Jedro

Uprava za notranje zadeve, ki po svoji uradni osebi vrne oz. izroči zaseženi avto na podlagi pomanjkljive identifikacije domnevnemu, namesto pravemu lastniku, ravna protipravno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod točko 1. spremeni tako, da zamudne obresti tečejo od

17.7.1996 dalje.

V ostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške nosita stranki vsaka svoje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 3.513.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.7.1995 dalje do plačila in mu povrniti 732.512,00 SIT pravdnih stroškov s prav takimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Proti sodbi se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija le odločitev o zamudnih obrestih. Meni, da je upravičen do obresti od dne zasega avtomobila dalje, saj je od tistega dne oškodovan. Predlaga, da se zato v tem delu izrek spremeni tako, da se mu obresti priznajo od 6.6.1995 dalje, kot je s tožbo zahteval.

Tožena stranka pa predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožniku oz. kupcu avtomobila A.G. je bilo vozilo zaseženo zato, ker je obstajal utemeljen sum, da izvira iz kaznivega dejanja. Glede na to ne policija ne sodišče pri zasegu nista ravnala protipravno. Sicer pa tožnik takega ravnanja ni zatrjeval, niti sodišče protipravnosti ni ugotavljalo v svoji sodbi. Jasno pa iz nje tudi ni, ali je tožniku priznalo aktivno legitimacijo kot lastniku spornega avtomobila ali kot prevzemniku odstopljene terjatve. Sodišče nadalje ni obrazložilo obstoja konkretnih predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti RS. Po izvedenih dokazih je šlo pri zasegu za drug avto od tistega, za katerega je tožnik pridobil strokovno mnenje za registracijo. Ne drži torej njegova izpoved niti njegove navedbe o možnosti zamenjave motorja v že registriranem avtu. Delovanje tožnika je bilo protizakonito, saj bi smel uvoziti dele le za popravilo svojega avta, ne pa za sestavljanje avtomobilov za prodajo. Izvedeni dokazi so pokazali, da je bil v A.-ju vrnjenem vozilu motor, ki je bil v njemu ukradenem avtu, spremenjena je bila številka šasije. Nepravilen je zato zaključek, da je bil avto predan osebi, ki ni bila njegov lastnik. Napačni so tudi zaključki sodišča glede višine zahtevka. Ne drži, kar je zapisalo, da je namreč v tej smeri sledilo tožnikovim navedbam, saj je ta v primeru spora o višini predlagal angažiranje sodnega izvedenca. Ni rečeno, da je konkretna opredelitev višine vrednosti avta tolikšna kot bi znašala kupnina. Pri tem ne gre prezreti, da zaseženi avto zaradi zamenjave motorja po že sklenjeni pogodbi z G. ni bil sproščen v promet in kot tak zato ni imel tržne vrednosti. pritožba končno opozarja na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede časa začetka teka zamudnih obresti.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Z razlogi, ki jih je prvo sodišče navedlo glede dneva nastanka tožnikove škode in posledičnega začetka teka zamudnih obresti (str. 5 sodbe), pritožbeno sodišče soglaša in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Tožnikovo pritožbo je zato zavrnilo.

Ker pa se ne glede na povedano odločitev glasi tako, da obresti tečejo od 17.7.1995 dalje, je bilo treba v tem obsegu ugoditi toženkini pritožbi in sodbo v skladu s pravilnim prvostopenjskim materialnopravnim gledanjem, da je tožniku škoda nastala šele z dnem predaje avta tretji osebi, to je po izvedenih dokazih dne 17.7.1996, ustrezno spremeniti kot izhaja iz izreka te odločbe (čl. 358, tč. 3 ZPP).

Ostalim pritožbenim izvajanjem tožene stranke ni mogoče slediti.

Protipravnosti ravnanja toženkinih organov pri samem zasegu spornega avtomobila tožnik res ni zatrjeval, pač pa je tako ravnanje kot temelj svojega zahtevka uveljavljal v zvezi s predajo vozila tretji osebi po tem, ko so razlogi za zaseg prenehali. Prav to je podlaga tej pravdi, prvo sodišče pa je po izvedenih dokazih kot nepravilno oz. ne dovolj skrbno delovanje organov UNZ K. povsem utemeljeno štelo opustitev zadostne in strokovne preveritve identitete zaseženega in A.-ju vrnjenega avtomobila. Razlogi izpodbijane sodbe v tej smeri so izčrpni, jasni in prepričljivi, zato jim ni potrebno ničesar dodati.

Enako velja glede tožnikove aktivne legitimacije, ki po prvostopenjski očitno pravilni presoji temelji na od Geca prevzeti terjatvi (A3), kakor tudi glede zakonitosti tožnikove dejavnosti - uvoza in sestave avtomobila ter toženkine pasivne legitimacije. Tudi v zvezi z višino ugotovljene tožniku nastale škode pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopenjskih zaključkov, ki sledijo iz podatkov v spisu in izvedenih dokazov. Argumenti za sprejeto oceno so tehtni in zanesljivi, pritožbene trditve v tej smeri pa zgolj pavšalne in že glede na prvostopenjske razloge neutemeljene.

Po obrazloženem in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, pritožbeni uspeh tožene stranke pa je sorazmerno majhen in se nanaša le na stransko terjatev. Pritožbene stroške zato stranki v celoti krijeta vsaka svoje (čl. 165/1 in 2, čl. 154/2 ZPP).