Jedro

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na listino v prilogi C38. Tožnica trdi, da ji ta listina ni bila vročena in da se o njej ni mogla izjasniti. Vsebinsko pa tako zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to procesno kršitev pa se tožnica ne more uspešno sklicevati, saj je ne uveljavlja pravočasno.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec dokazal, da osnovni vložek v višini 7.425,00 EUR ni bil plačan z denarnimi sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času njune zunajzakonske zveze, niti z denarnimi sredstvi, ki so izvirala iz njegove podjetniške dejavnosti (iz s.p.), da je dokazal, da je denar za toženčev osnovni vložek v celoti prispeval njegov oče. Ob takšnih dejanskih zaključkih pa je materialno pravno, v skladu z določilom 2. odstavka 58. člena ZZZDR, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženčev 99% poslovni delež v družbi A. d.o.o. ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I. in II. izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 839,06 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo sklenilo, da se sprememba tožbe, podana z vlogo z dne 3. 2. 2021, dovoli ter razsodilo pod točko I. izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da 99% poslovni delež v družbi A. d.o.o., ..., matična številka: ..., pod zaporedno številko deleža: ... do višine osnovnega vložka 106.425,00 EUR, spada v skupno premoženje pravdnih strank in da je delež tožnice B. B., ..., EMŠO: ..., na tem skupnem premoženju 50% in toženca C. C., ..., ..., EMŠO: ..., 50%.", pod točko II. izreka pa, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 9.033,11 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodno odločbo izpodbija v delu, ki predstavlja sodbo in to v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi najprej v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ter navedbe obeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, v nadaljevanju pa kot pravilne sprejema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je med tožnico in toženo stranko (v nadaljevanju: toženec) v času vplačila ustanovnega kapitala družbe A. d.o.o. obstajala zunajzakonska skupnost. Nasprotuje pa zaključkom sodišča prve stopnje, ki je v tem delu sledilo trditvi toženca in v celoti poklonilo vero izpovedi njegovega očeta Č. Č., da tožnica ni uspela dokazati, da je osnovni vložek v višini 7.425,00 EUR bil plačan z denarnimi sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času trajanja njune zunajzakonske zveze, ter je zahtevek tožnice zavrnilo.

Meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka dejansko stanje glede denarnih sredstev, iz katerih je bil vplačan osnovni kapital družbe A. d.o.o., zmotno in nepopolno ugotovilo ter v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbe je razumljivo, da je toženec z različnimi ugovori želel dokazati, da je zahtevek tožnice neutemeljen, bi se pa po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo pri presoji, iz katerih sredstev je bil vplačan ustanovni kapital, opredeliti tudi do tega, kakšno težo ima neuspeh toženca pri dokazovanju neobstoja zunajzakonske skupnosti s tožnico. Tožnica ob tem izpostavlja, da je toženec svojo trditev, da je ustanovni kapital vplačal njegov oče in družbenik Č. Č., ker za vplačilo ustanovnega kapitala sam ni imel denarnih sredstev, v odgovoru na tožbo dokazoval "z obema položnicama o vplačilu ustanovnega kapitala, kateri je ob vplačilu Č. Č. tudi podpisal", pri tem pa je tudi predlagal, da se v primeru, če je to dejstvo za tožnico sporno "angažira izvedenec grafolog, ki naj poda mnenje in izvid". Enake navedbe je toženec ponovil tudi v prvem pripravljalnem spisu.

3.Tekom dokaznega postopka pa se je izkazalo, da podpisa dejansko nista bila od Č. Č., kar je potrdila bančna uslužbenka D. D. ter, da Č. Č. niti ni vedel, na kateri banki naj bi vplačal ustanovni kapital, kar dokazuje njegova izpoved, da je vplačilo ustanovnega kapitala opravil na Ljubljanski banki, čeprav iz obeh virmanskih nalogov o vplačilu ustanovnega kapitala, ki se nahajata v spisu izhaja, da je bil kapital vplačan na E. d.d. To je potrdila tudi priča F. F., mati tožnice, ki je izpovedala, da je za očeta toženca na banki vse urejala njegova žena O. Sodišču prve stopnje tožnica očita, da se do te izpovedi ni opredelilo, ker tej priči ni poklonilo vere z obrazložitvijo, da je imela interes izpovedovati v korist tožnice. Po mnenju pritožbe pa dejstvo, da toženčev oče ni vedel, pri kateri banki je vplačal kapital, nedvomno dokazuje, da tega ni storil in se v tem kontekstu izpoved priče F. F. izkaže za verodostojno, saj so se po njeni izpovedi, z Č. Č. in njegovo ženo družili in je na osnovi teh srečanj zagotovo vedela, da sam ne obiskuje banke in da za njega te posle opravlja njegova žena O.

4.Tožnica ob tem še izpostavlja, da sta se tako toženec kot tudi Č. Č. po njegovem zaslišanju, v katerem se je izkazalo, da virmanska naloga dejansko ni podpisal on, opravičevala, da se je oče prvotno ob pogledu na virmanska naloga zmotil, da je to njegov podpis. Do te njegove spremembe v navajanju pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, čeprav je po mnenju tožnice ta okoliščina bistvena, še posebej zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedi Č. Č., da je ustanovni kapital bil vplačan z njegovim denarjem. Iz navedenega se da logično sklepati, da sta se toženec in njegov oče dogovarjala in tudi dogovorila, kako bo na sodišču izpovedoval in pritrjeval njegovim trditvam glede vplačila ustanovnega kapitala.

5.V nadaljevanju svoje pritožbe tožnica izpostavlja še obrazložitev sodišča prve stopnje, da njegovega prepričanja, da je kapital vplačal oče toženca ne spremeni niti okoliščina, da je toženec imel na dan 1. 1. 2007 na svojem poslovnem računu 12.825,00 EUR ter njegovo nadaljnjo obrazložitev, da je iz pregleda kontov z otvoritvenim stanjem za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 4. 2007 (priloga C38) razvidno, da so se ta denarna sredstva na dan 30. 4. 2007 še vedno nahajala na njegovem poslovnem računu in jih toženec pred vplačilom osnovnega vložka ni dvignil. Pri tem pa trdi, da ji s strani sodišča ta priloga C38, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, ni bila vročena, zato se o njej ni mogla izreči. Te priloge v svojem mnenju in dopolnitvah izvedeniškega mnenja ne povzema niti izvedenec finančne stroke sploh pa ne, da bi naj bilo stanje finančnih sredstev na toženčevem poslovnem računu na dan 30. 4. 2007 enako kot 1. 1. 2007, in da toženec v tem obdobju denarja s poslovnega računa ni dvignoval. Na ta dokaz se v svojih vlogah ni skliceval niti toženec, ni je kot dokaz prilagal svojim pripravljalnim vlogam. Naveden dokaz je zato za tožnico novota. Njen pooblaščenec se je s to listino seznanil 3. 2. 2023, t.j. po prejemu sodbe, ko je opravil vpogled v sodni spis. Dejstvo, da s strani sodišča prve stopnje tožnici ni bila dana možnost, da se seznani s to listino in se o njej tudi izjasni, ker ji ni bila vročena, predstavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

6.Tudi sicer pa po mnenju tožnice sodišče prve stopnje vsebino listine priloga C38 z naslovom Pregled kontov z otvoritvenim stanjem za C. C. s.p. za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 4. 2007 napačno razlaga. Že iz naslova te listine, ki obsega 10 strani izhaja, da gre za pregled kontov z otvoritvenim stanjem, kar pomeni, da je v kontih navedeno otvoritveno stanje na dan 1. 1. 2007, debetni in kreditni promet za navedeno obdobje, in stanje na dan 30. 4. 2007. To bistveno dejstvo sodišče prezre in iz listine povzame podatke iz prve kolone (na str. 2), ki predstavlja otvoritveno stanje za novo poslovno leto (vodoravna vrstica konto 11000 Tolarska sredstva na računih, navpični stolpec pod oznako Otv. Debet, povzet znesek 12.825, 21 EUR) , torej konkretno za poslovno leto 2007, za stanje na dan 1. 1. 2007, ki je in seveda tudi mora biti enako stanju na koncu prejšnjega poslovnega leta, torej na dan 31. 12. 2006, ki je zavedeno v bilanci in na katerega se je tožnica tudi sklicevala. Dejansko iz izpisa izhaja, da je bilo kolona na str. 2 vodoravno konto 11000 Otvoritveni debet na dan 1. 1. 2007 12.825,21 EUR in da je v obravnavanem obdobju štirih mesecev 996.206,76 EUR prilivov na poslovni račun toženca (vodoravna vrstica konto 11000 Tolarska sredstva na računih, navpični stolpec pod oznako Debet, str. 2) in 1.007.659,21 EUR odlivov (vodoravna vrstica konto 11000 Tolarska sredstva na računih, navpični stolpec pod oznako Kredit), zato je bilo na dan 30. 4. 2007 stanje na poslovnem računu toženca 1.372,76 EUR (vodoravna vrstica konto 11000 Tolarska sredstva na računih, navpični stolpec pod oznako Debetni saldo, str. 2). Tako se izkaže ocena ta listine s strani sodišča zmotna. Dejstvo je, da gre v konkretnem primeru za računovodsko listino, sodišče pa z računovodskim znanjem ne razpolaga, zato ni upravičeno, da o njih samostojno podaja vrednostne sodbe. Nedvomno bi se moralo za komentiranje te listine poslužiti strokovnega znanja izvedenca finančne stroke, ki je bil tudi zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne pa da na popolnoma napačno lastno razlago opre sodbo.

7.Navedeno po mnenju tožnice predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica poudarja, da se ob vpogledu v navedeno listino tudi izkaže, da je toženec neresnično zatrjeval, da za vplačilo ustanovnega kapitala s tožnico nista imela denarja. V prilogi C38 je namreč razviden podatek, da je otvoritveni debetni saldo na dan 1. 1. 2007 na kontu 92001 z imenom Pritoki in odtoki denarja iz podjetja v gospodinjstvo znašal 88.126,12 EUR (vodoravna vrstica konto 92001, navpični stolpec pod oznako Otv. debet, str. 10). Navedeni saldo pa pomeni, da je toženec v prejšnjem poslovnem letu, v letu 2006, iz svojega poslovnega računa odvedel 88.126,12 EUR v lastno gospodinjstvo, torej za pokrivanje stroškov zunajzakonske skupnosti, v kateri je živel s tožnico. Glede na to, da sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki v času vplačila živeli v zunajzakonski skupnosti, iz tega podatka nedvoumno izhaja, da sta tožnica in toženec, ki je bil v tistem času samostojni podjetnik, imela zadostna finančna sredstva za vplačilo ustanovnega kapitala, saj je, kot izhaja iz listine C38, toženec v letu 2006, prenesel v njuno gospodinjstvo 88.126,12 EUR. Ta znesek pa je povsem logičen in življenjski, saj je imel v letu 2006 za 438.300,00 EUR prihodkov. Sodišče prve stopnje je tako dokazno ocenjevalo računovodsko listino pod prilogo C38 in kaj pomeni ta listina v kontekstu toženčevega zatrjevanja, da ni imel finančnih sredstev za vplačilo ustanovnega kapitala, pri tem pa prezre in dokazno ne oceni, da ta listina izkazuje tudi, da si je toženec iz svojega poslovnega računa odvedel 88.126,12 EUR v svoje gospodinjstvo, kar pa pokaže popolnoma drugačno sliko glede premoženja pravdnih strank.

8.To dejstvo pa izkaže ugotovitev sodišča, da je finančno stanje pravdnih strank bilo takšno, da nista bili zmožni vplačila osnovnega kapitala, kot zmotno. Tožnica nadalje še izpostavlja, da je sodišče oprlo sodbo, da na dan vplačila ustanovnega kapitala pravdni stranki nista imeli denarja za njegovo vplačilo, na osnovi izračunanega končnega stanje neto premoženja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank glede na njune prihodke in veljavne statistične podatke o življenjskih stroških, ki jih je izvedenec uporabil za izračun. To je znašalo 6.499,35 EUR. Pri tem izračunu pa kljub opozorilom tožnice, da so v statističnih podatkih sorazmerno zajeti vsi stroški, tudi stanarina in sredstva namenjena prevoznim sredstvom, v zunajzakonski skupnosti F. - C. pa v obravnavanih letih teh stroškov zaradi posebnega premoženja, ki sta ga stranki uporabljali ni bilo, ni upoštevalo in ni naložilo izvedencu, naj ustrezno popravi izračun. Kot izhaja iz spisa sta namreč pravdni stranki stanovali v stanovanju, ki je bilo v lasti tožnice ter kot prevozno sredstvo uporabljali osebni avtomobil Mini Cooper S, last tožnice in osebni avtomobil znamke Mercedes Caravan klasse C, last toženca.

9.Izpostavlja tudi, da se je sodišče pri ugotavljanju finančnega stanja pravdnih strank oprlo na izvedeniško mnenje in izračun izvedenca, ki je od prihodkov strank odbil življenjske stroške, katere je povzel na podlagi podatkov statističnega urada, za katere je izvedenec navedel, da se jih ne korigira, ker ne ve, kaj je podlaga statističnega urada, kaj so pri izračunu upoštevali, je pa poudaril, da statistični urad vzame povprečno družino v R Sloveniji, oziroma se upošteva slovensko povprečje, kamor pa pravdni stranki ni mogel uvrstiti glede na podatke spisa, da sta imela izjemno visok življenjski standard. V zvezi s finančnim stanjem pravdnih strank je po oceni tožnice bistvena tudi navedba toženca, da finančno stanje pravdnih strank v obdobju, na katerega se nanaša vprašanje sodišča izvedencu, ni relevantno (6.pripravljalna vloga z dne 5. 2. 2021, str. 3), ker ustanovni kapital družbe ni bil vplačan s sredstvi pravdnih strank.

10.Po njenem mnenju je navedeno lahko razumeti le kot, da toženec umika svojo trditev, da pravdni stranki v času vplačila nista imeli finančnih sredstev za vplačilo ustanovnega kapitala in da izvedeniško mnenje ne izkazuje realnega stanja njunih prihodkov, oziroma premoženja ob ustanavljanju družbe. Po mnenju tožnice sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta pravdni stranki že takrat veliko potovali, kar je bilo nedvomno povezano z visokimi stroški ter, da sta že konec leta 2006 začeli z urejanjem stanovanjske hiše v ..., "strošek česar ne more biti zanemarljiv". Napačen pa je po njenem mnenju sklep, da zardi potovanj in vlaganj v izgradnjo stanovanjske hiše pravdni stranki izračunanega neto premoženja na koncu leta 2006 v višini 6.499,35 EUR dejansko nista posedovali in ga posledično 16. 1. 2007 tudi nista mogli vplačati v obliki ustanovnega kapitala družbe A. d.o.o. v višini 7.500,00 EUR.

11.Zmotna in dokazno nepodprta je po oceni tožnice tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi takratni življenjski slog pravdnih strank financiral oče toženca. Te trditve ni postavil niti toženec, niti tega ni zatrjeval njegov oče, priča Č. Č. v svoji izpovedi. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri tem prezrlo navajanje toženca glede vlaganj v izdelavo stanovanjske hiše, ko je v 3.pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2019 v zvezi z vlaganji v tožničino stanovanjsko hišo navajal: "Tako je bila nepremičnina na sedanjem naslovu ... v času izročitve pravdnima strankama vredna največ 70.000,00 EUR, po izvedenih delih in vlaganjih posebnega premoženja (prihrankov izpred dec. 2004) tožene stranke v stanovanjsko hišo pa najmanj 270.000,00 EUR" (str. 12). Iz te navedbe je po prepričanju tožnice razvidno, da je imel toženec prihranke že izpred decembra 2004, od katerih je v hišo vložil najmanj 270.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje tako po oceni tožnice v nasprotju s to izjavo, sodbo opira na trditev, da toženec v obdobju ustanavljanja družbe A. d.o.o., ni imel nobenih prihrankov.

12.Tako je toženec v 4.pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2019 navajal: "Č. Č. je torej prodal eno izmed svojih vrednejših nepremičnin tik pred ustanovitvijo družbe A. d.o.o., in je z denarjem za razliko od pravdnih strank razpolagal in tako 16. 1. 2007 vplačal celoten osnovni kapital za A. d.o.o., v višini 7.500,00 EUR s svojim denarjem, saj je za razliko od pravdnih strank denar imel, tudi od prodaje nepremičnine vl. 466 k.o. ... (del denarja ravno od prodaje te nepremičnine je Č. Č. izročil tudi izključno sinu, ki pa ga je, kot je navajal toženec, porabil za hišo v ..." (str. 2). Tožnica izpostavlja, da tako toženec enkrat zatrjuje, da je v hišo na ... vložil svoje prihranke, ki jih je imel izpred decembra 2004, drugič pa, da je vanjo vložil denar od prodaje očetove nepremičnine. V tem kontekstu je tožnica tudi zatrjevala, da je bila družba A. d.o.o. na novo ustanovljeno podjetje, ki je opravljalo dejavnost v prostorih toženca kot s.p., ki je te prostore s sredstvi skupnega premoženja 30. 11. 2006, mesec in pol pred ustanovitvijo podjetja, na osnovi kupoprodajne pogodbe od očeta odkupil, zato med tožencem in njegovim očetom nikakor ni šlo za prenos dejavnosti.

13.V tem kontekstu je tožnica tudi zatrjevala, da prenos podjetja na podjetnika prevzemnika (družinskega člana) ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), pri izvedenih dejanjih, pa za taka dejanja nikakor ni šlo. Ob sami ustanovitvi ni bil izveden niti prenos iz Č. Č. s.p. na C. C. s.p. (1. 6. 2006) niti na družbo A. d.o.o. (ob ustanovitvi 5. 3. 2007). Toženčev oče je namreč posloval v okviru svojega podjetja še v letu 2007 in do 31. 12. 2007, ko je zaprl svoj s.p., ker se je upokojil, ustvaril še 458.939,00 EUR prihodkov. Povedano drugače, če bi sinu res finančno pomagal, bi nanj neodplačno prenesel vse svoje nepremičnine in na opisan način tudi svoj s.p., dejansko pa je vzporedno s sinom posloval kot samostojni podjetnik. Za ugotovitev sodišča, da je sinu oče Č. Č. pri poslovanju finančno pomagal torej ni nobenega pisnega dokaza.

14.Sodišče je tudi spregledalo dejstvo, da sta tako toženec kot tudi njegov oče zatrjevala finančno pomoč v obliki posojila, posojilo pa nikakor ne predstavlja finančne pomoči ampak ga je potrebno vrniti. Da toženec od očeta ni dobil ničesar brezplačno, izhaja tudi iz njegove navedbe, da mu je oče denar posodil in mu ga je v nadaljevanju tudi vrnil. Glede ugotavljanja, ali je tožnica sodelovala pri poslovanju družbe (po mnenju tožnice sicer to sploh ni relevantno), pa tožnica izpostavlja, da so bile za ugotovitev tega dejstva zaslišane priče G. G., H. H., I. I. in J. J., ki so zaposlene pri družbi A., d.o.o., in torej ekonomsko odvisne od toženca, zato je po njenem mnenju popolnoma razumljivo, da so zaradi te odvisnosti izpovedovale v korist toženca.

15.Tožnica je tudi opisala, kakšna je bila njena vloga, ko sta s tožencem bila na službenih potovanjih. Razumljivo pa je, da je toženec to njeno vlogo poskušal minimalizirati. Tožnica v nadaljevanju pritožbe ponovi še svoje trditve, kako je prišlo do odločitve pravdnih strank za ustanovitev družbe in kako je tekel postopek ustanavljanja ter izbire firme družbe. Ob koncu svoje pritožbe pa vztraja pri svojih trditvah, da je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja in da sta, ker družbenik pridobi poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo, obe pravdni stranki tako glede na sodno teorijo kot tudi prakso 16. 1. 2007, t.j. ob ustanovitvi podjetja, ipso iure postali lastnici 99% novoustanovljenega podjetja, da v skupno premoženje zakoncev spadajo korporacijske pravice iz deleža v kapitalski družbi, če so pridobljene na podlagi sredstev iz skupnega premoženja in ni pomembno, kaj se je dogajalo od ustanovitve podjetja do danes, zaradi česar je tožena stranka (verjetno pravilno tožeča stranka oziroma tožnica) imetnica polovice vložka, se pravi 49,5% in je to še danes.

3.Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril, v obrazloženem odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba tožnice ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V tej pravdni zadevi tožnica zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 99% poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., ... do višine osnovnega vložka 106.425,00 EUR, in da znaša delež vsake od pravdnih strank na tem premoženju 50%. Trdila je, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski zvezi od leta 2005, dne 14. 7. 2012 pa sta nato sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. IV P 433/2018 z dne 15. 10. 2018 potem, ko je tožnica tožbo za razvezo zakonske zveze vložila v mesecu juniju 2018. V času trajanja njune zveze je toženec z očetom Č. Č. dne 5. 3. 2007 sklenil Družbeno pogodbo o ustanovitvi družbe A. d.o.o., osnovni kapital katere je ob ustanovitvi znašal 7.500,00 EUR, pri čemer je toženčev vložek znašal 7.425,00 EUR oziroma 99%, vložek Č. Č. pa 75,00 EUR oziroma 1%. Družbenika sta dne 11. 4. 2011 sklenila, da se osnovni kapital družbe poveča za 100.000,00 EUR na skupno 107.500,00 EUR, tako da je poslovni delež toženca poslej znašal 106.425,00 EUR (99%), poslovni delež Č. Č. pa 1.075,00 EUR (1%). Dokapitalizacija družbe se je opravila na način, da se je celotni dobiček leta 2008 in 2009 ter del dobička leta 2010 prenesel v osnovni kapital družbe. Dne 22. 12. 2014 pa je Č. Č. s Pogodbo o brezplačnem prenosu poslovnega deleža v navedeni družbi svoj poslovni delež prenesel na toženca, tako da je ta postal imetnik 100% poslovnega deleža. Tožnica je trdila, da 99% poslovnega deleža v višini 106.425,00 EUR predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo ustvarjeno v času trajanja njune zunajzakonske zveze, ne glede na to, da je kot družbenik pri tem deležu vpisan le toženec. Gre namreč za kapitalski vložek ob ustanovitvi družbe, ko sta pravdni stranki kot zunajzakonska partnerja delala in pridobivala v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti.

7.Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje glede na čas trajanja zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 2. odstavka 51. člena, 1. odstavka 58. člena in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). V skladu z 2. odstavkom 51. člena ZZZDR je tako premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Skupno premoženje se v skladu s 1. odstavkom 58. člena ZZZDR razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi. Pri delitvi skupnega premoženja se v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

8.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in zaključilo, da sta tožnica in toženec živela v zunajzakonski zvezi že od marca 2005 dalje, da je bilo premoženje, ki je predmet tega postopka, sicer pridobljeno med trajanjem njune zunajzakonske skupnosti, da pa poslovni delež v družbi A. d.o.o. kljub temu ne predstavlja njunega skupnega premoženja, temveč posebno premoženje toženca, saj je toženec uspel dokazati, da osnovni vložek v višini 7.425,00 EUR ni bil plačan z denarnimi sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času njune zunajzakonske zveze, niti z denarnimi sredstvi, ki so izvirala iz njegove podjetniške dejavnosti (iz s.p.), temveč je sodišče prepričal, da je denar za toženčev osnovni vložek v celoti prispeval njegov oče. Tekom trajanja zunajzakonske zveze (2011) je bil sicer osnovni kapital družbe povečan, a ne iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, temveč iz lastnih sredstev družbe (dobička), zato spada v posebno premoženje toženca.

9.Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu.

10.Tožnica sicer ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je izpodbijano sodbo oprlo na listino v prilogi C38 in za katero tožnica trdi, da ji ni bila vročena in da se o njej ni mogla izjasniti, vsebinsko pa tako zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to procesno kršitev pa se tožnica ne more uspešno sklicevati, saj je ne uveljavlja pravočasno. Iz določbe 1. odstavka 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 29. 11. 2020 (verjetno pravilno z dne 29. 11. 2022) na l. št. 348-350 je sodišče prve stopnje na tem naroku vpogledalo tudi v vse listine v prilogah C spisa. Če ji katera od teh listin ni bila vročena, bi tožnica lahko in morala najkasneje takrat zahtevati, da se ji izroči oziroma v primeru nevročitve uveljavljati procesno kršitev, saj absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni ena izmed tistih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 286b. Člena ZPP).

11.Za odločitev v tej zadevi je moralo sodišče prve stopnje ugotavljati več sklopov med pravdnima strankama spornih dejanskih vprašanj. Glavna sklopa pa sta bila dva in sicer se je prvi nanašal na ugotovitev začetka obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, drugi pa na vprašanje, s katerimi sredstvi je bil ob njeni ustanovitvi vplačan osnovni vložek družbe A. d.o.o. Vsakega od teh sklopov dejanskih vprašanj je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ločeno, saj je za ugotovitev dejstev iz posameznega sklopa dejanskih vprašanj veljajo različno trditveno in dokazno breme pravdnih strank, pravdni stranki pa sta za njihovo ugotovitev predlagali tudi različne dokaze, zato neuspeh z dokazovanjem enega od obeh sklopov ne more imeti nobene posebne teže oziroma odločilnega vpliva na dokazovanje oziroma uspeh dokazovanja drugega sklopa dejanskih vprašanj, za kar se v svoji pritožbi neutemeljeno zavzema tožnica s pritožbeno navedbo, da bi se moralo sodišče prve stopnje pri presoji, iz katerih sredstev je bil vplačan ustanovni kapital družbe opredeliti tudi do tega, kakšno težo ima neuspeh toženca pri dokazovanju neobstoja zunajzakonske skupnosti.

12.Obširne pritožbene navedbe, v katerih tožnica izpostavlja posamezne izvedene dokaze ali njihove dele in podaja lastno razlago vsebine izvedenih dokazov, še zlasti dokazov z zaslišanjem toženca, kot prič zaslišanih toženčevega očeta Č. Č. in tožničine mame F. F., dokaza z izvedencem finančne stroke K. K. (v nadaljevanju: dokaz z izvedencem) ter listinskega dokaza Pregleda kontov z otvoritvenim stanjem za C. C. v prilogi C38, v katerih določenim izvedenim dokazom, še zlasti izpovedi toženca in kot prič zaslišanih toženčevega očeta Č. Č., G. G., H. H., I. I. in J. J., odreka njihovo verodostojnost, drugim, še zlasti dokazu z zaslišanjem svoje matere F. F., pa pripisuje večjo težo in verodostojnost, v katerih izraža svoja stališča o rezultatu dokazovanja in podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov ter vztraja pri svojih trditvah, da je bil osnovni vložek oziroma osnovni kapital ob ustanovitvi družbe A. d.o.o. vplačan iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank in da zato predstavlja 99% delež v tej družbi skupno premoženje pravdnih strank, pa dejansko izražajo nestrinjanje tožnice z dejanskimi zaključki in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan, saj s takšno lastno enostransko, parcialno in selektivno dokazno oceno in lastnimi dejanskimi zaključki tožnica ne more vzbuditi dvoma v pravilnost obrazložene in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker so po presoji pritožbenega sodišča razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje pravno pravilni in temeljijo na dosledni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje tudi samo.

13.Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša tudi z razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je priča F. F., tožničina mati, enako pa velja tudi za pričo N. N., tožničinega očeta, izpovedovala povsem neprepričljivo v delu, ko je izpovedovala o vlogi toženčevega očeta pri ustanovitvi družbe in njegovi pomoči sinu pri opravljanju obravnavane dejavnosti, v delu, v katerem je izpovedovala o tožničinem sodelovanju pri poslovanju družbe, pa je izpovedovala izrazito v korist tožnice. Takšna ocena izvedenega dokaza je povsem pravilna, ker je izpoved priče F. F., v delu, v katerem je tožničinega očeta prikazovala kot manj uspešnega in povsem neiznajdljivega podjetnika, v nasprotju s podatki spisa (upoštevaje že samo obseg vseh nepremičnin, ki jih je imel v lasti, kot je razvidno iz prodajnih pogodb v prilogi A17, A20, B4, B24, B28) in z izpovedbami prič G. G., H. H., I. I. in J. J., v delu, v katerem je izpovedovala o sodelovanju tožnice pri poslovanju družbe in pri prodaji kož, pa celo v nasprotju z izpovedbo tožnice same. Takšni neverodostojni izpovedi priče F. F. sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo in se pri svoji odločitvi nanjo ni oprlo, upoštevaje pri tem tudi njen interes, da v postopku uspe tožnica, njena hči.

14.Toženec svojih trditev, da je osnovni kapital v družbi v celoti vplačal oče, ni dokazoval zgolj z obema položnicama o vplačilu ustanovnega kapitala, temveč tudi z lastnim zaslišanjem in z zaslišanjem toženčevega očeta Č. Č., posredno pa tudi z drugimi dokazi (še zlasti pa z dokazi o višini prejetih dohodkov iz dela obeh pravdnih strank in z dokazom z izvedencem), s katerimi je dokazoval svoje trditve, da v času vplačila ustanovnega kapitala ni razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za takšno vplačilo, zato okoliščina, da se je kasneje izkazalo, da podpisa na položnicah oziroma virmanskih nalogih, za katera je toženec zatrjeval, da sta očetova, nista podpisa toženčevega očeta, na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in zaključka sodišča prve stopnje, da je osnovni kapital v družbi v celoti vplačal toženčev oče, ne more vplivati. Čeprav položnici trditev toženca, da je osnovni kapital vplačal njegov oče, zaradi navedenega res ne potrjujeta, pa teh njegovih trditev tudi ne ovržeta, saj se je izkazalo, da sta bili položnici podpisani s strani uslužbenk banke, na kateri se je vplačilo izvršilo in ne morebiti s strani toženeca.

15.Kot v pritožbi ugotavlja že tožnica sama, sta toženec in njegov oče navedla razlog, zakaj je prišlo do netočne navedbe toženca, da je na položnicah podpis njegovega očeta, t.j., da je prvotno ob hitrem pogledu na virmanska naloga oče (ker ni nosil očal) rekel, da je to njegov podpis, ob drugem pogledu z očali pa je rekel, da ta podpis ni njegov. Povsem logično je, da je toženec po tem, ko je tožnica izrazila dvom v to, da je na virmanskih nalogah res podpis njegovega očeta, pri očetu še enkrat preveril to dejstvo.

16.Zgolj ta okoliščina pa še ne omogoča sklepanja, za katerega se zavzema tožnica v pritožbi, da sta se toženec in njegov oče dogovorila, kako bo toženec izpovedoval na sodišču in da je zato izpoved toženčevega očeta neverodostojna, še zlasti upoštevaje dejstvo, ki ga je v izpodbijani sodbi v točki 17. obrazložitve v okviru svoje dokazne ocene izvedenega dokaza z zaslišanjem toženčevega očeta izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno pa ni izpodbijano, da je priči Č. Č. še posebej verjelo, saj razlogov za dvom v njegovo nepristranskost ni našlo glede na to, da je izpovedoval tudi v škodo toženca in v korist tožnice, zaradi česar je verjelo, da tožnici s svojo izpovedbo ni hotel škodovati in ker je iz njegove izpovedi razbralo, da je tožnici še vedno naklonjen in da obžaluje, da sta se pravdni stranki razšli. Sodišče prve stopnje izpovedi toženčevega očeta Č. Č. torej ni sledilo samo zato, ker je tožencu pomagal tako finančno kot tudi s prenosom svoje dejavnosti nanj ter mu tako pomagal pri sami ustanovitvi, zagonu in nadaljnjem poslovanju družbe, kot mu to neutemeljeno očita tožnica v svoji pritožbi.

17.Dvoma v pravilnost takšne dokazne ocene tega izvedenega dokaza tožnica namreč ne more vzbuditi niti s sklicevanjem na tisti del izpovedi priče Č. Č., v katerem niti ni vedel, na kateri banki je vplačilo ustanovitvenega kapitala opravil. Res je, kar izpostavlja tudi pritožba, nepravilno izpovedal, da je vplačilo opravil na Ljubljanski banki, čeprav iz virmanov o vplačilih kapitala izhaja, da sta bila vplačana na (takratni) Banki Celje d.d., vendar pa zgolj iz tega razloga njegova izpoved še ni neverodostojna, saj ne gre spregledati, da je pri tem pojasnil lokacijo banke, na kateri je vplačilo izvršil in da se je na tej lokaciji v času vplačila nahajal sedež Banke Celje d.d.

18.Sodišče prve stopnje je iz priloge C38, t.j. Pregleda kontov z otvoritvenim stanjem za C. C. s.p. za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 4. 2007, zgolj povzelo podatek o tem, da so se denarna sredstva na toženčevem poslovnem transakcijskem računu v višini 12.825,00 EUR, ki so bila sicer razvidna iz bilanc v prilogah C31 in C37, na dan 30. 4. 2007 na računu še vedno nahajala in jih toženec s svojega poslovnega računa pred vplačilom osnovnega vložka ni dvignil. Za prepis tega podatka iz listine, ki sicer res, kot to pravilno v pritožbi izpostavlja tudi tožnica, predstavlja računovodsko listino, pa sodišče prve stopnje ni potrebovalo kakšnega posebnega strokovnega znanja, kot to neutemeljeno v pritožbi navaja tožnica. Drugače pa velja za njeno razlago te računovodske listine, kot jo podaja v pritožbi. Za takšno razlago pa je že potrebno strokovno znanje, ki ga tožnica kot laik ne premore, zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje listino v prilogi C38 napačno dokazno ocenilo, ker bi jo moralo razlagati tako, kot jo v pritožbi razlaga tožnica, prav tako pa tudi ne s pritožbenimi navedbami, ki hkrati predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP tudi nedopustne pritožbene novote, da listina v prilogi C38 izkazuje, da je toženec neresnično zatrjeval, da za vplačilo ustanovnega kapitala s tožnico nista imela denarja, ker je v prilogi C38 razviden podatek, da je otvoritveni debetni saldo na dan 1. 1. 2007 na kontu 92001 z imenom Pritoki in odtoki denarja iz podjetja v gospodinjstvo znašal 88.126,12 EUR (vodoravna vrstica konto 92001, navpični stolpec pod oznako Otv. debet, str. 10) in da ta saldo pomeni, da je toženec v prejšnjem poslovnem letu, v letu 2006, iz svojega poslovnega računa odvedel 88.126,12 EUR v lastno gospodinjstvo, torej za pokrivanje stroškov zunajzakonske skupnosti, v kateri je živel s tožnico, da iz tega podatka nedvoumno izhaja, da sta tožnica in toženec, ki je bil v tistem času samostojni podjetnik, imela zadostna finančna sredstva za vplačilo ustanovnega kapitala, saj je, kot izhaja iz listine C38, toženec v letu 2006, prenesel v njuno gospodinjstvo 88.126,12 EUR, ta znesek pa je povsem logičen in življenjski, saj je imel v letu 2006 za 438.300,00 EUR prihodkov.

19.Sodišče prve stopnje je sodbo, da na dan vplačila ustanovnega kapitala pravdni stranki nista imeli denarja za njegovo vplačilo, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnica v pritožbi, res oprlo tudi na izračun končnega stanja neto premoženja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank glede na njune prihodke in veljavne statistične podatke o življenjskih stroških, ki jih je izvedenec uporabil za izračun, kar je znašalo 6.499,35 EUR. Res je tudi, da po opozorilu tožnice, da so v statističnih podatkih sorazmerno zajeti vsi stroški, tudi stanarina in sredstva namenjena prevoznim sredstvom, v zunajzakonski skupnosti F. - C. pa v obravnavanih letih teh stroškov zaradi posebnega premoženja, ki sta ga stranki uporabljali ni bilo, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in ni naložilo izvedencu, naj ustrezno popravi izračun. To pa še ne pomeni, da je njegov zaključek o višini sredstev, s katerimi sta lahko pravdni stranki v času vplačila ustanovnega kapitala razpolagali, zmoten, na kar nakazuje tožnica v pritožbi. Prav nasprotno. Tožnica namreč ne izpodbija mnenja izvedenca finančne stroke in na njegovi podlagi sprejete ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, da pravdni stranki ni mogoče uvrstiti v slovensko povprečje, saj je na podlagi podatkov spisa razvidno, da sta imela izjemno visok življenjski standard in da so zato mesečni življenjski stroški pravdnih strank v obravnavanem obdobju znašali najmanj toliko, kot so v istem obdobju znašali življenjski stroški povprečnega gospodinjstva, zato pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da so prejemki pravdnih strank, ki sta jih ustvarili s svojim delom v obravnavanem obdobju, komaj zadoščali za financiranje osnovnih življenjskih stroškov njune družine, nikakor pa nista mogla z njima pokrivati tudi njunih drugih stroškov, ki sta jih prav tako imela v tistem obdobju, veliko sta namreč potovala, začela sta z urejanjem stanovanjske hiše na ..., plačati pa je bilo potrebno tudi prvi obrok kupnine v skupni višini 1.925,82 EUR po dne 30. 11. 2006 sklenjeni prodajni pogodbi ter da v času, ko je bil vplačan osnovni vložek v višini 7.425,00 EUR, pravdni stranki nista razpolagali z zadostnimi denarnimi sredstvi (pridobljenimi z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti), ki bi jima omogočila njegovo vplačilo, ne more izpodbiti s sklicevanjem na to, da sta pravdni stranki takrat stanovali v stanovanju, ki je bilo v lasti tožnice ter kot prevozno sredstvo uporabljali osebni avtomobil Mini Cooper S, last tožnice in osebni avtomobil znamke Mercedes Caravan klasse C, last toženca, saj ti podatki ob ugotovljenem izjemno visokem življenjskem standardu pravdnih strank, ki za seboj potegne tudi visoke življenjske stroške, niso pravno pomembni.

20.Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo, da pravdni stranki izračunanega neto premoženja na koncu leta 2006 v višini 6.499,35 EUR dejansko nista posedovali (in ga posledično 16. 1. 2007 tudi nista mogli vplačati v obliki ustanovnega kapitala družbe), zato so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotnosti tega zaključka sodišča prve stopnje.

21.Pritrditi pa je tožnici, da nobena od strank postopka ni trdila, da naj bi takratni življenjski slog pravdnih strank financiral oče toženca. Ker pa gre pri vprašanju, kdo je financiral življenjski slog pravdnih strank, za vprašanje, ki za odločitev v tej zadevi niti ni pravno pomembno, pa zgolj zaradi te dejanske ugotovitve (izven trditvene podlage strank) sodišče prve stopnje pravno relevantnega dejanskega stanja še ni ugotovilo zmotno, kot mu to neutemeljeno očita tožnica v pritožbi tudi s sklicevanjem na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi obrok kupnine za nepremičnine po sklenjeni pogodbi med Č. Č. s.p. in C. C. s.p. v višini 1.377,07 EUR ter obresti v višini 548,76 EUR, skupaj torej 1.925,82 EUR, zapadel v plačilo 11. 1. 2007, torej še pred samim vplačilom ustanovnega kapitala, kar naj bi po pritožbenih navedbah tožnice kazalo na to, da jima oče toženca ni finančno pomagal, saj sta mu morala plačati obročno dogovorjeno kupnino in (visoke) obresti.

22.Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo finančna sredstva pravdnih strank v času vplačila ustanovnega kapitala v družbi A. d.o.o., pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da takrat pravdni stranki nista razpolagali z zadostnimi finančnimi sredstvi, tožnica ne more izpodbiti s sklicevanjem na navedbe toženca o njegovih prihrankih izpred decembra 2004, ki jih je toženec kot posebno premoženje vložil v nepremičnino na sedanjem naslovu ..., še zlasti upoštevaje pri tem dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da sta pravdni stranki z urejanjem hiše na tem naslovu pričeli že konec leta 2006, torej še pred vplačilom ustanovnega kapitala družbe.

23.Čeprav je sicer pritrditi tožnici, da med tožencem in njegovim očetom ni prišlo do pravno formalnega, t.j. v skladu z določilom 72. člena Zakona o gospodarskih družbah, prevzema oziroma prenosa očetove dejavnosti, pa je prišlo do tega prevzema oziroma prenosa v dejanskem pogledu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dokazno podprto, tako na podlagi izpovedi toženca in prič Č. Č., G. G., H. H., I. I. in J. J., pa tudi na podlagi pisnih izjav L. L. in M. M.

24.Ker so bile njihove izpovedi in izjave glede prenosa dejavnosti in obstoječih strank iz očeta na sina, glede vloge toženčevega očeta pri ustanovitvi same družbe A. d.o.o. in pri njenem nadaljnjem poslovanju ter glede vloge, dela in sodelovanja tožnice v družbi A. d.o.o. medsebojno skladne, jim je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo. Njihove verodostojnosti namreč tožnica ne more izpodbiti zgolj s sklicevanjem na to, da so nekatere od prič (G. G., H. H., I. I. in J. J.) zaposlene v družbi A. d.o.o. in da bi zato utegnile zaradi svoje ekonomske odvisnosti od njega izpovedovati v korist toženca, druge (L. L. in M. M.) pa so poslovni partnerji družbe.

25.Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da je toženec dokazal, da osnovni vložek v višini 7.425,00 EUR ni bil plačan z denarnimi sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času njune zunajzakonske zveze, niti z denarnimi sredstvi, ki so izvirala iz njegove podjetniške dejavnosti (iz s.p.), da je dokazal, da je denar za toženčev osnovni vložek v celoti prispeval njegov oče. Ob takšnih dejanskih zaključkih pa je materialno pravno, v skladu z določilom 2. odstavka 58. člena ZZZDR, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženčev 99% poslovni delež v družbi A. d.o.o. ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, zaradi česar je posledično povsem pravilno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Pri tem je sodišče prve stopnje še pravilno pojasnilo, da tudi povečanje osnovnega kapitala družbe tekom trajanja zunajzakonske zveze (leta 2011), na presojo sodišča prve stopnje, da ta poslovni delež ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, nima prav nobenega vpliva, saj osnovni kapital družbe ni bil povečan iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, temveč iz lastnih sredstev družbe (dobička), kar je bilo med pravdnima strankama nesporno. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da spada v času zakonske zveze povečana vrednost poslovnega deleža v družbi, ki je bila ustanovljena s posebnim premoženjem enega od zakoncev, v posebno premoženje tega zakonca.

26.Tožnica odločitve o stroških pravdnega postopka (točka II. izreka) ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo o glavni stvari. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

27.Pritožba tožnice se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zoper izpodbijano sodbo (točki I. in II. izreka) kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

28.Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nositi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožencu povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožencu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1.125 točk (Tar. št. 22/1 OT), za materialne stroške 21,25 točk (2% oziroma 1% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 151,31 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 839,06 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnica dolžna tožencu povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

-------------------------------

1Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Za ugotovitev začetka obstoja zunajzakonske skupnosti in za ugotovitev, da je bi ustanovitveni kapital družbe A. d.o.o. vplačani iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, je bilo trditveno in dokazno breme v celoti na tožnici. Za ugotovitev, da je osnovni vložek ob ustanovitvi družbe A. d.o.o. vplačal oče toženca in da zato predstavlja njegovo posebno premoženje, pa je bilo trditveno in dokazno breme po tem, ko se je ugotovilo, da je toženec poslovni delež v tej družbi pridobil v času trajanja zunajzakonske skupnosti s tožnico, na tožencu.