Jedro

V kolikor je toženec menil, da nima dovolj časa za pripravo na (zadnjo) glavno obravnavo, bi lahko (pravočasno) predlagal preložitev naroka. Zato ni mogoče šteti, da zatrjevane procesne kršitve (8. točka 2. odst. 339. čl. ZPP) ni mogel uveljavljati brez svoje krivde že pred sodiščem prve stopnje.

Predodelitev spisa zaradi bolezni sodnika predvideva 162. čl. Sodnega reda, zato je neutemeljen očitek, da o zadevi ni sodil zakoniti sodnik.

Kot stranka v postopku lahko nastopajo tudi dediči upravičenke (ki ji je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno stanovanje, glede katerega se zahteva odpoved najemne pogodbe), ne da bi bili ti poimensko navedeni.

Med pravdo plačani obroki najemnine ne vplivajo na pravico tožeče stranke do odpovedi najemne pogodbe zaradi razlogov po 53. čl. SZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odpovedalo tožencu najemno pogodbo štev. 10999-005/95, z dne 10.1.1996 za najem stanovanja, vpisanega v izreku z odpovednim rokom 90 dni in mu naložilo plačilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je zahtevek za višje zamudne obresti od stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvene kršitve določb postopka so v tem, da je sodišče izdalo sodbo kljub dejstvu, da tožena stranka na narok 10.7.2009 ni bila pravilno vabljena. Tožena stranka je vabilo prejela 6.7.2009, to je v krajšem roku, kot ga določa ZPP. Sodnica je samovoljno pribavila listine zapuščinskega postopka, katerih ni vročila toženi stranki in jih ni vročila v izjasnitev. Tako ni dobila dopisa prvostopnega sodišča zapuščinskemu sodišču in odgovora zapuščinskega sodišča. Šele po zaključku je toženi stranki dostavilo zapis, čeprav se je glavna obravnava pričela znova in je tožeča stranka podala nove navedbe. Ko je sodišče ugotavljalo, kdo so dediči po pokojni G.A.M., je postavilo pod vprašanje aktivno legitimacijo. Tožena stranka oporeka razrešitvi v tem postopku sodnice P. M. A. in nadaljevanje postopka s sodnico K. R. B.. Bile so kršene odločbe Sodnega reda o dodeljevanju sodnici, saj je po navedbah civilne pisarne okrajnega sodišča sodnica bila le v bolniškem staležu. Ker je nova sodnica takoj razpisala narok, kaže na pristranskost sodišča in priviligiranost tožeče stranke. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi odpovedi iz razloga, da ni bila plačana najemnina od decembra 2000 dalje. Sodišče pa se spušča v navedbe tožene stranke glede pobotanja. Moralo pa bi odgovoriti, ali je zaradi pobotanja in plačila zamudnih obresti bil podan pogoj za vložitev tožbe. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni ugotavljalo navedb tožene stranke iz zadnje pripravljalne vloge o njenem bolezenskem stanju in s tem veljavnosti same najemne pogodbe ter možnosti odpovedi. Stroškovnik ni bil vročen toženi stranki.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je iz spisa razvidno, da je toženi stranki vabilo bilo poslano 19.6.2009, ki ga pa je tožena stranka prevzela šele štiri dni pred obravnavano. Gre za zavlačevanje postopka, saj tožena stranka lahko vidi na kuverti in vročilnici, za kateri postopek gre. To je zloraba procesnih pravic. Ugovor tožene stranke je glede na določbo 286.b člena prepozen. Daljša odsotnost sodnice je po 162. členu Sodnega reda razlog za predodelitev spisa. Zato ni šlo za pristranskost sodišča. Terjatve niso bile pobotane.

Pritožba ni utemeljena.

O zatrjevanih procesnih kršitvah: Sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotavlja, da je vabilo za zadnjo glavno obravnavo, to je 10.7.2009, tožena stranka prejela 6.7.2009. Vendar je sodno pisanje bilo odpravljeno 19.6.2009 (list. št. 91). Če je tožena stranka menila, da nima dovolj časa za pripravo na narok, bi v 4 dneh lahko predlagala preložitev naroka. Narok je bil razpisan in pričet ob 9.00 uri, zaključen ob 9.20 uri. Na sodišče pa je prispela vloga tožene stranke s predlogom za preložitev naroka, kjer je pooblaščenka prejela vabilo 6.7.2009 ob 12.45 uri (prezentat na list. št. 103). To pomeni, da tožena stranka ni pravočasno sporočila tega dejstva sodišču prve stopnje in se ni prepričala, ali bo sodišče opravilo narok ali ne. Zato ni mogoče šteti, da eventualnih zatrjevanih kršitev ni mogla uveljavljati brez svoje krivde (1. odstavek 286.b člena ZPP). Tožena stranka namreč smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni vsebovano v določbi iz 2. odstavka 286.b člena ZPP.

Kdo je sodnica v tej zadevi, je tožena stranka lahko videla v vabilu (list. št. 94). Če je želela izločevati sodnico, saj v pritožbi trdi, da naj bi bila pristranska zaradi takojšnjega razpisa naroka in dodelitve spisa, bi to morala uveljavljati do konca glavne obravnave. V pritožbi pa ne more izločevati sodnice zato, ker ji je bil predodeljen spis zaradi bolniškega staleža prejšnje sodnice. Pritožbeno sodišče tudi dodaja, da je v tej zadevi tožba vložena 12.2.2003 in da je razumljivo, da je sodnica, katera je dobila spis po predodelitvi, morala zadevo obravnavati brez nepotrebnega odlašanja, saj gre za staro zadevo. Sicer pa je sodnica pravilno razpisala narok 10.7.2009 in vabila so bila odpravljena 19.6.2009. Ob takšnem ravnanju sodnice ni zaslediti bistvenih kršitev določb ZPP. Za predlog za izločitev pa je pritožnica prepozna (2. odstavek 72. člena ZPP). Predodelitev spisa zaradi bolezni sodnika je predvidena v 162. členu Sodnega reda in zato ni mogoče očitati sodišču, da o zadevi ni sodil zakoniti sodnik.

Pritožba nadalje trdi, da je sodišče brez pooblastila ugotavljalo, kdo so dediči v tej zadevi. Pri tem spregleda, da je ta dokazni predlog podala tožeča stranka, ki je predlagala vpogled v zapuščinski spis. Treba pa je tudi dodati, da je prišlo na strani tožeče stranke do spremembe skrbnika za poseben primer glede na odločbe v denacionalizaciji. Prvotni pooblaščenec, dr. A. G. je imel takšno odločbo (priloga A 8). Po 67. členu ZDEN je to ena redkih možnosti, da skrbnik za poseben primer v korist poslov rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja lahko vloži tožbo na izpraznitev oziroma vnaprejšnjo odpoved najemnega razmerja (primerjaj Komentar 67. člena ZDEN, GV, Ljubljana 2000, stran 469-471). Nato pa je prišlo do razrešitve tega pooblaščenca in je bil postavljen sedanji pooblaščenec, ki je popravil tožbo tako, da so sedaj tožeče stranke dediči po pokojnih upravičenkah in denacionalizacije. Pooblaščenec je to tudi navajal in predlagal na glavni obravnavi 27.3.2009, na kateri je bila prisotna tako pooblaščenka toženca kot odvetnik (list. št. 67). Temu se ni tožena stranka uprla. Zato sodišče zmotno očita sodišču prve stopnje, da se je pri zapuščinskem sodišču zanimalo, kdo so dediči po upravičenkah iz denacionalizacije, ki sta dobili vrnjeno stanovanje v postopku denacionalizacije. Gre za preverjanje aktivne legitimacije. Dediči po denacionalizacijskih upravičencih so lahko stranka postopka. Ni treba, da so našteti, zato je v tem delu sodišče prve stopnje odveč ugotavljalo, kdo so dediči. Dovolj je, da so označeni tako, kot je sedaj pravilno popravilo tožbo tožeča stranka. Dedič premoženja, katero je vrnjeno v denacionalizaciji, postane dedič s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji (primerjaj tudi 1. odstavek 15. člen ZDEN in 78. člen ZDEN). Zato dejstvo, da odgovor zapuščinskega sodišča, kar pa v tej zadevi ni pravno relevantno dejstvo glede na podano materialnopravno izhodišče, ne more pomeniti očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tako se izkaže, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Tožena stranka pa sedaj kot novoto prvič smiselno trdi, da nima poslovne sposobnosti, češ da je navajala, da ima slabo zdravstveno stanje in da se sodišče o tem ni opredelilo. Celo v pritožbi kot novoto trdi, da ni mogla podpisati veljavne najemne pogodbe in prejeti odpovedi glede na zdravstveno stanje. Tožena stranka sedaj prvič trdi, da naj bi bila poslovno nesposobna zaradi svojega psihičnega stanja. Gre za nedovoljeno novoto, saj ne pojasni, zakaj teh trditev ni mogla podati prej. Trdila je le, da bi sodišče moralo upoštevati njeno slabo zdravstveno stanje in predložila dokumentacijo, iz katere ne izhaja, da bi bilo tožencu kdaj odvzeta poslovna sposobnost oziroma uveden postopek (priloga B 17). Tudi toženčeva žena, ki nastopa kot pooblaščenka, ni podala teh trditev. Tudi vloge tožene stranke, katere je sam pisal, predno je dobil odvetnika, ne kažejo, da bi sodišče moralo posumiti v procesno sposobnost tožene stranke. Glede navedb o neveljavnosti najemne pogodbe, pa je treba dodati, da pogodba ni bila nikoli izpodbita in zato velja. Sodišče pa je odgovorilo, da njegovo stanje glede bolezni, ne more vplivati na dejstvo, da ni pravočasno plačal najemnine.

Pritožba nadalje trdi, da je sodba obremenjena s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je nerazumljivo, kako je z neplačevanjem najemnine v zatrjevanem času oziroma od decembra 2000 dalje. Sodba razloge o tem ima in tem razlogom ni kaj dodati (obrazložitev na strani 4 in 5). Tožeča stranka je v trditveni podlagi zapisala, za katero obdobje gre (od decembra 2000 dalje) in sodišče pravilno ugotavlja, da je za pravilno uporabo 53. člena SZ dovolj neplačevanje najemnine dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih 12 mesecih. Tožeča stranka je to zaporedje dokazala in zato ponudila dokaze (A 2, A 17, A 18), opomnila toženca na kršitev (priloga A 3 do A 5) in toženec temu dejstvu ni oporekal. Nato je med pravdo, kar je prepozno, plačal zapadla najemnine in se s tem izognil kasnejšim zahtevkom na poplačilo teh zneskov. Ne more pa to vplivati na pravico tožeče stranke, da odpove najemno pogodbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je mogoče podan pobot pred pravdo, saj je tožena stranka to zatrjevala. Vendar je sodišče pravilno ugotovilo, zakaj pobot ni bil podan (obrazložitev na strani 4 in 5 sodbe).

O ostalih pritožbenih navedbah: Tako je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe 53. člena Stanovanjskega zakona in ugodilo zahtevku na odpoved in izpraznitev.

V pritožbi tožena stranka še trdi, da bi ji sodišče moralo dostaviti stroškovnik nasprotnika. To iz ZPP ne izhaja, ampak bi se morala tožena stranka udeležiti glavne obravnave in tedaj bi lahko vpogledala tudi v stroškovnik.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.