Jedro

Sodišče pri odločanju o kazenski odgovornosti obtoženca in izbiri ter odmeri kazenske sankcije ugotavlja in presoja druga pravno relevantna dejstva kot pri postopku preklica pogojne obsodbe. Tako ne gre za odločanje o istih vprašanjih oziroma za vsebinsko odločanje o isti zadevi. V postopku o preklicu pogojne obsodbe se v ničemer ponovno ne odloča o obtožbi in o kaznovanju obsojenca in se ne ugotavlja pravilnosti dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Zato tudi kršitev v tej zvezi v pritožbenem postopku preklica pogojne obsodbe ni dovoljeno uveljavljati.

Samo okoliščina, da je v postopku preklica pogojne obsodbe odločal isti sodnik, kot je izrekel pogojno obsodbo z določenim posebnim pogojem, sama po sebi, ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost odločanja v postopku preklica pogojne obsodbe, ne predstavlja v zahtevi uveljavljanih kršitev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 62524/2011 z dne 4. 10. 2013 B. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo petih let in s posebnim pogojem, da v roku štirih let in desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi T., d. o. o., Ljubljana, znesek 28.484,73 EUR in mu v tem znesku naložilo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi. Po četrtem odstavku 95. člena ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pravici do pritožbe so se stranke odpovedale.

2. Po preteku roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je potekel dne 4. 8. 2018, je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku preklica pogojne obsodbe po 506. členu ZKP s sodbo II Ks 62524/2011 z dne 30. 11. 2018 pogojno obsodbo obsojenemu B. S. podlagi 54. člena KZ preklical in mu izrekel v pogojni obsodbi določeno kazen. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 62524/2011 z dne 14. 3. 2019 pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

3. Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boris Ostruh in v njej očita kršitev po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 39. člena ZKP ter kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje, ali je lahko član pritožbenega senata, ki odloča o pritožbi zoper sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba, sodnik, ki je v prvotnem postopku sodeloval v zadevi, v kateri je bila pogojna obsodba izrečena. To vprašanje po presoji vložnika presega pomen konkretne zadeve in odpira pomembno ustavno pravno vprašanje. Vprašanje je, ali je za isto kazensko zadevo šteti odločanje o krivdi obsojenca in izrek pogojne sodbe, s katero je določen posebni pogoj in odločanje o preklicu pogojne obsodbe. V prid temu govori, da gre za odločanje o istem historičnem dogodku in četudi je postopek za preklic pogojne obsodbe samostojni kazenski postopek, gre še vedno za isto kazensko zadevo. V postopku preklica je pritožbeno sodišče po presoji vložnika dolžno tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bil v škodo obsojenca prekršen kazenski zakon tudi v postopku izdaje obsodilne sodbe, s katero je bila izrečena pogojna obsodba, kar je relevantno pri presoji vprašanja nepristranskosti odločanja. V tej zvezi vložnik napotuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 35478/2015 z dne 30. 3. 2017. Kršitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP vložnik utemeljuje z navedbo, da je podan upravičen dvom v nepristranskost odločanja sodnika o utemeljenosti preklica pogojne sodbe, ki jo je sam izrekel, saj je s tem vsebinsko odločal tudi o svoji zadevi in se do nje opredelil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki nanjo niso odgovorili.

B.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vložiti jo je mogoče le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pravnomočna sodba o preklicu pogojne obsodbe, s katero je bila obsojenemu B. S. izrečena enoletna zaporna kazen, ki je bila določena s sodbo, s katero je bil kazenski postopek pravnomočno končan, je v tem smislu druga odločba, za izpodbijanje katere morajo biti izpolnjeni posebni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

6. Glede dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče sprejema stališče vložnika, da je odločitev o vprašanju, ali je član pritožbenega senata, ki odloča o pritožbi zoper sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba, lahko sodnik, ki je v prvotnem postopku sodeloval v zadevi, v kateri je bila pogojna obsodba izrečena, pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse in presega pomen konkretne zadeve, saj o zadevnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so očitki kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in kršitve določb o izločitvi sodnika po 5. in 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP v obravnavani zadevi neutemeljeni.

7. Postopek preklica pogojne obsodbe je poseben, samostojen postopek, ki ga skladno s 506. členom ZKP izvede sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, če obsojenec v za to določenem roku ne izpolni obveznosti, določene v pravnomočni pogojni obsodbi. Ta postopek je torej mogoče izvesti po pravnomočno končanem kazenskem postopku, v katerem je bilo meritorno odločeno o kazenski odgovornosti obsojenca in po preteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej sodbi. Namenjen pa je preverjanju, ali je obsojenec izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj in če ga ni izpolnil, tudi ugotavljanju vzroka neizpolnitve.1 Sodišče pri odločitvi upošteva zgolj ugotovljeni vzrok neizpolnitve.2 Pri odločitvi tako niso relevantna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se je sodišče pri odločanju o izbiri in odmeri kazenske sankcije odločilo za izrek pogojne obsodbe in določitev posebnega pogoja. Sodišče je pri izreku pogojne obsodbe in določitvi posebnega pogoja sicer moralo upoštevati storilčeve zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, vendar je to zmožnost ocenjevalo glede na takratne podatke o življenju storilca, ki so se nanašali na obdobje pred izrekom sodbe. Pri presoji razlogov za preklic pogojne obsodbe pa so relevantne okoliščine, podane po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil določen poseben pogoj in so obstajale v času teka roka za izpolnitev posebnega pogoja. Zgolj na podlagi teh okoliščin namreč sodišče ocenjuje, ali je bil obsojenec objektivno sposoben izpolniti obveznost iz posebnega pogoja.

8. Iz navedenega izhaja, da sodišče pri odločanju o kazenski odgovornosti obtoženca in izbiri ter odmeri kazenske sankcije ugotavlja in presoja druga pravno relevantna dejstva kot pri postopku preklica pogojne obsodbe. Tako ne gre za odločanje o istih vprašanjih oziroma za vsebinsko odločanje o isti zadevi. Četudi sta postopka povezana, saj postopek za preklic (lahko) sledi pravnomočno izrečeni pogojni obsodbi, pa je predmet obeh postopkov različen. S postopkom o preklicu pogojne obsodbe se zgolj izvršuje sodba, s katero je bila izrečena pogojna obsodba in tudi obravnava dogajanje po tej pravnomočno izrečeni sodbi. V postopku o preklicu pogojne obsodbe se v ničemer ponovno ne odloča o obtožbi in o kaznovanju obsojenca in se ne ugotavlja pravilnosti dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.3 Zato tudi kršitev v tej zvezi v pritožbenem postopku preklica pogojne obsodbe ni dovoljeno uveljavljati. Tako je napačno stališče vložnika, da mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe po uradni dolžnosti preizkusiti tudi sodbo, s katero je bila izrečena pogojna obsodba, skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona se lahko tudi glede odločbe o pogojni obsodbi (5. točka 372. člena ZKP) izpodbija le s pravnimi sredstvi zoper sodbo, s katero je bila ta kazenska sankcija izrečena, ne pa v postopku preklica pogojne obsodbe, v kateri se presojajo razlogi za neizpolnitev obveznosti in ne razlogi za izrek takšne kazenske sankcije.4

9. V obravnavani zadevi je isti sodnik, ki je obsojenega B. S. spoznal za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 234.a člena KZ ter mu izrekel pogojno obsodbo, nato po pravnomočnosti sodbe in po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v pogojni obsodbi, v postopku preklica te pogojne obsodbe odločal o pritožbi zoper sodbo, s katero je bila izrečena pogojna obsodba preklicana in v njej določena kazen izrečena. Kot je razvidno iz obrazložitve tako prvostopenjske kot drugostopenjske sodbe v postopku preklica pogojne obsodbe, sta sodišči kot relevantne presojali okoliščine, ki se nanašajo na premoženjsko stanje ter zmožnosti in prizadevanja obsojenca glede pridobitve zaposlitve v času teka roka za izpolnitev posebnega pogoja, torej v času po izreku pravnomočne sodbe. Tako tudi v obravnavani zadevi v postopku odločanja o preklicu pogojne obsodbe sodišče ni v ničemer presojalo odločitve sodišča, ki je izreklo pogojno obsodbo.

10. Določba 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ne izključuje možnosti, da ne bi mogel isti sodnik v isti zadevi sodelovati pri izdaji različnih odločb na istem, pa tudi na višjem sodišču. Smisel tega izločitvenega razloga je v tem, da ne bi isti sodnik v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih stadijih postopka, najprej kot sodnik, ki bi izdal konkretno odločbo in nato še kot sodnik, ki bi odločal o pravnem sredstvu.5 Glede na navedeno, da je torej postopek preklica pogojne obsodbe tako formalno kot tudi po vsebini ločen postopek, v katerem se v ničemer ne presoja krivda obsojenca in tudi ne primernost izrečene sankcije in ob ugotovitvi, da za postopek preklica pogojne obsodbe nikjer ni določeno, da bi o preklicu moral odločati drug sodnik, kot je izrekel pogojno obsodbo,6 očitana kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Samo okoliščina, da je v postopku preklica pogojne obsodbe odločal isti sodnik, kot je izrekel pogojno obsodbo z določenim posebnim pogojem, sama po sebi, ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost odločanja v postopku preklica pogojne obsodbe, tudi ne predstavlja kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP in kršitve 23. člena Ustave.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in kršitev 23. člena Ustave niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Pri tem sodišče ugotavlja, ali tega pogoja kljub pripravljenosti iz objektivnih razlogov ni mogel pravočasno izpolniti ali pa tega ni storil zato, ker ima še vedno družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 289/2005 z dne 9. 6. 2006. 3 Glej mag. Štefan Horvat v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, komentar 506. člena ZKP, str. 1062 – 1063. 4 Vložnik se je v tej zvezi skliceval tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 35478/2015 z dne 30. 11. 2017, s katero je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo odločbo o kazenski sankciji v sodbi sodišča prve stopnje, ker je resno podvomilo v pravilnost ugotovljenih okoliščin, ki odločilno vplivajo na določitev roka za izpolnitev obveznosti oziroma posebnega pogoja v pogojni obsodbi. Vendar pa je vložnik pri tem spregledal, da je bilo pravno sredstvo vloženo zoper sodbo, s katero je bila izrečena pogojna obsodba in ne zoper sodbo, izdano v postopku preklica pogojne obsodbe. 5 mag. Štefan Horvat, nav. delo, komentar k 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, str. 97. 6 Kot je to npr. izrecno določeno za odločanje o zahtevi za obnovo postopka v tretjem odstavku 412. člena ZKP.