Jedro

Sodišče prve stopnje je bilo v zvezi z vprašanjem nedopustnega ravnanja delodajalca omejeno s trditvami tožnika in se v vprašanje pomanjkljivega nadzora delodajalca ne bi smelo spuščati.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek za plačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2009 dalje do prenehanja obveznosti.

II. Pritožba tožnika se zavrne in sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene stroške postopka v višini 51,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2009 dalje do prenehanja obveznosti (1. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2009 dalje do prenehanja obveznosti (2. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje. Navaja, da se ne strinja z oceno sodišča, da je sam odgovoren za nesrečo pri delu v obsegu 70%, delodajalec pa le 30%. Tožnik je delal predvsem hitro in učinkovito, ker je bilo samo to pomembno. Položaj delavca in delodajalca ni enakopraven, odgovornost delodajalca za varnost dela je večja, ker je tudi njegova moč veliko večja. Dopuščanje nevarnega dela in celo spodbujanje hitrosti pri delu bistveno prispeva k malomarnemu upoštevanju pravil varnosti. Zgolj opazovanje kršitev varnostnih pravil in celo pohvala, če je tožnik delo hitro opravil, je podlaga za odgovornost za delodajalca. Do nesreče ni prišlo zaradi tožnikovega nespoštovanja pravil varnega dela. Tožniku je spodrsnilo na mokri nakladalni rampi, ko sploh še ni prišlo do premikanja viličarja (izpoved priče P.). Tožnik je padel, ko je nakladal polnilec na viličar. Dejstvo, da tožnik ni pritrdil tovora z jermenom, ni prispevalo k nastanku nesreče. Tožnik je moral stati na nakladalni rampi, kjer mu je spodrsnilo, kar je nevarno delo. Delodajalec bi moral organizirati delo na drug način, na primer z dovolj velikim viličarjem, ki bi lahko naložil tovor direktno iz tovornega vozila, ne da viličar vozi ritensko nazaj po rampi. Podane so tako okoliščine, ki izključujejo kakršnokoli sokrivdo tožnika. Tožnik se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Povzema ugotovitve izvedenca glede poškodb in telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in ocenjuje, da je prisojena odškodnina prenizka. Malenkosten je tudi znesek priznane odškodnine za strah, kar ne ustreza sodni praksi.

3. Toženka se pritožuje zoper sodbo prav tako iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da je delodajalec dopuščal nevaren način natovarjanja oziroma raztovarjanja. Priči N. in Na. sta izpovedala, da se v podjetju spodbuja učinkovito delo, kar pa nikakor ne gre na račun varnega dela. Od nikogar se ni zahtevalo ali pričakovalo, da dela na nevaren način. Vrvi oziroma jermeni so bili vedno na razpolago. Obe priči sta izpovedali, da so bili delavci opozorjeni na uporabo varnostnih pasov, če pa so bili pri tem opaženi, pa so bili tudi sankcionirani. Zavarovanec toženke je zagotovil strokovno usposabljanje in sredstva za varno opravljanje dela, nadrejeni so delavce spodbujali k učinkovitemu in varnemu delu, jih nadzirali in opozarjali na nepravilnosti, če so le-te zaznali. Dosti več se od delodajalca niti ne more zahtevati. Dalje toženka meni, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožbe. Tožnik je v tožbi zatrjeval objektivno in krivdno odgovornost delodajalca. V zvezi s krivdno odgovornostjo je tožnik trdil le, da je delodajalec od njega zahteval, da delo opravi čim hitreje, da vse opravi sam in da ni bil usposobljen oziroma, da ga delodajalec ni usposobil za to delo. Trditev, da je delodajalec dopuščal nevaren in nepravilen način dela pri razkladanju in nakladanju tovora, tožnik sploh ni postavil. Glede zatrjevanih kršitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem je prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotovilo, da delodajalec ni poskrbel za strožji nadzor nad delavci in tako dopuščal nevaren način dela.

4. Tožnik in toženka na pritožbi nista odgovorila.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Tožnik je v postopku trdil: - da je v nesreči pri delu utrpel pretres možganov in zvin vratne hrbtenice, - da je delodajalec – zavarovanec tožene stranke od njega zahteval, da delo opravlja hitro in da vse opravi sam, - da je moral nakladati in razkladati težke tovore, čeprav za to ni bi usposobljen, - da ni bil usposobljen za delo z viličarjem, - da je za pomoč moral poklicati sodelavca, ki prav tako ni bil usposobljen za delo z viličarjem in da mu delodajalec ni zagotovil ustrezne pomoči pri delu, - da mu je pri razkladanju viličarja in polnilca akumulatorja zaradi mokre nakladalne rampe spodrsnilo in je padel. 7. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je tožnik padel na mokri nakladalni rampi, ko je s sodelavcem s tovornjaka razkladal električni viličar s polnilcem akumulatorja, - da je bil tožnik za natovarjanje in raztovarjanje delovnih strojev, vključno z viličarjem, ustrezno usposobljen, - da je obstajala praksa, da si delavci pri raztovarjanju strojev medsebojno pomagajo, - da tožnik polnilca akumulatorja viličarja pred razkladanjem ni pritrdil na viličar, ampak ga je zadrževal pred zdrsom s svojimi rokami in da je tožnik na tak način ravnal redno in dlje časa, - če tožnik ne bi zadrževal tovora s svojimi rokami, njegova prisotnost na nakladalni rampi ne bi bila potrebna, saj bi lahko stal ob tovornjaku in od tam usmerjal sodelavca pri vzvratni vožnji z viličarjem, - da tožnik z jermenom za zavarovanje tovora ni razpolagal, - da bi si lahko jermen ali vrv brez težav priskrbel sam, kar je bila običajna praksa, - da delodajalec delavcev ni priganjal in jih za hitro opravljeno delo ni nagrajeval, - da je delodajalec dopuščal nevaren način natovarjanja oziroma raztovarjanja (kakršnega se je posluževal tožnik) in ni poskrbel za strožji nadzor nad delavci oziroma za učinkovite ukrepe z namenom dejanske izvedbe varnega delovnega procesa.

8. Tožnik v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je padel, ko je zadrževal tovor na viličarju s svojimi rokami. V pritožbi navaja, da naj bi padel že ob nalaganju akumulatorja na viličar, torej še preden se je viličar sploh začel premikati. V pritožbi se sklicuje na izpoved priče J. P. in pri tem povsem prezre svojo lastno izpoved, ko je povedal, da je P. prižgal motor in začel viličarja spuščati po nakladalni rampi, sam pa ga je pri tem spremljal. Takrat mu je tudi zdrsnilo. Že sama tožnikova izpoved zadošča za zaključek, da je tožnik stal na nakladalni rampi v času, ko se je viličar že premikal. Da pa njegova navzočnost na rampi ne bi bila potrebna, če bi tožnik tovor zavaroval z vrvjo, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo. Za zaključek, da bi bila prisotnost tožnika na nakladalni rampi potrebna v vsakem primeru, torej tudi, če bi tovor ustrezno zavaroval, sodišče prve stopnje ni imelo podlage niti v tožnikovih trditvah niti v izvedenem dokaznem postopku, zato pritožbeno sodišče te navedbe zavrača kot nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP).(1)

9. Tožnik se je v tožbi skliceval na objektivno odškodninsko odgovornost svojega delodajalca, zavarovanca toženke, pri čemer posebnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bilo delo, ki ga je bil dolžan opravljati, nevarno, niti ni navedel. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnikovo delo, pri katerem je utrpel škodo, vključevalo razkladanje tovora, konkretno viličarja, ki ga je sodelavec s pomočjo tožnika vzvratno spuščal iz tovornjaka. Dalje je ugotovilo, da prisotnost tožnika na sicer mokri nakladalni rampi pri raztovarjanju viličarja ob pravilnem opravljanju dela, niti ni bila potrebna. Ob takšnem dejanskem stanju pa se tudi pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da raztovarjanje delovnih strojev iz tovornjaka na opisani način samo po sebi ne predstavlja dela, pri katerem bi bila znatno povečana nevarnost za nastanek škode in zato ne ustreza standardu nevarne dejavnosti.

10. Ker v obravnavanem primeru zavarovanka toženke ne odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo odgovornost delodajalca tudi po pravilih o krivdni odgovornosti. Pri tem pa toženka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje, mimo trditvene podlage tožnika, kot protipravno ravnanje njenega zavarovanca ugotovilo dopuščanje nevarnega načina dela in s tem v zvezi opustitev potrebnega nadzora nad delavci.

11. ZPP v prvem odstavku 7. člena določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati vse dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Kadar oškodovanec temelji svoj odškodninski zahtevek na pravilih o krivdni odgovornosti, mora trditvena podlaga obsegati navedbe o (1) nedopustnem ravnanju odgovorne osebe, (2) obstoju škode in (3) obstoju vzročne zveze med prvima dvema predpostavkama. Krivda povzročitelja se v primeru krivdne odgovornosti domneva (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Iz predhodno povzete trditvene podlage tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnik delodajalcu očital nalaganje dela, za katerega ni bil usposobljen, da mu ni zagotovil ustrezne pomoči pri opravljanju tega dela ter da ga je silil k hitremu delu. Nobenega od navedenih očitkov tožnik ni uspel dokazati, pri tem pa tudi ni trdil, da je delo opravljal na nepravilen (nevaren) način, kar je delodajalec vedel in je takšen način dela dopuščal, oziroma ni poskrbel (z ustreznimi ukrepi), da bi ga delavci opustili.

12. Sodišče prve stopnje je bilo v zvezi z vprašanjem nedopustnega ravnanja delodajalca omejeno s trditvami tožnika in se v vprašanje pomanjkljivega nadzora delodajalca ne bi smelo spuščati (kršitev 7. člena ZPP, ki se je odrazila tudi v kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker tožnik zatrjevanih protipravnih ravnanj oziroma opustitev delodajalca ni uspel dokazati, saj je dokazni postopek pokazal, da je bil za svoje delo ustrezno usposobljen, da je bila pomoč delavcev pri njegovem delu običajna in da ga delodajalec pri delu ni priganjal, s tem ni uspel dokazati ene od kumulativno zahtevanih predpostavk krivdne neposlovne odškodninske obveznosti, to je protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja (opustitve) svojega delodajalca.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in očitano procesno kršitev samo odpravilo, posledično pa tudi spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem mu je bilo s sodbo sodišča prve stopnje ugodeno (prvi odstavek 354. v zvezi s 351. členom ZPP). Tožniku namreč ni uspelo dokazati, da mu je škoda nastala v zvezi z opravljanjem nevarne dejavnosti ali kot posledica nedopustnega ravnanja delodajalca.

14. Ker zahtevek tožnika niti delno ni utemeljen, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo, ne da bi obravnavalo ostale pritožbene razloge tožnika, s katerimi želi doseči ugoditev zahtevku celo v večjem delu.

15. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, zato je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o vseh stroških postopka in pri tem toženki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP priznalo stroške v višini 56,00 EUR. Ti vključujejo stroške sodne takse za pritožbo v višini 51,00 EUR in 5,00 EUR materialnih stroškov. Od priglašenih 30,00 EUR (v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2011 za stroške fotokopiranja in poštnine), je pritožbeno sodišče po prostem preudarku toženki priznalo 5,00 EUR, saj višje višine toženka ni izkazala, uporaba tarifne št. 6002 ZOdvT pa za toženko, ki ni bila zastopana preko pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, ne pride v poštev. Toženka je priglasila tudi stroške prič, ki jih sodišče prve stopnje še ni odmerilo in jih tožnica še ni plačala, zato tudi zahtevek za povračilo teh stroškov ni utemeljen.

(1) Tožnik v postopku ni trdil, da je raztovarjanje viličarja potekalo tako, da je bila pri tem nujna njegova navzočnost na nakladalni rampi.