Jedro

Čeprav bi zaposlitev novih delavk lahko vplivala na obstoj odpovednega razloga, zaradi katerega je toženka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče v sodbi do tega ni opredelilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 6. 2020, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje tožniku na podlagi nezakonite odpovedi ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; (2) da je toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo ter mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati plače, regres za letni dopust in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in invalidsko ter ostalo zavarovanje ter (3) ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka ZPP in zaradi kršitve 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da poslovni razlog, ki ga toženka navaja v odpovedi, ni resen in utemeljen, ter da potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Razlogi v odpovedi so pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v sodnem postopku pa dejanskega razloga ne more širiti, saj sodišče presoja zakonitost odpovedi glede na razlog, iz katerega je izhajal in ga obrazložil delodajalec (VIII Ips 124/2012). Sodišče prve stopnje ni presojalo odpovednega razloga, kot je naveden v odpovedi, temveč je ugotavljalo nov odpovedni razlog ter s tem preseglo okvir odpovedi, ko je ugotavljalo delitev proizvodnje pri toženki na avtomobilski in industrijski del in program, ter na različne delovne operacije in delitve delavcev na delovnem mestu sestavljalec. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Odpovedni razlog je navidezen, dejanski razlog pa je v tožnikovih osebnih okoliščinah, kar je neutemeljen odpovedni razlog po 90. členu ZDR-1. Tožnik je namreč kmalu po 1. 6. 2020 šel v bolniški stalež, uveljavljal pa je tudi diskriminacijo zaradi starosti. Delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen ali nedoločen čas, saj s takšnim ravnanjem ne izkazuje potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je toženka v istem času in kasneje zaposlovala, vendar tega, v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah (npr. VlII Ips 100/2017, VIII Ips 347/2006, VIII Ips 99/2011, VIII Ips 194/2017 in VIII Ips 124/2012), ni upoštevalo, kar predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz zgoraj navedeni členov Ustave RS. Toženka je 1. 6. 2020 zaposlila štiri delavke na delovnem mestu sestavljalec za nedoločen čas, delavce (npr. A. A.), ki jim je poleti 2020 odpovedala pogodbe o zaposlitvi, pa je že v letu 2021 ponovno zaposlovala. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da pri štirih delavkah (B. B., C. C., D. D. in E. E.) ne gre za zaposlovanje novih delavcev, ampak za vrnitev delavk nazaj k toženki skladno z dogovorom. Institut mirovanja pogodbe o zaposlitvi iz 49. člena ZDR-1 v konkretnem primeru ni uporabljiv. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženka v obdobju, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila za nedoločen čas tudi štiri druge delavke (F. F., G. G., H. H. in I. I.), vendar je zmotno ugotovilo, da zaradi tega izpodbijana odpoved ni nezakonita. Ni pravilna niti ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da za opravila, ki so jih opravljale te štiri delavke, tožnik ni bil usposobljen, in da so se delavke usposabljale in izobraževale, oziroma uvajale v delo več kot eno leto. Delavke imajo v opisu nalog pogodbe o zaposlitvi povsem enake naloge in opravila kot tožnik, njihova zaposlitev pa dokazuje, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Tožnik je tudi v zvezi z dodatno zaposlitvijo delavk J. J., K. K., L. L. in M. M. na delovnem mestu sestavljalec (za določen čas od dne 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020) dokazal, da potreba po njegovem delu ni prenehala, glede na nove zaposlitve pa je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da so razlogi v odpovedi pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino odpovedi, in sicer, da je toženka v njej obrazložila, da se je zaradi pandemije Covid-19 in posledično spremenjenih ekonomskih razmer na trgih avtomobilske industrije kot tudi ostalih trgih, kjer je toženka prisotna s svojimi izdelki, poslovanje bistveno poslabšalo, kar se odraža predvsem na zmanjšanju prometa, upadu naročil in posledično na zmanjšanemu obsegu dela, in da se je nastalim razmeram prisiljena prilagajati z racionalizacijo organizacije in z zmanjšanjem števila zaposlenih ter da je delovno mesto sestavljalec eno tistih delovnih mest, kjer se je obseg dela najbolj zmanjšal. V odpovedi je ugotovila, da tožniku tudi v prihodnje ne bo mogla zagotoviti dela pod pogoji in v obsegu iz pogodbe o zaposlitvi, zato je trajno prenehala potreba po delu delavca na delovnem mestu sestavljalec, ter da je pred odločitvijo preverila možnosti za zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji, in sicer na drugih delih znotraj dejavnosti delodajalca, vendar tožnika ni mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto niti ga dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo. Odpoved je po stališču pritožbenega sodišča obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, zato je izpolnjena zakonska zahteva po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga. Odpoved s takšno vsebino omogoča preizkus njene zakonitosti pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi iz tožnikove izpovedi izhaja, da je zaradi pomanjkanja dela imel odrejeno čakanje na delo, kar pomeni, da mu je bilo na podlagi prejete odpovedi jasno, kaj je dejanski razlog za odpoved.

7. Pritožba nadalje zmotno navaja, da je toženka v sodnem sporu nedopustno navajala drug dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v odpovedi ni navedla, da je proizvodnja razdeljena na avtomobilski in industrijski del in program, ter na različne delovne operacije in delitve delavcev na delovnem mestu sestavljalec. S tem je namreč le bolj podrobno pojasnila oziroma obrazložila tiste dejanske razloge, ki jih je navedla v odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da tožnik za industrijsko proizvodnjo sploh ni bil usposobljen, razlogovalo, da ga toženka utemeljeno ni razporedila v industrijski del proizvodnje, saj je šlo za dalj časa trajajoč postopek usposabljanja. S tem ni preseglo okvira spora, kot ga je toženka opredelila v sami odpovedi, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadaljnji). Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi G. G., H. H., F. F., A. A., I. I. in N. N. ugotovilo, da usposabljanje za delo v industrijskem delu proizvodnje traja dalj časa, pritožba tudi neutemeljeno povsem pavšalno navaja, da ta ugotovitev ni pravilna.

8. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da delo delavcev na posameznih proizvodnih linijah ni enako, da gre za različna dela, delovne operacije in specifiko po posameznih proizvodnih linijah, zaradi česar se mora delavec za posamezno operacijo usposobiti, ter da zato premeščanje sestavljalcev med posameznimi programi brez usposabljanja in pomoči preddelavca, ni mogoče, ni odločilno sklicevanje pritožbe na to, da gre za eno samo delovno mesto sestavljalec z enakim opisom del in nalog tako pri tožniku kot ostalih delavcih ter da v nobenem aktu toženke za to delovno mesto ni določeno kakršnakoli usposabljanje.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je odpovedni razlog navidezen, ker naj bi toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz neutemeljenih razlogov v smislu določbe 90. člena ZDR-1 (bolniška odsotnost in starost). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi O. O., vodje splošne službe pri toženki, in P. P., takratne vodje službe proizvodnje pri toženki, pravilno zaključilo, da odpoved ni posledica bolniškega staleža tožnika. Ugotovilo je sicer, da je bil tožnik veliko v bolniškem staležu, kar pa ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da so mu zaradi tega šli naproti in ga večkrat preselili na različna dela oziroma lažje operacije. Poleg tega gre za „ženski“ kolektiv in imajo 10 % bolniških staležev. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije v spisu tudi pravilno ugotovilo, da je bil tožnik upravičeno zadržan z dela 4. 6. 2020 (B220), od 8. 6. do 31. 7. 2020 (B219, B218) in od 16. 9. 2020 do 20. 10. 2020 (B217), da pa je bila odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejeta pred nastopom tožnikove bolniške, zato tožnik s 1. 6. 2020 tudi ni bil vključen v skrajšan delovni čas, v čakanje na delo in s tem tudi ne v interventne ukrepe države. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da tožnik ni bil diskriminiran glede na starost niti ne glede uporabe interventne zakonodaje, saj so bili med presežnimi delavci tako mlajši kot starejši, ter je pri toženki zelo visoka povprečna starost delavcev. Razen povsem splošnih očitkov pritožba ne konkretizira, v čem naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v tem delu nepravilni.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pri zaposlitvi delavk B. B., C. C., D. D. in E. E. ne gre za zaposlovanje novih delavcev, ampak za vrnitev delavk nazaj k toženki skladno z dogovorom. Navedene delavke so imele po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje s toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nato pa so v skladu z dogovorom s toženko in družbo R., d. o. o. sklenile pogodbo o zaposlitvi za določen čas z družbo R., d. o. o. in po poteku povečanega obsega dela pri R., d. o. o., (ponovno) sklenile pogodbo za nedoločen čas s toženko. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ni šlo za novo zaposlitev, ampak za vrnitev delavk nazaj k toženki v skladu z dogovorom, ne vpliva pritožbena navedba, da toženka ni bila podpisnik pogodb z družbo R., d. o. o., saj zadostuje, da je toženka dokazala obstoj dogovora, da se delavke vrnejo k toženki. Zato tudi ni odločilno stališče pritožbe, da ne gre za primer mirovanja pravic iz 49. člena ZDR-1, ker toženka ni bila podpisnik pogodbe z R., d. o. o. 11. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da odpovedni razlog ni podan, ker je toženka v obdobju, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila za nedoločen čas delavke F. F., G. G., H. H. in I. I., ki so bile po navedbah toženke prej pri toženki zaposlene za določen čas. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so navedene štiri delavke delale na programu, ki je bil leta 2018 in 2019 preseljen v proizvodnjo toženke iz Nemčije in Češke in da so vse štiri usposobljene za to delo, ter so na tem programu delale od samega začetka. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za njihovo zaposlitev za nedoločen čas ni bil povečan obseg dela, pač pa delovne izkušnje na specifičnih operacijah, ki jih tožnik nima. Zato njihova zaposlitev za nedoločen čas ni vplivala na obstoj odpovednega razloga, zaradi katerega je toženka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

12. Glede na vse navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je toženka zaposlovala nove delavce v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upoštevalo drugačne sodne prakse Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah (npr. VlII Ips 100/2017, VIII Ips 347/2006, VIII Ips 99/2011, VIII Ips 194/2017 in VIII Ips 124/2012), ter da je s tem kršilo tožnikove pravice iz zgoraj navedenih členov Ustave RS.

13. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je tožnik tudi v zvezi z dodatno zaposlitvijo delavk J. J., K. K., L. L. in M. M. na delovnem mestu sestavljalec (za določen čas od dne 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020) navajal, da potreba po njegovem delu ni prenehala. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za pritožbeno novoto, kot to zmotno meni toženka v odgovoru na pritožbo. Tožnik je navedbe podal že v svoji 4. pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2022, potem ko je toženka k svoji 4. pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2021 predložila tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za J. J. (B86, z dne 27. 5. 2020), K. K. (B96, z dne 1. 6. 2020), L. L. (B97, z dne 1. 6. 2020 in M. M. (B100, z dne 1. 6. 2020). Toženka je na tožnikove navedbe odgovorila v svoji 6. pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2022, in sicer, da so bile navedene delavke prezaposlene za določen čas ter da njihove zaposlitve niso vezane na proizvodno linijo tožnika ter da zato njihova zaposlitev ne vpliva na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Drugih navedb toženka v zvezi z navedenimi delavkami ni podala.

14. Čeprav bi zaposlitev navedenih delavk lahko vplivala na obstoj odpovednega razloga, zaradi katerega je toženka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče v sodbi do tega ni opredelilo. Glede na to, da iz pogodb o zaposlitvi za J. J., K. K. in L. L. izhaja, da so bile pred tem zaposlene pri toženki na delovnem mestu organizator dela (režija), M. M. pa na delovnem mestu logist (logistika), in ne v proizvodnji (glej B3),1 bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali bi lahko te delovne operacije opravljal tožnik, glede na to, da je ugotovilo, da je toženka delavce premeščala na različne oddelke znotraj iste proizvodnje. Toženka namreč ni trdila, da bi te delavke razporedila v industrijski del proizvodnje, kot zgoraj navedene F. F., G. G., H. H. in I. I., kjer je bilo potrebno daljše usposabljanje. V kolikor je postalo nepotrebno režijsko delo organizatorja dela, oziroma delo logista, bi morala toženka poslovni razlog ugotavljati na teh delovnih mestih, ne pa delavce zaposliti za določen čas na delovnem mestu sestavljalec ter zatem tožniku na takšnem delovnem mestu odpovedati pogodbo iz poslovnega razloga.

15. Ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožnikove navedbe, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi delavk J. J., K. K., L. L. in M. M., le-te pa niso očitno oziroma že na prvi pogled neutemeljene, so v sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Zaradi pomanjkljive obrazložitve, ki onemogoča pritožbeni preizkus sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj navedeno kršitev lahko odpravi samo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Slednje se bo v ponovljenem sojenju primerno obrazloženo opredelilo do celotnega ponujenega trditvenega gradiva. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida spora, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Med tem iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka z S. S. dne 31. 7. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto logist (B99), M. M. pa 1. 6. 2020 premestila na sestavljalca, pri čemer je bil S. S. že takrat zaposlen pri toženki na delovnem mestu logist po pogodbi za določen čas z dne 1. 2. 2020 (B98) .