Jedro

Pri obeh sodiščih tožeča stranka uveljavlja od toženca M.L. plačilo (glavničnega) zneska 13.695.000,00 SIT. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre v obeh primerih za isto dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka, primerjati tožbene navedbe (historični dogodek), kakršne so bile podane v predmetni zadevi in v postopku pred delovnim sodiščem (3.odst. 189.čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (kolikor je ugodeno ugovoru drugotožene stranke in je razveljavljen sklep o začasni odredbi z dne 25.8.2004 in kolikor je zavržena tožba zoper drugega toženca na plačilo 13.695.000,00 SIT s pripradki).

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stonje: 1.) zavrglo ugovor 1. tožene stranke; ugodilo ugovoru 2. tožene stranke in razveljavilo sklep o začasni odredbi z dne 25.8.2004; 2.) zavrglo tožbo v delu, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo 13.695.000,00 SIT s pripadki zoper drugotoženo stranko in v tem delu ustavilo postopek.

Proti navedenemu sklepu je razen v delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugovor prvotožene stranke zavrglo, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njegovo razveljavitev v navedenem delu ter uveljavljala povrnitev pritožbenih stroškov. Trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno povzema navedbe tožeče stranke, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tako sodišče napačno navaja, da naj bi tožeča stranka v odgovoru na ugovor zoper izdano začasno odredbo navedla, da zahtevek v konkretni pravdi uveljavlja na drugačni pravni podlagi (1. odst. 4. str. sklepa). Tega tožeča stranka v odgovoru na ugovor ni navedla, temveč je navedla, ..."da v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v L. z nasprotno tožbo z dne 27.8.2003 uveljavlja plačilo odškodnine v znesku 22.113.453,30 SIT s pp za škodo, povzročeno na delu oz. v zvezi z delom", kar pomeni, da tožbeni zahtevek uveljavlja na drugačni pravni kot tudi dejanski podlagi. Sodišče v izpodbijanem sklepu tudi napačno navaja, da naj bi tožeča stranka zahtevek zoper drugotoženca M.L. uveljavljala na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi; tožeča stranka zoper njega uveljavlja v tem sporu zahtevek na podlagi določil o odškodninski odgovornosti poslovodje po 2. odst. 258. čl. ZGD, medtem ko pravno podlago zahtevka zoper L. d.o.o. predstavljajo tudi določila o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v L., kjer drugotoženec zahteva ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi delovnega razmerja, uveljavlja na drugačni pravni in dejanski podlagi kot v tem sporu. Istovetnost zahtevkov, posledično pa tudi litispendenca, nista podani. Tožeča stranka v tem sporu terjatev zoper drugotoženca uveljavlja na podlagi 2. odst. 258. čl. ZGD. Drugotoženec ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ko je kot direktor družbe sklenil škodljivo in fiktivno pogodbo, odobraval nezakonita izplačila družbi L. d.o.o., katere direktor in ustanovitelj je bil sam, na podlagi fiktivne pogodbe o poslovnem sodelovanju oz. na njeni podlagi izstavljenih računov, tožeči stranki pa je s takšnim njegovim ravnanjem nastala škoda. Tožeča stranka zahteva z nasprotno tožbo v delovnem sporu od drugotoženca plačilo odškodnine za škodo, povzročeno na delu oz. v zvezi z delom, kar je razvidno iz njenih navedb v delovnem sporu. Terjatev, ki jo ima tožeča stranka do drugotoženca iz naslova odškodninske odgovornosti za škodo iz naslova delovnega razmerja ni istovetna s terjatvijo, ki jo ima tožeča stranka do drugotoženca iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodje po ZGD. Zakon za obe vrsti odškodninske odgovornosti določa različne predpostavke. Odškodninska odgovornost delavcev po 182. čl. ZDR je krivdna, delavec odgovarja za škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil delodajalcu. ZDR torej za odškodninsko odgovornost delavca glede oblike krivde določa blažje pogoje, ker predpisuje odškodninsko odgovornost le za namen (naklep) ali hudo malomarnost. Nasprotno pa ZGD za odškodninsko odgovornost člana uprave po 258. čl. ZGD določa strožje pogoje. Za člana uprave velja pri vodenju poslov strožja stopnja skrbnosti, skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika; odškodninska odgovornost članov uprave za storjeno škodo pa se predpostavlja. ZGD odgovornosti za škodo ne omejuje na škodo, nastalo pri delu ali v zvezi z delom. Prav tako ZDR v primerjavi z ZGD drugače ureja zmanjšanje odškodnine in oprostitev plačila odškodnine (183. čl. ZDR) in odgovornost več povzročiteljev škode (182. čl. ZDR). Kljub temu, da tožeča stranka v obeh sporih škodo vtožuje zaradi nezakonitih izplačil družbi L. d.o.o. (gre torej za isto nedopustno ravnanje), bo sodišče pri presoji, ali je podana odškodninska odgovornost drugotoženca kot poslovodje v tem sporu moralo ugotavljati izpolnjenost drugih predpostavk odškodninske odgovornosti kot jih bo moralo ugotavljati delovno sodišče pri presoji, ali je drugotoženec (delavec) odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki (delodajalcu). Povedano drugače, v kolikor bi tožeča stranka v tem sporu uspela, to ne pomeni nujno tudi, da bo uspela tudi v delovnem sporu. Navedeno jasno dokazuje, da ne gre za identična zahtevka, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje, litispendenca pa ni podana. Tožeča stranka se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je mogoče v primerih, ko je predmet zahtevka denar, istovetnost zahtevka ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Vendar pa je sodišče prve stopnje, ko je presojalo, ali gre v sporih za enako dejansko podlago, pojem dejanske podlage zahtevka napačno omejilo zgolj na nedopustno ravnanje drugotoženca (nezakonita izplačila družbi L. d.o.o.). Dejanska podlaga odškodninskega tožbenega zahtevka obsega namreč vse elemente odškodninskega delikta, to je nedopustno ravnanje, dogovornost, vzročno zvezo in škodo. Ker se predpostavke odškodninske odgovornosti drugotoženca kot poslovodje in drugotoženca kot zaposlenega delavca za škodo, povzročeno na delu ali v zvezi z delom, razlikujejo, identiteta tožbenih zahtevkov ni podana. Identitete tožbenega zahtevka tudi ni mogoče presojati na podlagi primerjave predloženih dokazov (računov), s katerimi tožeča stranka dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka, kot je to zmotno v izpodbijanem sklepu storilo prvostopenjsko sodišče. Dejstvo, da so bile v tem sporu predložene iste dokazne listine (računi), kot v delovnem sporu, ne dokazuje identičnosti vtoževanih tožbenih zahtevkov. Prvostopenjsko sodišče, v kolikor je odločitev o litispendenci oprlo tudi na primerjavo predloženih dokazov - računov, v nobenem primeru tožbe ne bi smelo zavreči v delu, ki se nanaša na račun št. 6/2000 v višini 360.000,00 SIT, za katerega sodišče ugotavlja, da v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v L. sploh ni naveden. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zoper drugotoženo stranko v delu, ki se nanaša na plačilo 13.695.000,00 SIT s pripadki zaradi zgoraj navedenih razlogov napačno zavrglo zaradi litispendence, je iz istih razlogov napačna tudi odločitev sodišča, s katero je ugodilo ugovoru 2. tožene stranke zoper izdano začasno odredbo in sklep o začasni odredbi z dne 25.8.2004, razveljavilo (tč. 1 izreka). Tožeča stranka se na vse navedeno v celoti sklicuje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi 1.6.2004 vložila tožbo, v kateri je glede drugega toženca M.L. navajala, da je kot direktor tožeče stranke sklenil Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 1.1.1998 in odobraval nezakonita izplačila iz sredstev tožeče stranke v korist družbe L. d.o.o. na podlagi fiktivnih računov, ki jih je izstavljala družba L. d.o.o., čeprav storitev nikoli ni bila opravljena. Zaradi tega je tožeči stranki nastala škoda v višini nezakonito izplačanih zneskov družbi L. d.o.o. (gre za znesek 13.695.000,00 SIT, izplačan v obdobju od 2.2.1999 do 11.4.2003), za katero odgovarja drugi toženec kot poslovodja zaradi kršitev njegovih dolžnosti.

V delovnem sporu pri Delovnem in socialnem sodišču v L. pa je tožeča stranka zoper M.L. 27.8.2003 vložila nasprotno tožbo, v kateri je navajala, da je M.L. dne 1.1.1998 kot takratni direktor sklenil za (tam) toženo stranko D. d.o.o. s svojo zasebno družbo L. d.o.o. neko fiktivno pogodbo o poslovnem sodelovanju, na osnovi katere so bili izstavljeni fiktivni računi, ki jih je D. d.o.o. poravnal družbi L. d.o.o., in sicer v obdobju od 1.2.1999 do 11.4.2003 v skupnem znesku 13.695.000,00 SIT; gre za nezakonita izplačila in ta znesek uveljavlja kot odškodnino od M.L. Pri obeh sodiščih torej tožeča stranka uveljavlja od toženca M.L. plačilo (glavničnega) zneska 13.695.000,00 SIT. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre v obeh primerih za isto dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka, primerjati tožbene navedbe (historični dogodek), kakršne so bile podane v predmetni zadevi in v postopku pred delovnim sodiščem. Te pa so enake, kot je bilo ugotovljeno zgoraj in je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi podana litispendenca, glede na to, da je bila pravda v zvezi s tem pri delovnem sodišču začeta pred pravdo v obravnavani zadevi (3. odst. 189. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo glede drugega toženca utemeljeno zavrglo. Zahtevek zoper njega je odškodninski, v obeh primerih gredo trditve v smeri, da je drugi toženec ravnal protipravno kot direktor, zato bi bilo v enem in drugem primeru predmet presoje vprašanje njegovega ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (2. odst. 258. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD), zaradi česar ne gre za drug pravni temelj, kot se zatrjuje v pritožbi.

Zatrjevana protipravnost ravnanja drugega toženca izvira iz dejstva, da je po mnenju tožeče stranke drugi toženec sklenil fiktivno pogodbo o poslovnem sodelovanju in na njeni podlagi odrejal izplačila v korist prvotožene stranke (na podlagi fiktivnih računov). Temelj izplačil je torej bila (fiktivna) pogodba, na podlagi katere je bilo potrditvah v predmetni zadevi in potrditvah pri delovnem sodišču prvotoženi stranki v obdobju od 2.2.1999 (oz. od 1.2.1999) do 11.4.2003 izplačano 13.695.000,00 SIT; ker je torej bila temelj izplačil pogodba (ne pa računi), ni pomembno dejstvo, da v postopku pri delovnem sodišču ni bil naveden in niti predložen račun št. 6/2000 v znesku 360.000,00 SIT (nanj se tožeča stranka sklicuje le v predmetni zadevi in meni, da litispendenca glede navedenega zneska ne bi mogla biti podana), ampak je pomembno, da gre za isti (skupni) znesek, nanašajoč se na isto obdobje.

Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru nedopustnosti tožbe zaradi litispendence tudi verjetnost (denarne) terjatve kot pogoj za izdajo začasne odredbe (1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), ni izkazan, glede na to, da je bila zoper drugega toženca začasna odredba z dne 25.8.2004 izdana prav v zavarovanje ter terjatve, zaradi česar je sodišče prve stopnje v 1. tč. izreka utemeljeno ugodilo ugovoru drugega toženca in razveljavilo navedeno začasno odredbo.

Četudi bi držalo, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo navedbe tožeče stranke, češ da v predmetni zadevi uveljavlja tožeča stranka zoper drugega toženca kot pravno podlago neupravičeno pridobitev (namesto pravilno odškodninsko odgovornost), ne gre za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kot to zmotno meni tožeča stranka v pritožbi, saj je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu jasna in jo je mogoče preizkusiti.