Jedro

Pravilna je porazdelitev skupnih stroškov postopka med drugega predlagatelja ter prvo nasprotno udeleženko, ki sta glede dolžine meja v enakem položaju. Meja med udeležencema je bila sporna in med njima ni bilo soglasja glede poteka meje. Zadeve nista mogla urediti v upravnem postopku, v takem primeru pa zakon odkazuje na sodno ureditev meje. Zato o krivdi predlagatelja, ki je sprožil sodni postopek ureditve meje, ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (I. točka izreka). Prvi nasprotni udeleženki A. A. je naložilo, da je dolžna povrniti drugemu predlagatelju B. B. 1.128,07 EUR skupnih stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določil procesnega zakona in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta stranki želeli urediti mejo v upravnem postopku. Katastrska meja za toženo stranko ni bila sporna, tej meji pa je ves čas nasprotoval predlagatelj in krivdno povzročil nastanek spora. V tem postopku ni dosegel svojih pričakovanj in je nerazumno, da ne bi v posledici nosil stroškov postopka, v katerega je pahnil nasprotno udeleženko. Nasprotna udeleženka se postopka ni mogla ubraniti, ampak je morala sodelovati v njem. Predlagatelj v postopku ni dosegel meje, kot jo je zatrjeval, ampak je bila meja postavljena skorajda na katastrsko mejo. Postopek se je tako vodil izključno v interesu predlagatelja. Tudi glede na uspeh predlagatelja je jasno, da s predlogom ni uspel, zato bi moral nositi stroške postopka.

3. Sodišče je v 4. točki sklepa zgolj navedlo, da je stroške razdelilo, razdelitve stroškov pa ni argumentiralo, zato sklep v tem delu ni obrazložen. Odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. 139. člen ZNP, ki ga je uporabilo sodišče, je v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče. Po citiranem določilu res skupne stroške trpijo udeleženci v sorazmerju z dolžino meja, vendar se lahko sodišče odloči tudi drugače, in sicer po krivdi posameznega udeleženca za nastanek spora. To je sodišče spregledalo. Iz skic izvedenca je jasno razvidno, da je glavnino pokazane meje nasprotna udeleženka pripoznala takoj, s predlagateljem pa se je razhajala v manjšem delu. Stroške geodetske odmere v predhodnem postopku je plačala nasprotna udeleženka. Strinjala se je tudi s predlogom meje, ki jo je izdelal sodni izvedenec, čeprav je vedela, da poteka meja približno pol metra proti parceli predlagatelja. Stroške je povzročil izključno predlagatelj s svojimi nerazumnimi zahtevami.

4. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Po določilu 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. 139. člen ZNP pa določa, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Po splošni določbi omenjenega določila skupne stroške postopka udeleženci trpijo praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. V drugem delu navedenega določila so določeni tehtni razlogi, zaradi katerih lahko sodišče o skupnih stroških postopka odloči tudi drugače. 7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno porazdelilo skupne stroške postopka med drugega predlagatelja ter prvo nasprotno udeleženko, ki sta glede dolžine meja v enakem položaju. Res lahko sodišče odloči o stroških postopka tudi drugače, če to npr. narekuje krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi, vendar za kaj takega v obravnavanem primeru ni bilo podlage. Meja med udeležencema(1) je bila sporna in med njima ni bilo soglasja glede poteka meje. Zadeve nista mogla urediti v upravnem postopku, v takem primeru pa zakon odkazuje na sodno ureditev meje. Zato o krivdi predlagatelja, ki je sprožil sodni postopek ureditve meje, ni mogoče govoriti.

8. Če bi iz meritornega sklepa izhajalo, da je bil spor nepotreben, saj predlagatelj z njim ni dosegel želene spremembe meje, čeprav je sprožil postopek in s tem povzročil določene nujne (skupne) stroške, je treba o skupnih stroških odločiti po krivdnem principu. Vendar v obravnavanem primeru predlagatelj sicer ni uspel v obsegu, kot je predlagal, po drugi strani pa meja ni določena (niti) tako, kot je zatrjevala prva nasprotna udeleženka. Spor torej ni bil nepotreben, zato ni mogoče govoriti o krivdi predlagatelja, ki je sprožil sodni postopek.

9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da razdelitve stroškov ni argumentiralo, zaradi česar naj bi bila storjena absolutna bistvena kršitev določil postopka. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je bila meja sporna med parcelama drugega predlagatelja ter prve nasprotne udeleženke, ostali udeleženci so bili pozvani v postopek kot tromejaši. Ker je skupne stroške kril v celoti predlagatelj, je sodišče naložilo, da mu mora nasprotna udeleženka vrniti polovico založenih stroškov. Ugotovilo je tudi, kateri stroški predstavljajo skupne stroške.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Podlago za tako odločitev daje 35. člen ZNP. Pritožba konkretizirano ne izpodbija tega dela odločitve, zato pritožba v tem delu ni substancirana.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Prva nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, drugi predlagatelj z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o zadevi, poleg tega v nepravdnem postopku tudi vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (35. člen ZNP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Med drugim predlagateljem in prvo nasprotno udeleženko.