Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo v naravnem okolju, kjer je glede na naravni proces pričakovati lomljenje vej, zato od zavarovanca toženke ni mogoče pričakovati, da bo imel ves čas pod nadzorom vejo vsakega drevesa. Tudi sicer pa konkretnega padca suhe veje ob rednem nadzoru ni bilo mogoče predvideti, ker gozd v času nezgode še ni popolnoma ozelenel. Ker je imel zavarovanec toženke vzpostavljen ustrezen nadzor nad drevjem, mu protipravnosti ne gre očitati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine prvi tožnici v znesku 5.932,00 EUR ter drugi tožnici v znesku 5.832,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 do plačila, v roku 15 dni. Odločilo je, da sta tožnici dolžni toženki povrniti stroške postopka v višini 66,60 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožnici nista zadostili trditvenemu bremenu glede obstoja dejstev, ki bi utemeljila obstoj protipravnega ravnanja toženke. Tožnici sta namreč v tožbi navedli vso potrebno trditveno podlago in vsa pravnorelevantna dejstva. Sodišče je z navedenim zaključkom prav tako pokazalo, da ne loči pravilno, kdo je odgovorna oseba za nastanek škodnega dogodka. Odgovoren je namreč zavarovanec toženke, to je Javni zavod A., ne pa toženka kot zavarovalnica. Tožnici sodišču prve stopnje očitata nepravilno uporabo materialnega prava, saj ni upoštevalo odgovornosti za mešano naključje. V obravnavani zadevi gre za primer mešanega naključja, pri katerem je vzročnost vedno pravnorelevantna in ne naravna, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Zaradi nerazumevanja tega instituta je sodišče nepravilno rešilo vprašanje vzročne zveze ter odgovornosti zavarovanca toženke. Pritožnici navajata, da je v primerih mešanega naključja vedno odgovoren tisti, ki krši varnostne predpise, torej tudi tisti, ki ni odstranil nalomljenih suhih vej na drevesih ob poteh arboretuma. Odlok občine K. upravljalcu javnega parka kot je Javni zavod A. nalaga, da poti vzdržuje tako, da so te varne za uporabnike. Sem spada tudi obveznost izvajanja varstvenih ukrepov glede dreves ob poteh. Ker zavarovanec toženke tega ni izpolnil, je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče je spregledalo, da je treba turistične poti v parku vzdrževati in s tem zagotavljati varnost uporabnikom. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je prav tako zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede odgovornosti odgovorne osebe, odškodninske obveznosti toženke ter pravnorelevantne vzročnosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je dne 3. 5. 2013 med sprehajanjem po poteh A. na tožnici padla veja in ju poškodovala. Njun zahtevek za odškodnino je sodišče zavrnilo, ker je ob presoji predpostavk odškodninske odgovornosti ocenilo, da tožnici nista zadostili trditvenemu bremenu glede obstoja protipravnosti. Kljub temu pa je sodišče protipravnost tudi vsebinsko presojalo in ugotovilo, da je zavarovanec toženke skrbel za varno uporabo parka in je imel vzpostavljen takšen način nadzora nad drevjem v parku, da mu protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Ker tako že prva od predpostavk odškodninske odgovornosti ni bila podana, se v presojo preostalih ni spuščalo.

6. Tožnici sta po mnenju pritožbenega sodišča zadostili trditvenemu bremenu glede obstoja protipravnega ravnanja, saj sta v tožbi in pripravljalni vlogi navedli vsa pravnorelevantna dejstva. Trdili sta, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi padca veje z drevesa, ki bi jo zavarovanec toženke moral pravočasno odstraniti in škodo s tem preprečiti. Očitali sta mu, da ni poskrbel za varnost obiskovalcev in hkrati ni izvajal nobenih ukrepov, ki bi obiskovalce javnega parka opozarjali na možnost lomljenja vej. Zdrava veja bi se lahko odlomila le ob močnem vetru, ki pa ga škodnega dne ni bilo, zato tožnici poudarjata, da je bila veja poškodovana. Zavarovanec toženke bi ob pregledovanju dreves takšno vejevje moral opaziti in ga odstraniti. Ker tem zahtevam ni zadostil, ni ravnal s profesionalno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče poudarja, da za zatrjevanje opustitvenega ravnanja zadoščajo že zgornje navedbe, tožnici pa sta se sklicevali tudi na konkreten predpis, ki naj bi ga zavarovanec toženke z opustitvijo dolžnostnega ravnanja kršil, to je Odlok občine K. o občinskih cestah. Na tej podlagi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnici trditvenemu bremenu glede protipravnosti zadostili.

7. Čeprav je pritožbeni očitek glede trditvenega bremena utemeljen, prav pa ima pritožba tudi v tem, da med dolžnosti vzdrževanja poti v smislu Odloka občine K. o občinskih cestah, nedvomno sodi tudi izvajanje varstvenih ukrepov glede dreves ob poteh, to pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne spremeni. Sodišče namreč zahtevka ni zavrnilo le zaradi navedenega, temveč je o obstoju protipravnega ravnanja odločilo tudi vsebinsko. Ugotovilo je, da je do škodnega dogodka prišlo v naravnem okolju, kjer je glede na naravni proces pričakovati lomljenje vej, zato od zavarovanca toženke ni mogoče pričakovati, da bo imel ves čas pod nadzorom vejo vsakega drevesa. Tudi sicer pa konkretnega padca suhe veje ob rednem nadzoru ni bilo mogoče predvideti, ker gozd v času nezgode še ni popolnoma ozelenel. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je imel zavarovanec toženke vzpostavljen ustrezen nadzor nad drevjem in da mu zato protipravnosti ne gre očitati.

8. Glede na konkretne ugotovitve sodišča prve stopnje so pritožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju presplošne. Pritožnici sta namreč navedli le, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, nista pa navedbe pojasnili in nista izpodbijali konkretnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), zato je ob pomanjkanju konkretnih pritožbenih navedb na ugotovljeno dejansko stanje vezano.

9. Neutemeljen je očitek pritožnic, da sodišče prve stopnje ni ločilo med odgovornostjo toženke in odgovornostjo njenega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je sicer resda uporabljalo napačen izraz „protipravnost toženke“, namesto „protipravnost zavarovanca toženke“, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je šlo zgolj za pisno pomoto, ki na odločitev sodišča prve stopnje ni vplivala. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje kljub nepravilnemu izražanju ločilo med toženko in njenim zavarovancem ter je v postopku pravilno presojalo protipravnost ravnanja zavarovanca toženke.

10. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava in z njo povezane odgovornosti za mešano naključje. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno in je v skladu s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami - OZ) presojalo krivdno odgovornost zavarovanca toženke, za katero morajo biti podane štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Dejstvo, da gre za primer mešanega naključja, tega ne spremeni. Tudi v takšnih primerih mora namreč sodišče najprej presoditi, ali je podano nedopustno ravnanje, kar je sodišče prve stopnje s presojo obstoja protipravnega ravnanja zavarovanca toženke tudi storilo. Ker pa je že glede protipravnosti ugotovilo, da ta ne obstoji, se v preostale predpostavke (škoda, vzročna zveza in krivda) utemeljeno ni spuščalo. Napačen je zato pritožbeni očitek glede nepravilne uporabe vzročne zveze, saj sodišče prve stopnje le-te sploh ni presojalo. Sodišče prve stopnje bi vzročno zvezo ugotavljalo šele v primeru, ko bi ugotovilo obstoj protipravnosti kot prve predpostavke odškodninske odgovornosti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti zatrjevane niti po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve pravil postopka iz 339. člena ZPP. Po mnenju pritožnic je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek ne drži, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge glede vseh odločilnih dejstev, predvsem glede presoje protipravnosti. Razlogov glede odgovornosti zavarovanca toženke, odškodninske obveznosti toženke in pravnorelevantne vzročnosti, na kar se sklicujeta pritožnici, pa sodba ne more imeti, saj je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo že na podlagi ugotovitve, da ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca toženke, in se zato kot rečeno v preostale predpostavke in vprašanja, ki jih navaja pritožba, upravičeno ni spuščalo.

12. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. V skladu s 353. členom ZPP je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.