dvakrat zaslišana in ob tej priložnosti ji je tožnica postavljala tudi vprašanja glede namestitve A. A. v krizni center, zato ne drži revizijski očitek, da sodišče razlogov za namestitev v krizni center ni ugotavljalo. Gre le za to, da se tožnica z ugotovitvami izvedenke o tem ni strinjala. Ostalih dokazov ni bilo potrebno izvajati, ker so bile okoliščine dovolj pojasnjene. Poudarja, da je tožnica le mesec dni pred namestitvijo otroka v krizni center s tožencem sklenila sodno poravnavo, po kateri je otrok ostal v varstvu in vzgoji pri tožencu in torej ni imela nobenih pomislekov glede primernosti take namestitve. Po drugi strani pa sama ni poskrbela za varnost otrok pred svojim partnerjem E. E., s katerim je živela še dva ali tri mesece pred zaključkom tega postopka in je bil v tem času v kazenskem postopku zaradi nasilja nad otrokoma. Pomembno je še, da se je od E. pred kratkim preselila k novemu partnerju, sama pa pozablja, da se je v kratkem času pogosto selila in menjala partnerje in z ničemer ni izkazala primernosti za ustrezno varstvo in vzgojo otrok, ki ves čas od rojstva dalje živita pri očetu, ki je zanju ves čas skrbel s pomočjo matere, tožnica pa se dalj časa zanju sploh ni zmenila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Pravno podlago za odločitev o tožničinem zahtevku predstavlja določba četrtega odstavka 421. člena ZPP, po kateri izda sodišča na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. V procesnem smislu določba sodišču dovoljuje, da sme o varstvu in vzgoji ter o stikih otrok ponovno odločati, čeprav je o tem pravnomočno odločilo že ob razvezi staršev (prvi odstavek istega člena zakona), v materialnopravnem pa, da sme drugače kot ob razvezi odločiti le pod predpostavko, da to zahtevajo spremenjene razmere in otrokove koristi.

9. Zakonsko zvezo pravdnih strank je sodišče razvezalo s sodbo z dne 21. 9. 2012.2 Pravdni stranki sta pred zaključkom glavne obravnave sklenili sodno poravnavo, s katero sta bila mladoletna B. A. in A. A. zaupana v varstvo in vzgojo očetu, urejeni pa so bili tudi stiki otrok z materjo ter preživnina zanju. Za tem je bila v nepravdnem postopku, ki je tekel na predlog očeta zaradi spremembe dogovora o stikih, 12. 3. 2015 sklenjena sodna poravnava, s katero je bil spremenjen dogovor staršev o stikih otrok z materjo.3 Tožbo za predodelitev enega od obeh otrok, mladoletnega A. A., je mati vložila mesec dni po sklenitvi zadnje navedene sodne poravnave, 14. 4. 2015. 10. Kot že rečeno je tožnica kot razlog za otrokovo namestitev v krizni center zatrjevala njegovo fizično in psihično zlorabo na očetovem domu. Za svoje trditve je ponudila dokaze - zaslišanje strokovnih oseb, ki so otroka obravnavale v času sprejema v krizni center in v času bivanja v njem. Drži, da sodišče teh dokazov ni izvedlo. Vendar z opustitvijo njihove izvedbe v okoliščinah konkretnega primera niso bile kršene tožničine z revizijo uveljavljane postopkovne in ustavne pravice.

11. Stališče sodne prakse je, da je treba določbo četrtega odstavka 421. člena ZPP razlagati ob upoštevanju dejstva, da se življenjske okoliščine nenehno spreminjajo, da pa vsakršna posamična in manjša sprememba ne more povzročiti predodelitve otroka; iti mora za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, ki so utemeljevale sodno odločbo oziroma dogovor, ki naj bi se spremenil.4

12. Na splošno vsaka zloraba otroka gotovo pomeni okoliščino, relevantno tako za prvo odločitev o varstvu in vzgoji kot za kasnejšo odločitev o spremembi odločbe o varstvu in vzgoji. Toda sodišče prve stopnje je o tožničinem zahtevku odločilo (le mesec dni manj kot) dve leti po vložitvi tožbe, pri odločitvi pa je pravilno upoštevalo, da so se razmere spreminjale tudi med postopkom in da so bile relevantne okoliščine ob odločitvi drugačne kot ob vložitvi tožbe. Zato je moralo zaradi največjega varstva otrokovih koristi celovito raziskati stanje na strani obeh staršev in njunih življenjskih okolij in razmer v času zaključka glavne obravnave in presoditi, ali so te na materini strani z vidika otrokovih potreb res toliko ugodnejše, da terjajo predodelitev otroka od očeta v varstvo in vzgojo njej. Fizično in psihično nasilje, ki naj bi po tožbenih trditvah botrovala namestitvi ml. A. A. v krizni center (kar je v nasprotju z mnenjem izvedenke, da se A. A. ni želel vrniti z letovanja domov k očetu zaradi stiske ob konfliktih staršev, ki sta ga vlekla vsak na svojo stran, zanj pa se je potegovala še babica in je na ta način „pobegnil“ in našel „rešitev“), bi lahko pomenila za razsojo odločilno okoliščino, če bi bilo ugotovljeno, da obstoji v času odločanja sodišča prve stopnje. A takih ugotovitev ni bilo. Ključne ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba, so, da je pri očetu dobro poskrbljeno za A. A. osnovne življenjske potrebe; da ima pri njem občutek varnosti doma, zagotovljeno stalnost in predvidljivost; da je ena od stalnic, ki jih potrebuje za občutek varnosti vez z bratom A. B.; da živi v okolju, ki ga pozna in ga je vajen in je začel v vrtcu in zdaj v šoli spletati dolgotrajnejše socialne vezi z vrstniki; da je izredno občutljiv in čustven otrok in kaže zaskrbljujoče znake depresivnosti, zapiranja vase, hudih stisk, neizpolnjenih čustvenih potreb in čustvenih motenj; da mama bolj prepoznava njegove čustvene potrebe ter razume in razvija njegove potenciale in da potrebuje več bližine z mamo; da so zanj škodljiva neposredna ali posredna negativna sporočila o mami, ki jih je deležen pri očetu in njegovi materi; da pa je nestabilnost materinih razmer (večkratne selitve v zadnjih nekaj letih, nova družina z E. E. in njen razpad neposredno pred zaključkom glavne obravnave ter selitev k novemu partnerju skupaj z otrokom iz zveze z E., opustitev zaposlitve in podobno) tisti dejavnik, ki bi navkljub njeni osebnostni primernosti za varstvo in vzgojo, ogrozil občutek stabilnosti in predvidljivosti, ki jih otrok potrebuje, še toliko bolj pa to velja za depresivnega otroka, ki se na spremembe težje prilagaja; da je materina selitev k novemu partnerju sprememba, ki se mora za daljši čas ustaliti. Glede teh ugotovitev in pravilnosti nanje apliciranega prava revizija ni bila dopuščena. Odgovor na vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena, pa je iz že navedenih razlogov nikalen.

13. Ker Vrhovno sodišče po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, na revizijske navedbe, ki se ne nanašajo na dopuščeno vprašanje (na primer o pravici vsakega starša izvedeti za razlog namestitve otroka v krizni center, o neprimernosti „uporabe“ štiri mesece starega skrbstvenega poročila, o nevarnosti ponovitve razlogov za namestitev v krizni center in drugo), ne odgovarja.

1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena Novele E navedenega zakona se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo Novele E 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče glede procesnih vprašanj pri odločanju uporabilo določbe ZPP v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo Novele E. 2 Sodba IV P 104/2012-25 Okrožnega sodišča v .... 3 Sodna poravnava N 99/2014 Okrožnega sodišča v .... 4 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 642/2008, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2566/2015, IV Cp 2365/2016, IV Cp 2566/2015 in druge.