Jedro

Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 62. člena ZGO-1, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo. Pristojni upravni organi bodo zato morali glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja o tem vprašanju odločati skladno z ZUP in materialnimi predpisi, ki določajo pravno korist oseb, ki bodo zatrjevale pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 351-05-67/2005 TŠ/GB/HČ z dne 10. 11. 2009 se ugodi in se navedeni sklep odpravi, ter zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožba zoper sklep Ministrstva za okolje in prostoršt. 351-05-67/2005 HČ/BB z dne 7. 12. 2009 se zavrže. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijanim sklepom z dne 10. 11. 2009 zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-05-67/2005 TŠ/GB, ki ga je 6. 10. 2009 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. V obrazložitvi navaja, da je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1). Upravni organ je ugotovil, da se tožnikova zahteva nanaša na gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano na podlagi Državnega lokacijskega načrta za avtocesto na odseku Črnivec (Peračica) – Podtabor, ki ga je Vlada sprejela z Uredbo za avtocesto na odseku Černivec (Peračica) – Podtabor, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 33/2003. Zato je po mnenju upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja stranka lahko le investitor, to je A. d. d. (stranka z interesom v tem upravnem sporu). Upravni organ je ugotovil še, da so zemljišča, na katerih bo izveden poseg, navedena v točki I. izreka gradbenega dovoljenja in da tam zemljišče predlagatelja ni navedeno, iz česar izhaja, da to dovoljenje investitorju ne daje pravice posegati na tožnikovo zemljišče. S sklepom z dne 7. 12. 2009 je Ministrstvo za okolje in prostor zavrglo pritožbo zoper prej navedeni sklep, ker je upravni organ ugotovil, da pritožba ni dovoljena. Pri tem se sklicuje na 13. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP). Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru Ministrstvo za okolje in prostor odločalo o izdaji gradbenega dovoljenja na prvi stopnji na podlagi 24. člena ZGO-1. Tožnik se z navedenima odločitvama ne strinja in navaja, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 876/2 k. o. ..., na kateri stoji naseljena stanovanjska hiša, in ki se nahaja neposredno pod viaduktom ... Navedena nepremičnina neposredno meji z nepremičnino parc. št. 1031 k. o. ..., na kateri že stoji viadukt ... in na katerem je predvideno rušenje in gradnja novega viadukta ... II. Trdi, da poseg, ki ga izvaja investitor A. d. d. (v nadaljevanju stranka z interesom), neposredno vpliva na njegovo nepremičnino. Stališče toženke, da je stranka v postopku lahko le investitor, naj bi bilo neobrazloženo in naj ne bi bilo mogoče ugotoviti ali Uredba, na katero se sklicuje, pomeni državni prostorski načrt. Poleg tega naj bi imel pravico sodelovati v postopku tudi na podlagi 62. člena ZGO-1 in 142. člena ZUP.

Tožnik navaja, da je upravni organ vlogo prejel 1. 10. 2009, a o njej ni odločil pred izdajo gradbenega dovoljenja 6. 10. 2009, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev pravil postopka, saj mu je bilo na ta način onemogočeno izjaviti se o okoliščinah, pomembnih za odločanje o gradbenem dovoljenju. Ne soglaša z ugotovitvijo, da gradbeno dovoljenje investitorju ne daje pravice posegati na tožnikovo zemljišče, saj investitor v njegovo zemljišče dejansko posega s težko gradbeno mehanizacijo in tovornjaki. Tožnik navaja, da zaradi posegov v njegovo lastninsko pravico nastaja škoda. Tožnikovo zemljišče naj bi se nahajalo v vplivnem območju gradnje.

Tožnik se ne strinja tudi z zavrženjem njegove pritožbe, saj meni, da je taka odločitev napačna, kot je bil napačen tudi pravni pouk na prvem izpodbijanem sklepu. Navaja, da se je v pritožbi skliceval na 215. člen ZUP in da 142. člen ZUP določa, da je zoper sklep, s katerim se vlagatelju lastnost stranke ne prizna, dovoljena posebna pritožba in da je bil zato izpolnjen pogoj po prvem odstavku 258. člena ZUP. To, da zakon ne določa, kateri organ odloča o pritožbi zoper sklep ministrstva, naj bi bila zakonska praznina, ki naj ne bi smela biti v škodo tožniku. Meni namreč, da mu pravico do pritožbe zagotavlja Ustava.

Sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da se je s tožnikom že dlje časa dogovarjala zaradi posegov v njegovo zemljišče, in da se je izvajalec del umaknil z njegovega zemljišča, ko tožnik ni bil več pripravljen za sodelovanje. Navaja, da tožnikovega zemljišča ne potrebuje za izvajanje del na novem viaduktu in da je zato zmotno mnenje tožnika, da sodi v vplivno območje gradnje.

Tožnik v pripravljalni vlogi nasprotuje trditvam stranke z interesom in prilaga fotografije, ki naj bi dokazovale njegove trditve o vplivih gradnje in škodo, ki naj bi jo ti vplivi povzročali. Zato predlaga zaslišanje tožnika in ogled kraja.

Stranka z interesom pa v odgovoru na pripravljalno vlogo zanika vplive gradnje na tožnikovo nepremičnino in se sklicuje na predpise, iz katerih izhaja, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo na podlagi državnega prostorskega načrta.

K 1. točki izreka: Tožba zoper sklep o zavrženju zahteve za priznanje lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja je utemeljena. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 62. člena ZGO-1, Ustavno sodišče pa je z odločbo št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, ker je presodilo, da je s temi določbami posameznikom, ki imajo v materialnem pravu izkazan pravni interes za varstvo svojih pravnih koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, uvedenem na zahtevo investitorja, odvzeta možnost učinkovitega varovanja njihovih pravnih koristi.

Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z drugimi besedami povedano, odločba Ustavnega sodišča učinkuje na vse nepravnomočno končane postopke. Ker obravnavani postopek glede priznanja položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni pravnomočno končan, v zadevi ni mogoče uporabiti prvega odstavka 62. člena ZGO-1 kot podlage za presojo, ali je tožnik lahko stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi državnega prostorskega načrta. Kot je navedlo Ustavno sodišče v 36. točki obrazložitve, bodo morali pristojni upravni organi glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja o tem vprašanju odločati skladno z ZUP in materialnimi predpisi, ki določajo pravno korist oseb, ki bodo zatrjevale pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti navedba stranke z interesom, da nameravana gradnja ne posega v tožnikovo nepremičnino. Dejanskega stanja v zvezi s tem upravni organ ni ugotavljal, zato navedbe o tem ne morejo biti predmet tega upravnega spora. Zgolj to, da tožnikova nepremičnina ni navedena med zemljišči, na katere se nanaša gradbeno dovoljenje, pa za ugotovitev, da tožnik nima pravnega interesa sodelovati v postopku, ne zadošča. V ponovnem postopku upravni organ ne bo smel odločati po določbah ZGO-1, ki jih je Ustavno sodišče razveljavilo, ne glede na to, da je tožnik vlogo za priznanje položaja stranskega udeleženca vložil še pred razveljavitvijo teh določb. Pri ponovnem odločanju pa bo upravni organ moral ugotoviti, ali ima tožnik pravni interes, ki mu ga priznava materialno pravo in na podlagi teh ugotovitev ponovno odločiti o tožnikovi pravici do sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati pravna stališča iz te sodbe in ponovno preizkusiti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za sodelovanje tožnika v postopku (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Poleg tega bo moral organ glede na dejstvo, da je v upravnih spisih na gradbenem dovoljenju z dne 6. 10. 2009 potrdilo, da je postalo pravnomočno 9. 11. 2009, medtem ko je tožnik vlogo za priznanje lastnosti stranke v postopku vložil 1. 10. 2009, preveriti, ali je treba to vlogo obravnavati kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

K 2. točki izreka: Tožnik izpodbija tudi sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep z dne 10. 11. 2009. Sklep o zavrženju pritožbe v obravnavanem primeru ni sklep, s katerim bi bilo odločeno o pravici ali pravni koristi tožnika (2. člen ZUS-1), niti ni sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan ali ustavljen (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Ker po navedenem ne gre za akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem je tožnik, ki v sporu uspe, če je bil v postopku zastopan po odvetniku in je bila zadeva rešena na nejavni seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 350,00 EUR.