Jedro

Predpostavka, da torej pristojni organ odredi prosilcu ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce, je obstoj razloga - konkretnega neustreznega dejanja prosilca, ki je take teže in intenzitete, da je treba zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda nujno poseči po tem ukrepu. Če pa prosilec dejanja zanika in trdi, da ni šlo za očitano neustrezno ravnanje, potem mora upravni akt vsebovati razloge o tem, kaj konkretno se je zgodilo, kako je organ ugotovil dejansko stanje, katere dokaze je izvedel oz. zakaj so njegove ugotovitve drugačne od trditev prosilca in sklepno dokazno oceno o določenih dejstvih.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, Sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-138/2024/3 (UOIM1-04) z dne 28. 8. 2024 se odpravi.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-138/2024/3 (UOIM1-04) z dne 28. 8. 2024.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ..., od 27. 8. 2024 od 12.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 27. 11. 2024 do 12.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 30. 7. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je bila 26. 8. 2024 s strani socialne službe azilnega doma obveščena o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) njegovih grožnjah in vedenju, ki je vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz poročila o delu varnostne službe z istega dne izhaja, da so ob 6.20 uri do varnostne službe pristopili razburjeni tujci (A. A., B. B. in C. C.) ter povedali, da so nekaj minut nazaj opazili dva mlajša moška, ki sta jim odtujila osebne predmete večje vrednosti ter več mobilnih telefonov. Po fizičnem opisu storilcev je varnostna služba posumila na tožnika, zato je na ... oddelku v sobi ... od njega zahtevala površinski pregled ter pregled sobe. Pri tem so v njegovem v nahrbtniku odkrili vse odtujene predmete - večje število mobilnih telefonov, ki so jih oškodovanci odklenili. V sobi so bili pod eno od vzmetnic najdeni črn nož na preklop, tablični računalnik znamke HP in Gucci torbica ter dva mobilna telefona zavita v alu folijo. Tožnik predmetov ni želel predati, pri tem se je močno razburjal ter v italijanskem jeziku žalil varnostnika in ni upošteval ustne odredbe varnostnika, da naj se umiri. Izveden je bil ukrep pridržanja do prihoda policije. Na kraj je prišlo večje število tujcev, ki so uspeli dokazati lastništvo predmetov, najdenih pri tožniku. Te jim je policija izročila, ostale pa zasegla. Prav tako iz poročila varnostne službe z dne 26. 8. 2024 ob 10:10 uri izhaja, da je več tujcev, ki so bili predhodno že udeleženi v prijavi zoper tožnika, ponovno prišlo do varnostne službe, povedali so, da jih je strah, saj da jim tožnik grozi, da bo z njimi obračunal in jih pozival k pretepu.

3.Toženka se je nato sklicevala na 4. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ ter na podlagi opisanega dejanskega stanja ocenila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku. S svojimi dejanji je kršil 10. in 11. člen Uredbe ter kljub opozorilu nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s čimer ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu.

4.Zaradi ogrožanja osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, mu je zato 27. 8. 2024 ustno za zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pred tem ga je seznanila z očitanimi dejanji in mu dala možnost izjave glede vseh do tedaj očitanih kršitev. Tožnik je pojasnil, da je imel v nahrbtniku 16 mobilnih telefonov. Kupil jih je zato, da jih preprodaja, saj se s tem ukvarja in pri vsakem telefonu zasluži 5 do 6 EUR. Na vprašanje uradne osebe, ali ve, da je to nezakonito, je povedal, da ve, a to počne zato, da zaslužek pošilja domov svoji družini. Ko ga je uradna oseba seznanila, da je bil med predmeti tudi tablični računalnik, ki je last UKC Ljubljana, je pojasnil, da ga je kupil od prijatelja iz azilnega doma. Računa nima, računalnik mu je vzela policija. Glede prijave tujcev ob 10.10 uri, ki naj bi jim grozil in jih pozival k pretepu, je povedal, da to ne drži in da se je samo pogovarjal s prijateljem.

5.Toženka nato navede, da je tožnik očitana dejanja zanikal oz. opisal drugače. Vendar njegovim trditvam težko sledi, saj kljub opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma ter je žalil varnostnike in grozil sostanovalcem. Dobro je poznal pravila hišnega reda v azilnem domu in kot je navedel, je bil ob nastanitvi v azilni dom seznanjen z vsebino Uredbe, ki da je ni nikoli kršil. Toženka je sklenila, da tožnik s svojim obnašanjem vnaša nemir v življenje v azilnem domu in ogroža tako zaposlene kot tudi ostale stanovalce v azilnem domu.

6.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v nadaljevanju izhaja, da ZMZ-1 omogoča omejitev gibanja na območje Azilnega doma oziroma izpostave ali Centra za tujce. Omejitev gibanja ne pomeni namestitev v ločeni sobi v skladu z 82.a. tega zakona. V 82.a členu ZMZ-1 so določene kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi, ki so lahko lažje (drugi odstavek) in težje (tretji odstavek) in ki jih toženka citira. Zapiše, da ravnanje tožnika pomeni kršitev javnega reda in miru, poleg tega je s svojim ravnanjem vnašal nemir. Situacije kot so žaljenje, grožnje ter kraje so nedopustne in zahtevajo strožje ukrepe. Tak ukrep predstavlja omejitev gibanja na Center za tujce. Če bi se za taka dejanja uporabil ukrep nastanitve v ločeni sobi, kar sicer 84. člen ZMZ-1 ne omogoča, ne bi bil dosežen namen ukrepa, saj bi se prosilec vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale.

Tožba

7.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, to je iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8.Izpostavi, da je izpodbijani akt o pridržanju brez dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem njegove prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), iz drugega odstavka 19. člena Ustave oziroma iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in ne ukrep pridržanja. Toženki v bistvenem očita, da ni zavzela nobenega stališča o njegovih navedbah, temveč samo navaja, da jim težko sledi. Podal je konkretne trditve, ki terjajo konkretno presojo in tudi konkretno obrazložitev ter razloge, ki jih mora toženka navesti že ob izreku ukrepa prisilnega pridržanja. Odločno in jasno je zanikal očitke, ter izpostavil, da postelja pod katero je bil najden nož ni njegova niti ni njegov nož. Pojasnil je tudi, da to ni njegova soba in da to niso njegove stvari. V sobah tudi biva več oseb. Tudi ne govori italijansko. Prav tako ni žalil varnostnika. Ga pa eden od varnostnikov ne mara. Tudi ne drži, da bi grozil drugim ali jih pozival k pretepu. Za mobilne telefone je pojasnil, da jih je kupil zato, da bi nekaj malega zaslužil s prodajo po malo višji ceni. Čaka na dovoljenje za delo. Prenosnik je kupil in ni mogel vedeti, da je ukraden. Izpodbijana odločitev se v ničemer ni opredelila do teh navedb, še manj pa v obrazložitvi ni utemeljenih razlogov za odločitev. Toženka tudi nima nobenih navedb, katere žaljive besede naj bi tožnik sploh izrekel in komu. Zato izpodbijana odločitev nima vseh razlogov oziroma so ti nepopolni. Tožnik nikakor ni ogrožal javnega reda. V okviru preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti se tudi pokaže, da je ukrep toženke pretiran in nesorazmeren.

Predlog za izdajo začasne odredbe

9.Tožnik hkrati predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj preneha izvajati ukrep omejitve njegovega gibanja v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je izkazal, da pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo. Omejitev svobode in s tem povezanega duševnega trpljenja namreč ni mogoče nadomestiti. Kršitev osebne svobode je že sama po sebi škoda. V Centru za tujce se počuti slabo, utesnjeno, omejitev mu povzroča psihično stisko in slabša zdravstveno stanje.

10.Toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Odgovor na tožbo

Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje, sklicuje se na že podane razloge v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je tožnik kritične dogodke zanikal oziroma jih je opisal drugače. Iz poročil varnostne službe jasno izhaja, da kljub opozorilom varnostne službe ni upošteval pravil hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. Vztraja, da je ukrep omejitve gibanja glede na težo kršitev sorazmeren. Tožnikove kršitve so vključevale žaljenje, grožnje in krajo, zaradi teh dejanj ga je obravnavala tudi policija. Zato je omejitev njegovega gibanja utemeljena, razumna in sorazmerna. Z njegovo odstranitvijo iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir ter varnost zaposlenih in stanovalcev.

Dokazni postopek in ne oprava glavne obravnave

12.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-138/2024, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 2.

13.V zadevi je odločilo brez glavne obravnave. Že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa je očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Presoja sodišča

O tožbi

14.Tožba je utemeljena.

15.Po določbi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.

16.Predpostavka, da torej pristojni organ odredi prosilcu ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce, je obstoj razloga - konkretnega neustreznega dejanja prosilca, ki je take teže in intenzitete, da je treba zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda nujno poseči po tem ukrepu. Če prosilec ne zanika določenega dejanja ali ga vsaj smiselno priznava, potem teh dejstev pristojnemu organi ni treba posebej ugotavljati in ob razlagati (dokazno utemeljevati). Če pa prosilec dejanja zanika in trdi, da ni šlo za očitano neustrezno ravnanje, potem mora upravni akt vsebovati razloge o tem, kaj konkretno se je zgodilo, kako je organ ugotovil dejansko stanje, katere dokaze je izvedel oz. zakaj so njegove ugotovitve drugačne od trditev prosilca in sklepno dokazno oceno o določenih dejstvih. Po določbi 214. člena Zakona o upravnem sporu mora namreč obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov in navedbe strank o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

17.Tožnik utemeljeno navaja, da toženka v izpodbijanem sklepu temu ni zadostila. V ničemer se ni opredelila do njegovih ugovorov ne glede domnevne kraje telefonov, ne domnevnih groženj varnostnikom, ne glede domnevnih groženj tujcem, ki naj bi se ga bali (kaj oz. komu je tožnik kaj rekel oz. storil) tožnik pa vse zanika. Toženka v izpodbijanem sklepu zgolj zapiše, da navedbam tožnika težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. Taka obrazložitev je v konkretni zadevi prazna (domnevna kraja ni niti splošno navedena). Toženka bi se morala izrecno opredeliti ali tožniku sledi ali ne in če ne, zakaj (ali so njegove izjave verodostojne in če niso, zakaj tožniku ne verjame). Že zaradi tega izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti, saj razlogov o konkretno ugotovljenih kršitvah tožnika nima.

18.Tudi, če bi sprejeli očitane kršitve kot gotovo dejstvo, je utemeljen očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o sorazmernosti oz. nujnosti ukrepa. Toženka v izpodbijanem sklepu navede, da ravnanje tožnika pomeni kršitev javnega reda in miru, tožnik je s svojim ravnanjem vnašal nemir. Ob tem citira 82.a in 82.b členu ZMZ-1, a ne pojasni povezave s 84. členom ZMZ-1 in se ne opredeli za kakšno stopnje (intenziteto) domnevne kršitve naj bi šlo. Kot pojasnjeno, razlogi javnega reda za ukrep omejitve gibanja morajo biti taki, da predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Razlogi o tem v izpodbijanem sklepu umanjkajo in tudi zato ga ni moč preizkusiti.

19.Po določbi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. ZUP v 7. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti.

20.Ta kršitev je sodišču narekovala, da je tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo.

b)O predlog za izdajo začasne odredbe

21.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

22.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, odločanje o začasni odredbi pa zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej trditveno kot dokazno breme.

23.Izpodbijani akt je nezakonit, nastanek težko popravljive škode tožniku zaradi omejitve gibanja, pa je z veliko verjetnostjo izkazan že zato, ker ga toženka s svojo pasivnostjo priznava (214. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1). Poleg tega toženka ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljilo prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Predlogu je zato ugodilo.

-------------------------------

Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.