Jedro

Z upoštevanjem valutne klavzule je bila tudi za čas inflacije zagotovljena ohranitev realne vrednosti dogovorjene vrnitve posojila. Pogodbene stranke se zaradi cit. zakonskih določb niso mogle veljavno dogovoriti za 50% dodatek za primer plačila v domači valuti, ki je bilo po tedaj in sedaj veljavnih predpisih v takih razmerah, kot so konkretne, edino zakonito.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v obsodilnem delu (v glavni stvari in izreku o stroških), kolikor se nanaša na tretjega toženca M. Š. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema G. G. in M. Š., da nerazdelno plačata tožniku znesek 239.250,00 SIT z zamudnimi obrestmi po 277.čl. ZOR od 19.7.1990 dalje do plačila ter da mu povrneta pravdne stroške v znesku 35.940,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prvega sodišča dalje do plačila. Kar je tožnik več zahteval ali drugače, je zavrnilo. Razen tega je zavrnilo vse tožbene zahtevke proti drugemu tožencu S. P. Pritožbama tožnika in prvega toženca je pritožbeno sodišče toliko ugodilo, da je razveljavilo v razmerju do prvega toženca G. G. obsodilni del sodbe, kolikor ta presega znesek 21.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1990 dalje in glede pravdnih stroškov ter zavrnilni del sodbe glede podrejenih tolarskih zahtevkov v razmerju do prvega in tretjega toženca.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga Javni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija obsodilni del sodbe proti tretjemu tožencu M. Š. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki obstaja v kršitvah 1. odst. 557.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1. odst. 15. čl. tega zakona, nadalje 5. čl. Zakona o deviznem poslovanju ter 277.čl. v zvezi s 1. in 4. odst. 399. čl. ZOR. V obrazložitvi zahteve tožilec navaja, da je ob upoštevanju valutne klavzule kakršnokoli povečanje glavnice izven tega okvira v nasprotju z določbama 1.odst. 557.čl. in 1.odst. 15.čl. ZOR. Zaradi valutne klavzule bi bilo treba posojilo preračunati po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Nepravilno pa so bile prisojene tudi zamudne obresti, kot da gre za tolarske zneske. Ker je bilo posojilo dano v DEM, gredo posojilodajalcu glede na določbi 1.in 4. odst. 399.čl. ZOR obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM. Javni tožilec predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se izpodbija obsodilni del sodbe proti tretjemu tožencu M. Š. Obveznost toženca M. Š. napram tožniku izvira iz posojilne pogodbe med tožnikom in tožencem G. G. z dne 19.2.1990, katero je podpisal M. Š. kot porok. Po besedilu posojilne pogodbe se je posojilojemalec G. G. zavezal, da bo vrnil tožniku izposojeni znesek 5.000 DEM do 19.7.1990. Kolikor bo v nasprotju z dogovorom vrnil posojeni denar v tolarjih, bo plačal 50% več, kot znaša tolarska protivrednost po uradnem tečaju. V primeru, da G. G.in poroka S. P. in M. Š. ne vrnejo pravočasno posojila, se zaračunajo za vsak zamujeni dan 10% zamudne obresti. Z izpodbijano sodbo je bilo naloženo plačilo zneska 239.250,00 SIT s prip. obrestmi nerazdelno G. G. in M. Š. Ker je pritožbeno sodišče poleg tožnikove pritožbe obravnavalo le pritožbo prvega toženca G. G., je bil proti njemu (ki je glavni dolžnik) razveljavljen obsodilni del sodbe razen za znesek 21.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1990, katero obveznost toženec G. G. priznava. Proti tožencu M. Š., ki je bil kot porok skupaj z glavnim dolžnikom obsojen na nerazdelno povračilo posojila, pa je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna.

Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbama 1.odst. 557.čl. in 1.odst. 15.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih naložilo toženi stranki plačilo tolarske protivrednosti posojila, danega v DEM tako, da je znesku, ki ga je dobilo s preračunom prejete tuje valute v tolarje po tečaju na dan modifikacije zahtevka 4.11.1991, dodalo še 50% od celotnega zneska. Z upoštevanjem valutne klavzule je bila tudi za čas inflacije zagotovljena ohranitev realne vrednosti dogovorjene vrnitve posojila. Pogodbene stranke se zaradi cit. zakonskih določb niso mogle veljavno dogovoriti za 50% dodatek za primer plačila v domači valuti, ki je bilo po tedaj in sedaj veljavnih predpisih v takih razmerah, kot so konkretne, edino zakonito.

Okoliščino, da se v primeru valutne klavzule izvršujejo plačila v domači valuti po tečaju na dan plačila (2.odst. 5.čl. Zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. RS, št.1/91), je upoštevalo že sodišče druge stopnje, ko je na tožnikovo pritožbo razveljavilo zavrnilni del sodbe prve stopnje glede podrejenih tolarskih zahtevkov v razmerju do prvega toženca in tudi v razmerju do tretjega toženca.

Pri preračunavanju tuje valute v domačo valuto po tečaju ob plačilu je treba tudi pri odločanju o zamudnih obrestih upoštevati, da je realna vrednost dogovorjene dajatve ohranjena že z valutno klavzulo. Zato ne pridejo v poštev obresti, ki so po zakonitih predpisih določene za tolarske terjatve, na kar utemeljeno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

Iz vseh navedenih razlogov je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti tako, da je razveljavilo v celoti izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Za spremembo sodbe ni bilo podlage, ker gre za obveznosti poroka, ki po 1.odst. 1002.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ne morejo biti večje kot obveznosti glavnega dolžnika, o katerih zaradi razveljavitve sodbe proti njemu še ni bilo dokončno odločeno. Pri nadaljevanju postopka bo treba upoštevati tudi obseg porokove odgovornosti.