Jedro

Od delavca se pri vsakokratnih delovnih zadolžitvah pričakuje takšno ravnanje, ki predstavlja najmanj povprečno skrbnost v njegovem poklicu; v nasprotnem primeru ravna hudo malomarno.

Očitane hujše kršitve v zvezi s prevzemanjem in odpremljanjem gum, ustreznim evidentiranjem izdelkov ter zavračanjem izvajanja del po odredbi nadrejenih delavcev, storjene iz hude malomarnosti, pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Ker obstaja nevarnost, da bo delavec kršitve še ponavljal, ter nevarnost, da bo pri delu deloval moteče in onemogočal normalno delo, so podane okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.10.2003 nezakonita.

2. Ugotovi se, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 30.11.2003. 3. Tožeči stranki se prizna delovna doba za čas od 27.10.2003 do

30.11.2003.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 27.10.2003 do 30.11.2003 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še zlasti pa mu izplačati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo." Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne

24.10.2003, zaradi česar tožniku dne 30.11.2003 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožniku je priznalo delovno dobo za čas od dne 27.10.2003 do 30.11.2003, pri čemer je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za navedeni čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače in drugih prejemkov ter mu povrniti stroške postopka v znesku

92.400,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v roku 8 dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da so pri tožniku zaradi kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi dokazani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 1. odst. 88. čl. ZDR, in ne razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 2. alinee, 1. odst. 111. čl. ZDR.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da se je sodišče pri preizkusu odpovednih razlogov omejilo le na ugotavljanje naklepnega ravnanja tožnika in ne hude malomarnosti, kot je bilo to ugotovljeno z izredno odpovedjo pogodbe. V tej zvezi se sklicuje na obligacijska standarda naklepa in hude malomarnosti.

Presojanje hude malomarnosti je odvisno od povprečne skrbnosti, ki jo je pričakovati od osebe na delovnem mestu, za navadno malomarnost pa gre v primerih, ko oseba zanemari skrbnost ali pazljivost, ki jo je pričakovati od posebno skrbnega človeka.

Opozarja na dejanski stan posameznih hujših kršitev v spornem obdobju, zaradi katerih je s tožnikom vedno opravila razgovor in ga opozorila na malomarno ravnanje. Ugotovitev sodišča, da je tožnik storil kršitve za to, ker ni znal drugače ali pa iz malomarnosti, ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pri presoji zmotno izhajalo iz določbe 111. čl. ZDR glede uporabe pravnih standardov naklepa in hude malomarnosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z materialnopravno odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z ugoditvijo tožnikovim zahtevkom zmotno izhajalo iz določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo v primerih oz. iz razlogov, določenih z zakonom. V skladu z določbo 110. čl. ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pogodbena stranka mora podati izredno odpoved najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Z določbo 1. odst. 111. čl. ZDR pa so opredeljeni posamezni razlogi na strani delavca, glede katerih lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi. Eden od takšnih odpovednih razlogov je tudi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti hujše krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti razlogov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika izhajalo iz predloženih zabeležk razgovora v času od 14.4. do 21.10.2003, pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo in same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.10.2003. Ugotovilo je, da iz listin ne izhaja kršitev pogodbenih obveznosti iz naklepa ali hude malomarnosti. Iz njih je razvidno zgolj to, da je bil premalo pozoren, ali da je pozabil, ali da se je zmotil. Tudi napak ni odkrival sam in je bil začuden, da je do njih prišlo. Dejstvo pa je, da so se napake pri njemu bolj pogosto ponavljale kot pri ostalih delavcih. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih podatkov in ugotovitev o ravnanju tožnika v zvezi s očitanimi hujšimi kršitvami pogodbenih obveznosti zaključilo, da niso podani pogoji za izredno odpoved pogodbe iz razlogov 110. čl. ZDR, temveč gre v zvezi z očitanimi kršitvami le za razloge redne odpovedi iz krivdnih razlogov po določbi 3. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi materialnopravno zmotne. Izvedeni listinski dokazi izkazujejo, da je tožena stranka ves čas od meseca aprila do oktobra 2003 spremljala tožnikovo kršitveno ravnanje v zvezi z izvajanjem delovnih zadolžitev po pogodbi o zaposlitvi, ugotavljala vsakokratno škodo ter po pristojnih nadrejenih delavcih opozarjala tožnika na hudo malomarno delo, kot je to razvidno iz uradnih zabeležk (priloga B 1 - B 7). Tožena stranka je v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe dne

14.10.2003 (priloga B 11) očitala tožniku, da predstavljajo takšna kršitvena ravnanja, ki so imela za posledico nastanek večje premoženjske škode, hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz razloga njegovega naklepnega oz. hudega malomarnega ravnanja. Zato je bilo tožniku dne 14.10.2003 tudi prepovedano opravljanje dela do izredne odpovedi (priloga B 10), zaradi ugotovitve, da bi bila njegova prisotnost na delu moteča in onemogočala normalno delo, obstajala pa je resna nevarnost, da bi kršitve ponavljal. Tožena stranka je dne 24.10.2003 izdala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 110. čl. in v zvezi z 2. alineo 1. odst. 111. čl. ZDR ob ugovovitvi, da je hujše kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti in takšen razlog v pisni odpovedi tudi obrazložila.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo dejstva iz izvedenih listinskih dokazov. Glede tega tudi ni pravilno izhajalo iz instituta hude malomarnosti. Navedena oblika krivdnega ravnanja se v obligacijskem pomenu definira kot zanemarjanje tiste pazljivosti oz. skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. V konkretnem primeru se je od tožnika, ki je po pogodbi o zaposlitvi opravljal pri toženi stranki delo odpremnika in prevzemnika izdelkov v skladišču, pri vsakokratnih delovnih zadolžitvah pričakovalo takšno ravnanje, ki je predstavljajo najmanj povprečno skrbnost v njegovem poklicu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča imajo tožniku očitana hujša kršitvena ravnanja v zvezi z prevzemanjem in odpremljanjem gum pri toženi stranki, ustreznim evidentiranjem izdelkov ter zavračanjem izvajanja del po odredbi nadrejenih delavcev, najmanj naravo kršitev pogodbenih obveznosti iz hude malomarnosti, kar predstavlja razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR. V tej zvezi je bila tudi ugotovljena nevarnost, da bo tožnik kršitve še ponavljal, pri čemer je nadalje obstajala nevarnost, da bi pri delu deloval moteče in onemogočal normalno delo. To pa so razlogi, ki utemeljujejo dejstvo, da med strankama ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. čl. ZDR).

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo

4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, da je tožnikove zahtevke v celoti stroškovno zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tožena stranka je tako v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje kot vloženo pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje stroške postopka, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar se zgodi v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. ZDSS).