Jedro

Presoja vzajemnosti zajema vsebinsko presojo, ali se v tuji državi glede vračanja podržavljenega premoženja priznavajo državljanom Slovenije enake pravice, kot jih Slovenija priznava tujim državljanom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo A.E. (1. točka izreka), zoper odločbo z dne 24.1.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote C., z dne 3.10.2000. Z njo je prvostopni upravni organ ponovno odločil o zahtevi za denacionalizacijo premoženja pok. I.E., pok. Đ.E. in pok. V.E., obsegajoči zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice za vsakega do ene idealne šestine na podržavljenem delu nepremičnin, vpisanih pri vložni št. 102 k.o. C. (parc. št. 2170, 2171 in 2172) in je zahtevek ponovno zavrnil. Ugotovil je namreč, da v primeru navedenih lastnikov podržavljenega premoženja, ki so bili do smrti državljani ZR Jugoslavije, ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, določen v noveliranem 3. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zaradi česar niso upravičeni do denacionalizacije.

Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da je bilo v ZR Jugoslaviji z Zakonom o načinu in pogojih priznavanja pravic ter vračanja zemljišča, ki je prešlo v družbeno last na podlagi kmetijskega zemljiškega sklada in s konfiskacijo zaradi neizpolnjenih obveznosti iz obveznega odkupa kmetijskih pridelkov (Uradni Glasnik Republike Srbije, št. 18/91, 20/92 in 42/98) urejeno le vračanje odvzetih kmetijskih zemljišč. Navedeni predpis pa ne vsebuje določb o pravicah bivših lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov, ki niso jugoslovanski državljani. Vse to izhaja iz dopisa Ministrstva za pravosodje ZRJ z dne 23. 8. 1999. Iz tega dopisa torej izhaja, da je v ZRJ urejeno le vračanje nekaterih kmetijskih zemljišč, ni pa še urejeno vračanje stavbnih zemljišč, ki so bila podržavljena po ZNNZ. V obravnavanem primeru pa so predmet denacionalizacijskega zahtevka zemljišča, ki so bila podržavljena po ZNNZ, torej za stavbna zemljišča. O vračanju stavbnih zemljišč pa ZRJ še ni sprejela nobenega predpisa, torej ni podana vsebinska vzajemnost, zato je tudi po mnenju tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zahtevek za denacionalizacijo zavrnil. Upravno sodišče se strinja s presojo tožene stranke v izpodbijani odločbi glede presoje vzajemnosti med Republiko Slovenijo in ZRJ. Vsebina presoje vzajemnosti po 3. odstavku 9. člena ZDen ni posebej urejena, zanjo tudi ne veljajo določbe Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza), ki se nanaša le na ugotavljanje vzajemnosti v prometu z nepremičninami. Vendar je ne glede na to, treba tudi za presojo vzajemnosti po 3. odstavku 9. člena ZDen smiselno uporabiti določbe 7. člena ZUVza, kar pomeni, da je na področju denacionalizacije vzajemnost podana, če državljan Republike Slovenije v državi tujca lahko dobi vrnjeno podržavljeno premoženje pod enakimi ali podobnimi pogoji, pod katerimi lahko pridobijo vrnjeno premoženje v Sloveniji državljani tuje države. Presoja vzajemnosti zato zajema vsebinsko presojo, ali se v tuji državi glede vračanja podržavljenega premoženja priznavajo državljanom Slovenije enake pravice, kot jih Slovenija priznava tujim državljanom. Tožena stranka je zato že iz vsebine zakonov, torej ZDen, ki ureja vračanje vseh vrst podržavljenega premoženja, in zakona ZRJ, pravilno ugotovila, da Republika Srbija ne ureja in s tem ne omogoča vračanja stavbnih zemljišč, temveč le vračanje nekaterih podržavljenih kmetijskih zemljišč, in da torej ni podana popolna vzajemnost glede predmeta in s tem obsega vračanja in aktov o podržavljenju.

Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka), pa je upravno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo I.E., Đ.E. in V.E. Tožena stranka je namreč odločila le o pritožbi prvega tožnika, A.E., ne pa tudi o pritožbi drugih treh tožnikov, zato z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v njihovo pravico oz. neposredno na zakon oprto korist. Tožeča stranka vlaga zoper izpodbijano sodbo in sklep pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je vložila zahtevo za denacionalizacijo po ZDen. Republika Slovenija je na področju denacionalizacije sprejela novelo zakona, ki je posegla v pravice upravičencev retroaktivno. Sicer je tovrstno retroaktivnost "požegnalo" ustavno sodišče, kar bo verjetno predmet obravnavanja pred pristojnimi mednarodnimi sodišči, saj je ravno zaradi spremembe 9. člena postalo vprašljivo ali imajo tožniki pravico glede denacionalizacije v Sloveniji. Ministrstvo za pravosodje ZRJ je Republiki Sloveniji poslalo uradni dopis, v katerem je ZRJ izrecno zapisala, da imajo državljani RS pravico pridobiti vrnjeno premoženje v ZRJ, v kolikor smejo pridobiti državljani ZRJ vrnjeno premoženje v R Sloveniji. Iz dopisa je razvidno, da ZRJ ne govori samo o določeni vrsti nepremičnin, o vračanju določene vrste kmetijskih zemljišč, pač pa o vseh nepremičninah. Za obstoj dejanske vzajemnosti je torej pomembno, da je prva na potezi glede vračanja Republika Slovenija in se torej Republika Slovenija ne more zagovarjati, da obstaja dejanska vzamejemnost vračanja nepremičnin samo za določene vrste kmetijskih zemljišč. V kolikor bo torej Slovenija vrnila dencionalizacijskim upravičencem stavbe in stavbna zemljišča, bo glede na svojo zavezo iz uradnega dopisa Ministrstva za pravosodje ZRJ, tudi ZRJ dolžna vrniti slovenskim državljanom v ZRJ podržavljeno premoženje, tudi stavbe in stavbna zemljišča. Dejstvo je, da bo torej Republika Slovenija dolžna prva pričeti vračati nacionalizirano premoženje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka in državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili prejšnji lastniki I.E., Đ.E. in V.E. v času nacionalizacije njihovega premoženja državljani Jugoslavije, torej tuji državljani. Glede na določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, bi morala tožeča stranka izkazati kot dodaten pogoj obstoj vzajemnosti, da bi se ji lahko priznala pravica do denacionalizacije. Tuj državljan, ki je bil sicer na dan 9.5.1945 jugoslovanski državljan, je upravičen do denacionalizacije samo v primeru, če država, katere državljan je, ali je bil do svoje smrti, priznava pravico do denacionalizacije tudi slovenskim državljanom. V tej zadevi sta tako tožena stranka kot upravno sodišče pravilno presodila, da tožeča stranka navedene vzajemnosti ni izkazala. ZRJ je sprejela Zakon o načinu in pogojih priznavanja pravic ter vračanja zemljišča, ki je prešlo v družbeno last na podlagi kmetijskega zemljiškega sklada in s konfiskacijo zaradi neizpolnjenih obveznosti iz obveznega odkupa kmetijskih izdelkov. Vendar navedeni predpis, kot sta pravilno ugotovila že tožena stranka in upravno sodišče, ne vsebuje določb o pravicah bivših lastnikov oziroma pravnih naslednikov, ki niso jugoslovanski državljani, poleg tega pa z navedenim predpisom ni urejeno vračanje nacionaliziranih stavbnih zemljišč, ampak se navedeni predpis nanaša le na določena kmetijska zemljišča. Neutemeljen je torej pritožbeni ugovor, da naj bi Republika Srbija urejala vračanje vseh vrst nepremičnin, tudi državljanom Republike Slovenije, in da naj bi bila zato dejanska vzajemnost pri vračanju stavbnih zemljišč med državama podana.

Odločitev upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe A.E. je zato pravilna in zakonita. Pravilna je tudi odločitev sodišča o zavrženju tožbe I.E., Đ.E. in V.E., saj z izpodbijano odločbo tožene stranke ni bilo odločeno o njihovih pritožbah. Zato z odločbo tožene stranke ni bilo poseženo v njihovo pravico, ali v neposredno, na zakon oprto korist (4.točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Ker je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani razlogi, na katere mora vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep upravnega sodišča.