Jedro

Tožnikovih navedb o tem, da se je v Latviji slabo počutil in da ni bil zaželen, ni mogoče šteti za uveljavljanje resnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema določene države.

Tožnik s predloženimi informacijami ne more utemeljiti obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj so sistemske pomanjkljivosti predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, na primer Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR, obravnaval azilni sistem v Latviji kot kritičen.

Tožnik je v upravnem postopku svoj strah zaradi istospolne usmerjenosti omenjal le v povezavi z vrnitvijo v izvorno državo Gano in ne v zvezi z Latvijo. Tožena stranka je Latvijo upravičeno štela za varno državo, saj je podpisnica EKČP in se zato domneva, da spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so z navedeno konvencijo zagotovljene. Ker tožnik ni navedel, da bi imel zaradi svoje istospolne usmerjenosti v Latviji kakšne težave ali da bi pri njem obstajal strah, da bo imel s tem težave, če bo vrnjen v Latvijo, se tožena stranka do tega dejstva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bila dolžna opredeliti.

Tožena stranka glede na to, da po Uredbi Dublin III velja domneva, da se vse države članice EU štejejo za varne države, ni bila dolžna ugotavljati dejanskega stanja v tej luči in se v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja opredeljevati. Zgolj pavšalne tožbene navedbe tožnika o nevarnosti nespoštovanja načela nevračanja s strani Latvije pa za ovrženje domneve o tem, da ta država za tožnika ni varna, ne zadoščajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Latviji, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pridobila podatek, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo preko Latvije z latvijskim vizumom, ki ga je pridobil v Egiptu. Citira prvi odstavek 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1), ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, nato pa ob sklicevanju na drugi in četrti odstavek 12. člena Uredba Dublin III navaja, da je pristojnemu organu Latvije 23. 5. 2016 v obliki standardnega obrazca za sprejem posredovala prošnjo za sprejem tožnika. Od pristojnega organa Latvije je 30. 5. 2016 prejela odgovor, da je Latvija skladno s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje predmetne tožnikove prošnje.

3. Tožena stranka navaja, da je bil 15. 6. 2016 s tožnikom ob prisotnosti njegovega pooblaščenca opravljen osebni razgovor, na katerem je tožnik povedal, da je v Latvijo prišel z latvijskim vizumom, vendar ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu v Latviji ni všeč, saj je Latvija zaprta do ljudi, ki tudi niso želeli govoriti z njim. Povedal je, da si želi ostati v Sloveniji, kjer se počuti lepo sprejetega. Želi si v Sloveniji nadaljevati z igranjem nogometa in šolanjem. Na vprašanje, ali misli, da v Latviji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je odgovoril, da enostavno ne mara Latvije, da mu tam ni bilo všeč in da bi rad ostal v Sloveniji ter tukaj treniral nogomet. 4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi lahko spremenil ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi in omogočil drugačno določitev odgovorne države članice za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Po mnenju toženke v Latviji ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Izjave tožnika pa kažejo, da v Latviji ni imel nobenih slabih izkušenj. Ugotavlja tudi, da noben evropski organ ni obravnaval Latvije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega postopka in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito. Glede na navedeno zaključuje, da bo tožnik predan Latviji in da se bo s pristojnim organom Latvije dogovorila o njegovem sprejemu. Kolikor pa tožnik v Latvijo ne bo predan v roku iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

5. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob sklicevanju na drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III navaja, da je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito Republika Slovenija, saj Latvija ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi ga obravnavala Republika Slovenija. Tožena stranka po njegovem mnenju ni pravilno ugotovila varnostne situacije v Latviji in stanja njihovega azilnega sistema, kar utemeljuje s predložitvijo več poročil, iz katerih naj bi izhajalo, da ima latvijski azilni sistem resne pomanjkljivosti, zaradi česar bi bile njegove pravice ogrožene. Tožnik je bil že izpostavljen določenim kršitvam predvsem zaradi občutka nezaželenosti oziroma negativne nastrojenosti domačinov zoper prosilce za mednarodno zaščito. Tožena stranka bi se morala opredeliti do načina obravnavanja prosilcev za azil s strani latvijskih organov oziroma to bolje raziskati, ne pa le pavšalno podati mnenja. Že iz predloženih poročil je mogoče zaključiti, da so prosilci za azil v Latviji nezaželeni, da so že kot taki v slabšem položaju in da je število pozitivno rešenih prošenj za azil nizko. Ne gre tudi prezreti dejstva, da je kot razlog za zaprosilo za mednarodno zaščito navedel tudi svojo istospolno usmerjenost. Zaradi te osebne lastnosti pa je ogrožen ne le v izvorni državi, temveč tudi v Latviji, ki zanj nikakor ne predstavlja varne tretje države. Tožnik kot istospolno usmerjen, nižje izobražen, mlajši moški ne spada v kategorijo preferiranih prosilcev za azil. Latvija pa tudi ni naklonjena istospolno usmerjenim. Tožena stranka bi morala preveriti individualen položaj tožnika v luči celotne situacije v Latviji. Toženkino golo sklicevanje, da noben evropski organ ni obravnaval Latvije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja, pa ne dosega standarda obrazložene odločbe. Po uradni dolžnosti je treba paziti tudi na načelo nevračanja. Tožena stranka pa se tudi ni opredelila do tega, ali je Latvija za tožnika varna država in ali spoštuje načelo nevračanja. Domneva Uredbe Dublin III namreč ni nezipodbojna. Tožnik ob upoštevanju vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe s katero predlaga, da naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne sodbe (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj bi mu v nasprotnem primeru zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS nastala težko popravljiva škoda.

6. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke in se sklicuje nanje ter jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, saj bo predan Latviji, ki je odgovorna država za obravnavo njegove prošnje.

10. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Gane (tretje države), kar je razvidno iz podatkov upravnega spisa, in sicer potnega lista tožnika. Tožnik je v Republiko Slovenijo prišel preko Latvije z latvijskim vizumom, ki ga je dobil v Egiptu. Latvija je 30. 5. 2016 na prošnjo Republike Slovenije sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na izpodbijani sklep in podatke upravnega spisa med strankama ni sporno, da tožnikov vizum v času odločanja tožene stranke ni bil več veljaven, pri čemer pa od poteka njegove veljavnosti še ni poteklo več kot 6 mesecev.

11. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na drugi in četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III. V skladu z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen, če je bil vizum izdan v imenu druge države članice. Prvi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III pa določa, da se v primeru, kadar prosilec poseduje enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. 12. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

13. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Latviji mogoča, saj tožnik v tožbi zatrjuje, da v Latviji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, da je tožnik istospolno usmerjen in zaradi te osebne lastnosti v Latviji ogrožen, zaradi česar ta država zanj ni varna. Poleg navedenega pa tudi ni razjasnjeno, ali Latvija sploh spoštuje načelo nevračanja.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, saj je tožena stranka ob upoštevanju prvega pododstavka četrtega odstavka 12. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je tožnik v Latvijo vstopil z veljavnim latvijskim vizumom, ki je bil glede na podatke upravnega spisa izdan z veljavnostjo od 28. 3. 2016 do 12. 5. 2016 za enkratni vstop za 30 dni in je glede na datum vstopa tožnika v schengensko območje prenehal veljati dne 27. 4. 2016. Za obravnavo tožnikove prošnje je tako v skladu z merili iz Uredbe Dublin III odgovorna Latvija, saj je Latvija izdala tožniku vizum, ki je potekel manj kot 6 mesecev pred odločanjem.

15. Glede tožbenih ugovorov, da v Latviji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, se sodišče sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 369/2014, I Up 41/2015 in I Up 94/2016, v katerih je Vrhovno sodišče RS navedlo, da: „gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar pa je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.“

16. Trditveno in dokazno breme glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev primarno nosi tožnik, ki se na te pomanjkljivosti v obravnavanem primeru prvič sklicuje šele v tožbi. Na osebnem razgovoru je namreč na vprašanje, ali misli, da v Latviji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev odgovoril, da enostavno ne mara Latvije, da mu tam ni bilo všeč in da bi rad ostal v Sloveniji ter tukaj treniral nogomet. Dejstev v zvezi s stanjem latvijskega azilnega sistema pa ni omenil. Po presoji sodišča njegovih navedb o tem, da se je v Latviji slabo počutil in da ni bil zaželen, ni mogoče šteti za uveljavljanje resnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema določene države. Šele v tožbi je predložil več virov glede stanja v Latviji, in sicer: (1) novico UNHCR o nasprotovanju latvijskega prebivalstva glede sprejema prosilcev za mednarodno zaščito v okviru sistema obveznega premeščanja znotraj držav članic EU, (2) Poročilo pristojnega ministrstva ZDA o človekovih pravicah za Latvijo za leto 2013, (3) novico novinarske agencije Reuters o demonstracijah latvijskega prebivalstva, (4) novinarski članek LSM.LV o Latviji in begunski krizi ter (5) Letno poročilo Amnesty International za Latvijo za leto 2015/2016. Tožnik po presoji sodišča s predloženimi informacijami ne more utemeljiti obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj so, kot navaja tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 94/2016 sistemske pomanjkljivosti predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, na primer Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ali UNHCR(2), obravnaval azilni sistem v Latviji kot kritičen. Protestiranje latvijskega prebivalstva ni relevantno za oceno, ali ima latvijski azilni sistem resne pomanjkljivosti. Obstoja resnih pomanjkljivosti pa prav tako ne more utemeljevati zgolj nizka stopnja pozitivno rešenih prošenj za mednarodno zaščito v Latviji. Nazadnje niti zaradi opozoril Amnesty International še ni mogoče utemeljeno domnevati, da je latvijski azilni sistem obravnavan kot kritičen, zlasti ob upoštevanju že omenjenega dejstva, da niti ESČP niti katerikoli drug izmed pristojnih organov Evropske unije ali držav članic latvijskega azilnega sistema ne obravnava kot sistema z resnimi pomanjkljivostmi. Tožnik glede na vse navedeno po presoji sodišča v postopku ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev v Latviji. Vsa tožbena zatrjevanja glede omenjene problematike se po povedanem izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, v skladu s katerim tožnik sicer lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, zakaj v obravnavanem upravnem postopku ni uveljavljal trditev glede pomanjkljivosti latvijskega azilnega sistema. Vsi predloženi viri so nesporno bili objavljeni že pred izdajo izpodbijanega sklepa in bi jih tožnik, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je imel zagotovljeno pravno pomoč s strani PIC in je bil njegov pooblaščenec prisoten ob opravi osebnega razgovora, lahko navajal že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa.

17. Tožbene trditve o tem, da bi se morala tožena stranka v izpodbijanem sklepu opredeliti do načina obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito v Latviji, so glede na to, da tožnik tekom izdaje izpodbijanega sklepa pomanjkljivosti v zvezi z latvijskim azilnim sistemom sploh ni zatrjeval, neutemeljene. Sodišče pa zaradi tožbenih trditev o stanju latvijskega azilnega sistema zgolj pripominja, da pravo EU ne zagotavlja, da mora biti vsak prosilec popolnoma enako obravnavan v vsaki državi članici, oziroma, da vsaka neenaka obravnava še ne pomeni (takšne) kršitve človekovih pravic, da bi bila država glede na sodno prakso Sodišča EU obvezana uporabiti klavzulo suverenosti, kot je obširneje obrazložilo že Upravno sodišče RS v sodbi I U 141/2016. 18. Tožnik trdi, da je zaradi osebne okoliščine (istospolne usmeritve) v Latviji ogrožen, zaradi česar ta država zanj nikakor ne predstavlja varne države. Sodišče tudi na tem mestu pojasnjuje, da je trditveno in dokazno breme o tem, da določena država za tožnika ni varna, na tožniku samem. Tožnik mora navesti dejstva, na podlagi katerih utemeljuje takšno prepričanje, česar pa tožnik v obravnavanem primeru ni storil. Kljub temu, da težave, s katerimi se oseba sooča v določeni državi zaradi svoje istospolne usmerjenosti, lahko predstavljajo poniževalno ravnanje v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), je tožnik dejstvo, da Latvija zanj ne predstavlja varne države zaradi njegove istospolne usmerjenosti, prvič navedel šele v tožbi, ni pa tega navedel na osebnem razgovoru in tekom upravnega postopka, čeprav je imel vseskozi zagotovljeno pravno zastopanje s strani PIC in je bil njegov pooblaščenec na osebnem razgovoru prisoten. Tožnik je v upravnem postopku svoj strah zaradi istospolne usmerjenosti omenjal le v povezavi z vrnitvijo v izvorno državo Gano in ne v zvezi z Latvijo. Tožena stranka je Latvijo upravičeno štela za varno državo, saj je podpisnica EKČP in se zato domneva, da spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so z navedeno konvencijo zagotovljene. Ker tožnik ni navedel, da bi imel zaradi svoje istospolne usmerjenosti v Latviji kakšne težave ali da bi pri njem obstajal strah, da bo imel s tem težave, če bo vrnjen v Latvijo, se tožena stranka do tega dejstva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bila dolžna opredeliti. Tožnik je v tožbi sicer predložil tri poročila glede položaja istospolno usmerjenih oseb v Latviji, vendar iz njih ne izhaja, da bi tožniku ob vrnitvi v Latvijo zgolj zaradi tega, ker je istospolno usmerjen, grozilo ravnanje, ki nasprotuje 3. členu EKČP (izjava državnega sekretarja o preferiranih prosilcih za azil; omemba sovražnega družbenega ozračja in pomanjkanje kazenskopravne zaščite oziroma pregona v primerih spodbujanja sovraštva in nasilja na podlagi spolne usmerjenosti). Po presoji sodišča predstavljajo predložena poročila ob upoštevanju predhodno navedenega nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so bila objavljena že tekom postopka izdaje izpodbijanega sklepa in bi jih tožnik lahko predložil že takrat, pa tega ni storil. V tožbi pa tudi ni zatrjeval niti obrazložil opravičljivega razloga za to, čeprav je imel ustrezno pravno pomoč.

19. Tožnik v tožbi ugovarja tudi, da se tožena stranka ni opredelila do tega, ali Latvija spoštuje načelo nevračanja. Na razloge, ki preprečujejo odstranitev tujca iz države pa morajo uradne osebe paziti po uradni dolžnosti tekom celotnega postopka. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je Latvija podpisnica Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kot je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in je s tem dolžna, kot ostale države članice EU, zagotavljati, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, torej spoštovati načelo nevračanja. Uredba Dublin III prav zaradi navedenega dejstva vzpostavlja domnevo, da države članice vse spoštujejo načelo nevračanja in se zato štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Tožnik sicer pravilno navaja, da navedena domneva ni neizpodbojna, vendar pa tekom upravnega postopka niti v tožbi ne navaja nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazala na to, da Latvija načela nevračanja ne spoštuje. Tožena stranka glede na to, da po Uredbi Dublin III velja domneva, da se vse države članice EU štejejo za varne države, ni bila dolžna ugotavljati dejanskega stanja v tej luči in se v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja opredeljevati. Zgolj pavšalne tožbene navedbe tožnika o nevarnosti nespoštovanja načela nevračanja s strani Latvije pa za ovrženje domneve o tem, da ta država za tožnika ni varna, ne zadoščajo.

20. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo dejansko stanje med strankama sicer sporno, vendar je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati oziroma za odločitev niso pomembni (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. K II. točki izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe ni izkazal obstoja pravnega interesa.

24. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 11. 5. 2016, kar je po uveljavitvi „novega“ Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi česar za postopek sodnega varstva ni upoštevna prehodna določba 125. člena ZMZ-1, v skladu s katero se za primere, če je prošnja za mednarodno zaščito vložena pred uveljavitvijo ZMZ-1, za postopke sodnega varstva še vedno uporabljata določbi 74. člena in 75. člena „starega“ Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V obravnavanem primeru je treba tako uporabiti določbe ZMZ-1, po katerem glede na določbo 71. člena ZMZ-1 v zvezi s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa, ki je časovno vezano na čas do pravnomočne sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na novico glede stanja v Latviji, ki jo je na svoji spletni strani objavil UNHCR, vendar pa pri tem ne gre za mnenje UNHCR v zvezi s stanjem v Latviji, ampak zgolj za poročanje o mnenju latvijskega prebivalstva o prosilcih za mednarodno zaščito, ki pa za presojo vprašanja o obstoju sistemskih pomanjkljivosti latvijskega azilnega sistema ni relevantno.