Jedro

V konkretnem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje (pravna pravila 1460. in nasl. paragrafov ODZ).

Na drugačno presojo ne more vplivati pravnomočna sodba na podlagi pripoznave. Tožena stranka ne oporeka tožbenim trditvam, ki utemeljenost ugotovitvenega tožbenega zahtevka med drugim gradijo na posesti spornih nepremičnin. V takšni situaciji pa ima pravnomočna sodba na podlagi pripoznave lahko učinke le med takratnimi pravdnimi strankami (oz. njihovimi pravnimi nasledniki).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da so tožnice lastnice spornih nepremičnin, in sicer A.P. dela parcele št.288 s stanovanjsko enoto S. 3 z dvoriščem, E.B. in M.T. dela parc. št. 288 s stanovanjsko enoto S. 2 in dvoriščem v deležih 3/5 in 2/5 ter dela parc. št. 1104 v enakem razmerju. Toženim strankam je naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji tako ugodi, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da je odločilno vprašanje, ali je pok. J.P. kupil premoženje pok. A.Š. Če bi ga kupil, bi se moral šteti za lastnika vsega kupljenega premoženja. Vendar pok. J.P. ni nikoli prevzel posesti pretežnega dela kupljenega premoženja. Prav tako bi morala tožeča stranka uveljavljati vrnitev premoženja v celoti in ne le deloma, kot to vtožuje v konkretnem primeru. Dejstvo je, da je pok. A.Š. toleriral bivanje bratov pok. J.P. v 2/3 sporne hiše zaradi rešilnega nakupa posestva. Pojasnjuje še, da se je J.P. sam štel za lastnika, saj je tožencem vrnil premoženje nazaj v lastnino. Tako nakup premoženja pok. A.Š. l.1937, kot tudi sodbo na podlagi pripoznave je potrebno obravnavati kot celoto. Sodišču očita, da ni upoštevalo sodbe iz leta 1987, kot da je šlo za navadno zmoto. Če je bil pok. J.P. glava družine in edini pismeni, je bil upravičen tako pravno kot tudi vsebinsko podati izjavo o pripoznavi zahtevka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je posestvo (vključno s spornimi nepremičninami) pok. A.Š. kupil pok. J.P. 1937 na dražbi. Denar za nakup posestva so prispevali poleg pok. J.P. še njegovi trije bratje in sicer tudi pravna prednika tožnikov M. in Ma.P. Potem so si bratje kupljeno posestvo vključno s hišo razdelili (brata M. in Ma.P. sta si v hiši izdelala vsak svoje stanovanje; danes sta to stanovanjski enoti S. 1 in 2) ter ga odtlej nemoteno uživali. Ustno delilno pogodbo so realizirali. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sledi še, da je družini Š. ostal del sporne hiše, v katerem so jim P.-evi dovolili prebivati. Tudi parc.št.1104/1 je bila razdeljena na dva dela. Zahodni del je pripadel Ma.P., vzhodni pa je bil vrnjen Š. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji obeh sodišč. Izpolnjeni so namreč vsi pogoji za priposestvovanje (pravna pravila 1460. in nasl. pragrafov ODZ). Na drugačno presojo ne morejo vplivati trditve češ, da se je pok. J.P. "štel" za lastnika spornih nepremičnin. Po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Če se tožniki sklicujejo na priposestvovanje pa je tudi razumljivo, da ne uveljavljajo lastninske pravice na tistem delu nepremičnin, ki jih je kljub prodaji posestva na dražbi še naprej užival pok. A.Š. in njegova družina.

Prav tako ne more na drugačno presojo vplivati pravnomočna sodba na podlagi pripoznave. Pok. J.P je pripoznal tožbeni zahtevek, s katerim sta V. in J.Š. uveljavljala ugotovitev njune lastninske pravice na parc.št.288, na podlagi priposestvovanja. Vendar pa takšno razpolaganje pok. J.P. ni moglo biti v škodo sedanjih tožnikov. Tožena stranka ne oporeka tožbenim trditvam, ki utemeljenost ugotovitvenega tožbenega zahtevka med drugim gradijo na posesti spornih nepremičnin. V takšni situaciji pa ima pravnomočna sodba na podlagi pripoznave lahko učinke le med takratnimi pravdnimi strankami (oz. njihovimi pravnimi nasledniki). Zato je sodišče v konkretnem primeru tudi lahko ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz sodbe na podlagi pripoznave iz leta 1987. Ob tem ni odveč pripomniti, da tožena stranka v odgovoru na tožbo sama zatrjuje drugače kot v tožbi iz leta 1987. Zatrjuje namreč, da so del sporne hiše že leta 1937 zasedli bratje J.P. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).