Jedro

Sodišče lahko plačilni nalog zaradi napak (po uradni dolžnosti) razveljavi vse do potrditve izvršljivosti in ne le v postopku odločanja o pravnih sredstvih iz prvega in četrtega odstavka 34a. člena ZST-1. V skladu z 20. členom ZST-1 se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov zaradi odmere sodne takse seštejejo (razen če zakon ne določa drugače). Tožniki so vložili eno tožbo in eno pritožbo (v istem postopku). V takem primeru se vrednosti več spornih predmetov seštejejo in je sodišče prve stopnje prvotno sodno takso s plačilnim nalogom z dne 29. 3. 2018 pravilno odmerilo glede na skupno vrednost spornih predmetov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti razveljavilo plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 1508/2017 z dne 29. 3. 2018, za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 5.925,00 EUR.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje tožeča stranka (tožniki). Tožniki navajajo, da je sklep nezakonit in ga izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter obdrži v veljavi sklep z dne 29. 3. 2018, podredno, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče za svoje ravnanje nima podlage v zakonu. Sodišče se sklicuje na peti odstavek 34a. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). 34a. člen ZST-1 je naslovljen "pravna sredstva zoper plačilni nalog". Zakon v petem odstavku 34a. člena osebi, ki je plačilni nalog izdala, daje pooblastilo, da po uradni dolžnosti razveljavi izdani plačilni nalog izključno v postopku s pravnimi sredstvi. Bistveno je, da zoper plačilni nalog, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom razveljavilo, ni bila vložena pritožba ali drugo pravno sredstvo, torej je postal pravnomočen. Pritožniki so vložili prošnjo za oprostitev plačila sodne takse, ki ni pravno sredstvo. Ker lahko sodišče sodno takso, odmerjeno s plačilnim nalogom, spremeni samo po posebnem postopku, predvidenem za reševanje pravnega sredstva, ki mora biti vloženo v roku 8 dni od vročitve plačilnega naloga, pomeni izpodbijani sklep sodišča nedopusten poseg v pravnomočnost. 3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s petim odstavkom 34a. člena ZST-1 lahko oseba, ki je izdala plačilni nalog, v primeru, da po uradni dolžnosti ugotovi, da so v nalogu napake, le-tega do potrditve izvršljivosti iz 35. člena ZST-1 razveljavi. 35. člen ZST-1 pa določa, da sodišče potrdi izvršljivost plačilnega naloga, če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki je določen v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34a. člena ZST-1 oziroma, če v tem roku ne zaprosi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks ali če ne vloži pravnega sredstva. Izvršljivost plačilnega naloga torej ni odvisna oziroma povezana le z vložitvijo pravnega sredstva. Neutemeljena je zato razlaga tožnikov, da lahko sodišče po uradni dolžnosti razveljavi plačilno nalog izključno v postopku s pravnimi sredstvi. Kljub temu, da o razveljavitvi plačilnega naloga zaradi napak (po uradni dolžnosti) ZST-1 govori v členu, ki ureja pravna sredstva zoper plačilni nalog, je razlaga kot jo ponujajo tožniki preozka in napačna. Sodišče lahko v skladu z navedenimi določili plačilni nalog razveljavi, kot je že bilo navedeno, vse do potrditve izvršljivosti in ne le v postopku odločanja o pravnih sredstvih iz prvega in četrtega odstavka 34a. člena ZST-1. Tožniki so vložili prošnjo za oprostitev plačila sodne takse, ki ni pravno sredstvo v skladu s 34a. členom ZST-1, vendar ravno zaradi vloženega predloga za oprostitev plačila sodnih taks do izvršljivosti spornega plačilnega naloga ni prišlo. Pritožbena navedba, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pomeni nedopusten poseg v pravnomočnost, je tako neutemeljena. Ker je razveljavitev plačilnega naloga v petem odstavku 34a. člena ZST-1 predvidena za primer, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake, je neutemeljena tudi nadaljnja navedba, da lahko sodišče sodno takso spremeni samo po posebnem postopku predvidenem za reševanje pravnega sredstva (ki ga sicer tožniki niso vložili).

5. Kljub temu je pritožba tožnikov utemeljena, saj je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je pomotoma odmerilo skupno sodno takso glede na skupno vrednost vseh pritožb tožnikov, kot da je njihova obveznost plačila sodne takse nerazdelna. Navedlo je, da ima v konkretnem primeru vsak tožnik svoj samostojni denarni zahtevek in posledično tudi pritožbeni zahtevek in odločitev zmotno oprlo na drugi odstavek 19. člena ZST-1 v delu, ko določa, da se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku.

6. Navedena določba namreč opisani način ugotavljanja predpisuje le za primer, če ZST-1 ne določa drugače. V skladu z 20. členom ZST-1 pa se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov zaradi odmere sodne takse seštejejo (razen če zakon ne določa drugače). Tožniki so vložili eno tožbo in eno pritožbo (v istem postopku). V takem primeru se vrednosti več spornih predmetov seštejejo in je sodišče prve stopnje prvotno sodno takso s plačilnim nalogom z dne 29. 3. 2018 pravilno odmerilo glede na skupno vrednost spornih predmetov. Ob povedanem pa je z izpodbijanim sklepom plačilni nalog z dne 29. 3. 2018 nepravilno razveljavilo. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).