Jedro

V sodni praksi je zavzeto stališče, da za atrakcijo pristojnosti po 49. členu ZPP ni pogoj, da so toženci tudi enotni materialni sosporniki (196. člen ZPP), ampak zadošča, da gre za navadne materialne sospornike.

V primeru več krajevno ločenih, vendar povezanih dejanj, ki vodijo do nastanka škode, je upošteven kraj najpomembnejšega dejanja ali kraj zadnjega dejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stvarni pristojnosti.

II. Pritožba se zavrne v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o krajevni pristojnosti in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

III. Prva tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožečim strankam pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 287,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da odločitev o zadevi spada v njegovo stvarno in krajevno pristojnost. 2. Zoper takšno odločitev se prva toženka pritožuje v celoti iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter ponavlja, kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je za odločitev o tožbenih zahtevkih tožnikov zoper njo pristojno odločati Okrajno sodišče v Kopru. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb glede stvarne pristojnosti ne bo povzemalo, glede na to, da je bila pritožba v tem delu zavržena. Prva toženka v zvezi s krajevno pristojnostjo navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo procesna določila in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmoten je zaključek, da so toženci sosporniki v smislu 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, na katerega se sklicuje 49. člen ZPP. Toženci niso v pravni skupnosti, tožniki pa nobene obveznosti do tožencev ne vtožujejo solidarno, zato kljub temu, da se nekatere od njihovih obveznosti opirajo na isto dejansko in pravno stanje, pri tožencih ne gre za sospornike. Poleg tega zahtevki zoper prvo toženko v prvi, drugi, tretji in peti točki tožbenega predloga že po naravi stvari ne morejo predstavljati solidarne obveznosti tožencev, tožbeni zahtevki vseh treh tožnikov so tudi medsebojno neodvisni. Sodišče je zmotno zaključilo, da je posebna izbirna krajevna pristojnost tega sodišča podana na podlagi 52. člena ZPP, saj ni pojasnilo, kako je objava spornega filma v kinu X povezana s točkami tožbenega predloga, kjer se od prve toženke zahteva umik vsebin iz spletnega portala Facebook in objava sodbe na njem. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa tako, da je za odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko pristojno odločati Okrajno sodišče v Kopru ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožniki pritožbene navedbe prerekajo, predlagajo njeno zavrnitev ter priglašajo pritožbene stroške.

_Stvarna pristojnost_

4. 19. člen ZPP v tretjem odstavku določa, da zoper sklep okrožnega sodišča, s katerim se je izreklo za stvarno pristojno, ni pritožbe. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP) in v nadaljevanju ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s stvarno (ne)pristojnostjo Okrožnega sodišča v Ljubljani.

_Krajevna pristojnost_

5. Čeprav je četrti toženec v odgovoru na tožbo ugovarjal stvarni in krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, pritožbe zoper sklep, s katerim se je izreklo za stvarno in krajevno pristojno, ni podal. Po podani pritožbi prve toženke je v vlogi navedel, da sta 19. in 22. člen ZPP redakcijsko različno urejena. Prvi, ki se nanaša na stvarno pristojnost, izrecno omenja, da posebne pritožbe zoper sklep okrožnega sodišča ni, drugi pa takega zapisa nima, vendar to ne pomeni, da se njuni dispoziciji razlikujeta. Četrti toženec navaja, da tudi zoper sklep, s katerim sodišče ugotavlja lastno krajevno pristojnost, ni dovoljena posebna pritožba, saj ni sistemsko logično, da bi nepravilna odločitev stvarne ali krajevne pristojnosti predstavljala absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ta procesni problem bi se moral nujno razrešiti že v predhodnem pritožbenem postopku. Takšno stališče četrtega toženca je zmotno. V določilih 22. člena in 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni nobene sistemsko logične nepravilnosti. Ker 22. člen za razliko od 19. člena ZPP ne določa, da zoper odločitev sodišča glede krajevne (ne)pristojnosti ni pritožbe, zakon pritožbo dopušča in je tudi sodišče stranki ne more odvzeti. V postopku odločanja o vprašanju krajevne pristojnosti sta zato po veljavnih procesnih določilih za sodišče in s stranko možni dve poti. Če sodišče prve stopnje o krajevni (ne)pristojnosti odloči s posebnim sklepom, ima stranka možnost, da se proti takšnemu sklepu ne pritožbi in postane pravnomočen ali pa se pritoži in postane pravnomočen z odločitvijo pritožbenega sodišča, tako, da je o tem vprašanju pravnomočno odločeno pred vsebinsko obravnavo zadeve. Kadar sodišče prve stopnje na ugovor stranke, v odločbi, ki je vzeta v sodbo (torej konkludentno), odloči, da je ugovor neutemeljen, oziroma da je krajevno pristojno, kar mora v vsakem primeru storiti ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 274. člena ZPP), pa stranka nima možnosti vložiti samostojne pritožbe, saj sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazloži šele v končni odločbi. V tem primeru ima stranka možnost uveljavljati absolutno bistveno kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in se to vprašanje razreši šele v pritožbenem postopku.2

6. Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje o zahtevkih tožnikov zoper vseh pet tožencev na podlagi 49. člena ZPP, ker je ugotovilo, da so toženci materialni sosporniki, da gre za solidarno naravo terjatve, svojo krajevno pristojnost pa je oprlo tudi na 52. člen ZPP, kjer je določena posebna izbirna krajevna pristojnost v odškodninskih sporih po kraju storitve škodnega dogodka ali nastanka škode. V sodni praksi je zavzeto stališče, da za atrakcijo pristojnosti po 49. členu ZPP ni pogoj, da so toženci tudi enotni materialni sosporniki (196. člen ZPP), ampak zadošča, da gre za navadne materialne sospornike,3 zato je sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje ali so toženci materialni sosporniki, kot je to določeno v 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP.

7. Da toženci niso v pravni skupnosti, ne zatrjujeta niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, niti prva toženka v pritožbi. Je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za isto dejansko in pravno podlago odškodninskih zahtevkov, ker vsi izvirajo iz istega škodnega dogodka, objave spornega filma v kinu X in na spletnem portalu Facebook. Sodišče je pri ugotavljanju pristojnosti v fazi predhodnega preizkusa tožbe vezano na trditveno podlago tožbe in tožbeni predlog (tožbene zahtevke). Tožniki zoper tožence podajajo zahtevke o javnem preklicu izjav in javnem opravičilu, prepovedi nadaljnjih poseganj v osebnostne pravice tožnikov, umiku vsebin in objavi sodbe ter plačilu odškodnine. Iz njihove trditvene podlage izhaja, da zatrjevana škoda izhaja iz istega škodnega dogodka, to je objave dokumentarnega filma Y v kinodvorani in na spletnih straneh. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so toženci materialni sosporniki in je podana podlaga za atrakcijo pristojnosti za prvo toženko (in za četrtega toženca, ki pritožbe sicer ni podal) za obravnavanje zahtevkov tožnikov pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je po splošnem pravilu prebivališča krajevno pristojno za preostale tri tožence.

8. 178. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa objavo sodbe ali popravka, preklic izjave in opravičilo ali obvezno storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino, je umeščen v poglavje - V. Povrnitev nepremoženjske škode, prav tako 179. člen OZ, ki določa denarno odškodnino zaradi posegov v dobro ime in čast ali v osebnostne pravice. Ker je odškodninska odgovornost skladno s 186. členom OZ solidarna, je podan tudi ta pogoj po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP v povezavi z 49. členom ZPP, ki dopušča atrakcijo krajevne pristojnosti. Tožniki so solidarno odgovornost tožencev izrecno zatrjevali v 54. točki tožbe. Tudi ni videti razlogov, kot zmotno zatrjuje pritožba, da v prvi, drugi, tretji in peti točki tožbenega predloga ne bi moglo priti do solidarne izpolnitve zahtevka, saj bi lahko v primeru pravnomočno priznanega tožbenega zahtevka opravičilo podal ali izjave javno preklical eden od tožencev v imenu vseh. Pritožba je tako v delu, ki se nanaša na 49. člen in 191. člen ZPP neutemeljena.

9. Pritrditi gre sodišču prve stopnje tudi v delu ugotovitve, da je krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani podana na podlagi 52. člena ZPP, saj je pravilno obrazložilo, da je v primeru več krajevno ločenih, vendar povezanih dejanj, ki vodijo do nastanka škode, upošteven kraj najpomembnejšega dejanja ali kraj zadnjega dejanja. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je to bilo predvajanje za tožnike spornega filma v kinu X v Ljubljani.

10. In končno, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za bistveno, da se posamezni zahtevki nanašajo le na nekatere tožence (tretja, četrta, peta in šesta točka zahtevka), saj gre za povezane zahtevke, ki izhajajo iz istega škodnega dogodka, poleg tega bi bilo izločanje teh zahtevkov v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopka.

11. Ker je pritožba prve toženke neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na krajevno pristojnost, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožnikom pa mora povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo. Tožniki so podali odgovor na pritožbo tako glede stvarne kot krajevne pristojnosti. Čeprav je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev o stvarni pristojnosti zavrglo, je tožnikom priznalo celotne pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, glede na to, da so se tudi v I. točki, kjer so obrazlagali stvarno pristojnost, izrekli o navadnem materialnem sosporništvu ter solidarni terjatvi, na kar so se sklicevali tudi v drugem delu odgovora na pritožbo glede krajevne pristojnosti. Tožnikom gre 350 točk za odgovor na pritožbo, za pregled spisa, listin, druge dokumentacije in posvet s strankami pa ne, saj so te storitve vsebovane že v nagradi za odgovor na pravno sredstvo. Nagrado je pritožbeno sodišče povečalo za zastopanje več strank po 7. členu Odvetniške tarife (OT) za 10 %. V tem delu je bila priglasitev stroškov v pritožbi deloma nejasna, saj ni razvidno, ali tožniki zahtevajo za drugega in tretjega tožnika, za vsakega po 10 %, a ker je iz tožbe razvidno, da so tam priglasili zvišanje za 20 %, je pritožbeno sodišče štelo, da so v odgovoru na pritožbo zvišanje za oba nadaljnja tožnika zahtevali samo v višini 10 %, kar znaša 35 točk. Nagrada skupaj znaša 385 točk, po 0,6 EUR pa 231 EUR. Materialni stroški znašajo 4,62 EUR, davek na dodano vrednost na nagrado in materialne stroške 51,84 EUR, stroški skupaj pa 287,46 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

2 Prim. L. Ude in ost., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS, GV Založba 2009, J. Zobec, komentar k 4. točki drugega odstavka 339. člena, stran 280 do 282. 3 VSL sklep II Cp 165/2018.