Jedro

Če delodajalec delavca najprej obvesti o nameravani odpovedi odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe za krajši delovni čas, a mu nove PZ ne predloži, ampak mu poda redno odpoved PZ iz poslovnega razloga, odpoved ni zakonita. Kadar delodajalec odpove PZ in mu ponudi sklenitev nove PZ v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, mu mora novo PZ v skladu z 1. odstavkom 90. člena ponuditi istočasno s podano odpovedjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21.5.2003 št. 111-2/2002 ni v skladu z zakonom in da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi št. 11-2/2000 ni prenehala, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do nastopa na delo izplačati nadomestila plač, z zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi sklenilo, da se umik tožbe tožeče stranke v delu, v katerem zahteva izplačilo regresa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje, vzame na znanje in da se postopek ustavi ter, da tožena stranka sama trpi stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče utemeljuje svojo odločitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z zakonom, ker je toženka tožnico o nameravani odpovedi pogodbe pisno opozorila in ji ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom, česar pa tožnica ni sprejela. Po mnenju sodišča pri toženi stranki tudi ni bilo potrebe, da se izdela program razreševanja presežnih delavcev, ker je prenehala potreba po delu le enega delavca. Ne glede na te ugotovitve je tožnica mnenja, da izpodbijana sodba ni zakonita. Predvsem ne držijo navedbe sodišča, da je tožena stranka tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom in da bi tožnica podpis take pogodbe zavrnila. Tožena stranka je tožnico sicer obvestila, da je zaradi zmanjšanega obsega dela prenehala potreba po njenem delu in da je zato podana pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in da tožnici ponuja sklenitev nove pogodbe o zapslitvi za krajši delovni čas. Vendar je temu obvestilu sledilo novo obvestilo z dne 19.5.2003, v katerem je tožena stranka navajala, da je zaradi zmanjšanega obsega dela prenehala potreba po njenem delu in da bo zato tožnici v kratkem izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, slednja pa je bila tožnici dejansko vročena dne 23.5.2003. Glede na navedeno tožnica sploh ni imela možnosti, da bi podpisala pogodbo o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom, saj je toženka to svojo namero preklicala s tem, da je tožnici vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožnica tudi navaja, da se sicer strinja z navedbo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo treba izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, ker ne gre za odpoved večjemu številu delavcev, vendar pa je vseeno mnenja, da bi morala tožena stranka pri določitvi delavca, ki se mu odpove pogodba o zaposlitvi, upoštevati kriterije in postopek, opredeljen v 27. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, saj ti kriteriji niso predmet programa razreševanja presežnih delavcev. Neuporabo kriterijev bi zaradi tega tožnica razumela le v primeru, ko bi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi vsem petim oskrbovankam na domu, ne more pa neuporabe kriterijev razumeti v primeru, ko je samo eni izmed njih odpovedana pogodba o zaposlitvi. Končno navaja, da se ne strinja z navedbo sodišča, da je tožena stranka pri odločitvi o tem, kateri od petih delavk bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, upoštevala delovno uspešnost vseh petih oskrbovank, saj je že v odgovoru na tožbo sama navedla, da ji pri izdaji odločbe o redni odpovedi, ni treba upoštevati 27. člena kolektivne pogodbe.

Končno poudarja, da sodišče tožnice ni zaslišalo kot stranke in tudi ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ugotovilo, da so pritožbeni razlogi podani.

Pritožbeno sodišče na podlagi pritožbenih navedb ocenjuje, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici izvedla v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kar pomeni, da v tem primeru toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (96. člen ZDR) niti upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev (100. člen ZDR).

Ne glede na navedeno je potrebno poudariti, da je sodišče dejansko stanje glede odločilnih dejstev zmotno in nepopolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožena stranka tožnico o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga pravilno pisno opozorila v skladu z določbo 3. odst. 83. člena ZDR. Vendar ne glede na ugotovljeno dejstvo je potrebno opozoriti, da iz obvestila tožene stranke tožnici z dne 25.5.2003 tudi izhaja, da je bila tožnici ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas in opozorilo, da v primeru, če bo tožnica odklonila ponudbo za sklenitev nove pogodbe, tudi ne bo imela pravice v primeru brezposelnosti do denarnega nadomestila. Ravno v zvezi s tem obvestilom je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožnica sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejela, saj to dejstvo iz nobenega listinskega dokaza v spisu ne izhaja, tožnica pa o teh okoliščinah ni bila zaslišana. Ravno navedene okoliščine so bistvenega in odločilnega pomena za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj 3. odst. 88. člena ZDR izrecno določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati ga za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, kar v skladu s 1. odst. 90. člena ZDR stori istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Vendar, kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožena stranka tožnico sicer najprej obvestila, da je zaradi zmanjšanja obsega dela prenehala potreba po njenem delu in da ji bo obenem ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas. Temu obvestilu pa ni sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zaposlitve, temveč novo obvestilo, s katerim je tožena stranka tožnico ponovno obvestila, da bo zaradi zmanjšanega obsega dela prenehala potreba po njenem delu in da ji bo zato v kratkem izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar se je tudi zgodilo z izdajo odločbe z dne

21.5.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi bila tožnici istočasno ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Ker o teh okoliščin, ki so bistvenega in odločilnega pomena za presojo zakonitosti obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice, kljub temu, da je tožeča stranka predlagala izvedbo tega dokaza, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih dejstev zmotno in nepopolno ugotovilo in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje v nakazani smeri in predvsem ugotoviti, ali je tožena stranka dejansko imela možnost tožnico zaposliti na drugem delovnem mestu, kot je to navedla v svojem dopisu tožnici z dne

25.5.2003. Šele po razjasnitvi dejanskega stanja v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko ponovno presojalo o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožbenega zahtevka.