Jedro

S tem ko se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem kot posledico dokazne ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obsojenega M.M. st. in zagovornice obsojenega M.M. ml. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojena M.M. st. in M.M. ml. sta dolžna plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom vsak po 100.000,00 (stotisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojena M.M. st. in M.M. ml. za kriva, in sicer M.M. st. za kaznivo dejanje umora, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, dejanje pa je storil iz nizkotnih nagibov - mržnje, po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, M.M. ml. pa za kaznivo dejanje pomoči k storitvi kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 27. členom KZ. Obsojencema sta bili izrečeni kazni, in sicer M.M. st. 13 let zapora, M.M. ml. pa 10 let zapora. V izrečeno kazen je bil obsojencema po 49. členu KZ vštet pripor od 02.09.1999 dalje.

Obsojenca sta bila iz razlogov 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v celoti oproščena plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornice obsojenega M.M. ml. delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji za tega obsojenca spremenilo tako, da mu je z uporabo omilitvenih določil 1. točke 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena KZ znižalo kazen na osem let zapora. V preostalem delu pa je pritožbo zagovornice tega obsojenca, v celoti pa pritožbo obsojenega M.M. st. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče je obsojenega M.M. st. oprostilo plačila povprečnine.

Obsojeni M.M. st. je dne 22.01.2001 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi, in sicer iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče RS njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe napadeni sodbi spremeni oziroma da obe napadeni sodbi razveljavi.

Zagovornica obsojenega M.M. ml. je dne 03.01.2001 vložila na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom za prekinitev izvršitve kazni, in sicer zoper sodbo Višjega sodišča v Celju zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi obdolženca zoper prvostopno sodbo in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca - obsojenca M.M. ml. - oprosti obtožbe ali pa drugostopno pa tudi prvostopno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega M.M. st., podanem po 1. odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti tega obsojenca neutemeljena. Zahteva, iz katere večinoma ni mogoče razbrati, kateri zakonski razlog uveljavlja obsojenec, obširno navaja obsojenčevo videnje odnosov s pokojnim oškodovancem, kar je za odločanje sodišča v zvezi s tem pravnim sredstvom nepomembno. Zatrjevanje, da M.K. ni bil verodostojna priča v postopku, pa pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti stvar presoje v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Isti vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obsojenega M.M. ml., prav tako meni, da je zahteva zagovornice neutemeljena. Čeprav zahteva v uvodu navaja, da izpodbija sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, v nadaljevanju napada sodbo le zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja za zatrjevanje, da obsojeni M.M. ml. ni ravnal naklepno, saj mu je šlo zgolj za to, da oškodovancu povzroči premoženjsko škodo, ne pa, da pomaga očetu pri umoru. To pa ne more biti razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

K zahtevi za varstvo zakonitosti M.M. st. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni M.M. st. meni, da so v obeh napadenih sodbah podane kršitve določb postopka, in sicer - 15. člena ZKP v smeri očitno zlorabe pravic udeležencev v postopku, to je onemogočanja pravic obrambe po sodišču, ki ni hotelo izvajati po obrambi predlaganih dokazov; - 16. člena ZKP, predvsem 3. odstavka, ki določa, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist; - 17. člena ZKP, ki v 1. odstavku določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, v 2. odstavku pa je določeno, da morajo (organi) enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist; - 18. člena ZKP, ki v 1. odstavku določa, da sodišča in državni organi presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, tako da pri tem niso vezani na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. V 2. odstavku pa je določeno, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza; - 1., 2. in 3. odstavka 392. člena ZKP, ki določa v 1. odstavku, da sodišče druge stopnje s sklepom ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali jo razveljavi po uradni dolžnosti in vrne zadevo v novo sojenje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, razen primera iz 2. odstavka tega člena in primerov iz 1. odstavka 394. člena tega zakona, ali če misli, da je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odrediti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje; v 2. odstavku je določeno, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena zakona, sodba sodišča prve stopnje pa se ne sme razveljaviti, če je bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca; v 3. odstavku pa je določeno, da sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje tudi, ko sodba ni bila izpodbijana zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če nastane pri odločanju o pritožbi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno v obtoženčevo škodo.

Obsojenec M.M. st. v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da sta obe napadeni sodbi nezakoniti, ker sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče kršili 17. in 18. člen ZKP, ko obema obsojencema nista dovolili dokazovati materialno resnico, da bi bilo zadoščeno 15. členu ZKP. Obe sodišči sta namreč spoznali oba obsojenca za kriva brez ugotavljanja materialne resnice glede dogodkov iz prejšnjih let in dogodka kritičnega dne. Obe sodišči sta izhajali zgolj iz kaznivega dejanja, ne pa iz materialnih dokazov pred dogodkom in ob samem dogodku in tudi ne zadostno iz subjektivnih okoliščin na strani obsojencev. Vložnik izrecno napada dokazno oceno prvostopnega sodišča glede izpovedbe priče M.K., rojenega leta 1954, pa že 10 let invalidskega upokojenca, s tumorjem v glavi in stoodstotno zapitega, ki si glede na svoje stanje, ko se je ob dogodku nahajal na terasi doma upokojencev, kot je sam povedal, dogodka ni natančno zapomnil, zato na njegovo izpovedbo po vložniku ni mogoče opreti ugotovitve, da je vložnik imel pištolo. Vložnik izraža tudi dvom v izpovedbo priče B.B., ki je zgolj slišal govorice, pa nič videl. Vložnik opozarja, da drugostopno sodišče priznava, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s 17. členom ZKP, torej da je prvostopna sodba nezakonita, pa jo je kljub temu potrdilo. Sicer pa je po vložniku pritožbeno sodišče kršilo 392. člen ZKP, v čem, vložnik ne pove. Meni le, da gre za napačno tolmačenje 17. člena ZKP. Vložnik je dalje mnenja, da je z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje niso vplivale na zakonitost in pravilnost, očitno v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem v prvostopni sodbi, te sodbe. Družini M. je pritožbeno sodišče odvzelo vse državljanske pravice po Ustavi, ZKP in KZ. Po vložniku drugostopno sodišče priznava, da imata oba obsojenca več materialnih dokazov, da sta nedolžna in kazensko neodgovorna, pa ju je kljub temu spoznalo za kriva, ko se z omenjenimi dokazi sodišči nista seznanili, zato sta napadeni sodbi nezakoniti. Ni pravilna ugotovitev, kdo je iniciator spora med družinama obsojencev in oškodovancev. Pri tem vložnik obsežno navaja časovni potek incidentov med obema družinama in opozarja, da sodišči nista upoštevali niti zbrane medicinske dokumentacije glede vložnikove žene niti dokumentacije o intervencijah oziroma ovadbah organov za notranje zadeve v zvezi z medsebojnimi incidenti med obema družinama. V neupoštevanju pritožbenega sodišča omenjene uradne dokumentacije, ki jo prvostopno sodišče ni hotelo upoštevati kot dokaz, vidi vložnik kršitev 392. člena ZKP. Pri tem vložnik opozarja na incidente, ko je oškodovanec ogrožal življenje vložnikovega sina - soobsojenca - in opozarja, da z obravnavanim dogodkom prejšnje življenje tega obsojenca nima nobene zveze, kakor tudi zaključek, da je prvi začel obračunavati vložnik, ki ni pravilen. Sicer pa vložnik tudi fizično ni bil zaradi invalidnosti sposoben ogrožati oškodovančeve družine. Resnica je drugačna, saj je bil vložnik fizično napaden in poškodovan po oškodovancu in njegovem sinu.

Kritičnega dne je oškodovanec zasledoval družino M. na poti v lekarno, ne pa obratno. Zaključek, da je bil vložnik agresiven, je neresničen in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca M., ki je med drugim opisal psihično in telesno stanje vložnika, iz katerega bi sledilo, po vložniku, da ni bil sposoben nikogar ogrožati niti to želeti. Sicer pa so v oškodovančevi družini razpolagali s pištolami (tremi) in jih tudi nosili s seboj, vse zaradi obračuna z vložnikovo družino, seveda brez prič. Vložnik svoje ravnanje v obravnavanem primeru prikazuje kot silobran in pri tem opozarja, da nobena od prič ni zaznala začetka dogajanja pred lekarno, ko je oškodovanec napadel zakonca M., pa tudi soobsojenca. Oškodovanec namreč družini M. ni dovolil, da se odpelje s kraja dogodka, ko je že odpeljal, se je vrnil nazaj, kot so povedale priče. Vrstni red strelov, kot zatrjuje sodni izvedenec, ni ugotovljiv in tako sodbi temeljita na domnevah. Vložnik vztraja pri svojem zagovoru, da se je z oškodovancem ruval za pištolo, da naj bi jo ta naperil v obsojenca - vložnika. Drugačni dejanski zaključki obeh sodišč ne temeljijo na nobenem dokazu.

Vložnikova družina je o ogroženosti redno obveščala pristojne, očitno državne organe s pozivi na ukrepanje, pa sedaj ti organi opozorila M. razlagajo drugače, nelogično in nezakonito. Življenje M. je bilo ogroženo na nezakonit način po oškodovancu in njegovi družini, kar vložnik dokazuje z medicinsko dokumentacijo. Vložnikov odnos, kot ga ugotavlja drugostopno sodišče, do državnih organov je prav tako ugotovljen zmotno, seveda pa so obravnavali družino M. kot storilce in ne kot žrtve oškodovanca. Pri tem je vložnik duševno zbolel, kar dokazuje z medicinsko dokumentacijo pred in po uvedbi obravnavanega kazenskega postopka. Vložnik zatrjuje, da mu je bila v nakazani smeri v sodnem postopku onemogočena obramba v smeri ugotavljanja materialne resnice pred sodiščem, kar je imelo za posledico uničenje vložnikove družine, vse zaradi kršitve določb ZKP in tudi KZ. Glede obravnavanega dogodka, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, vložnik opozarja na neskladnost izpovedbe priče N. S., ki je izpovedal na glavni obravnavi, kje da je bil zadnji levi branik osebnega avtomobila, last oškodovanca, poškodovan več kot eno leto pred obravnavanim dogodkom, dočim je sodni cenilec (očitno izvedenec) cestnoprometne stroke v svojem izvedenskem mnenju ugotavljal, da je vložnik udaril s svojim osebnim avtomobilom v zadnji levi branik osebnega avtomobila oškodovanca. Čeprav je šlo le za ugibanje sodnega izvedenca, pa sta mu sodišči sledili. Nepravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje o naravi vložnikovega zagovora kot konfuznega, neracionalnega in na momente posplošenega, pa je na tako oceno oprlo, čeprav povsem subjektivno, svojo sodbo o krivdi in kazni obeh obsojencev. Po vložniku naj bi oškodovanec zasledoval zakonca M. na njuni poti v lekarno z namero, da jima vzame življenje, kar je poskušal pred lekarno v V., ko tam ni bilo nobenih prič. Sodišči v rednem postopku nista pravilno ugotovili dejanskega stanja - materialne resnice, zato sta kršili kazenski zakon, in sicer določbo 11. člena KZ o silobranu. Ob tem pa naj bi pravočasno obveščeni državni organi o ogrožanju družine M. po oškodovancu z opustitvijo ukrepanja kršili 285. in 286. člen KZ, ko oškodovancu niso onemogočili napadov na družino M. Ponovno vložnik zatrjuje, da v obeh napadenih sodbah dejansko stanje ni popolno ugotovljeno tudi v smeri ugotavljanja razmer, v katerih je vložnikova družina živela, kakor tudi glede osebnosti oškodovanca. Ob vsem navedenem, ko vložnik tudi večkrat ponavlja iste trditve v zvezi z dejanskim stanjem, kot ga ugotavljata obe napadeni sodbi, v zaključku predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Iz izreka prvostopne sodbe je razvidno, da je bil vložnik spoznan za krivega, da je vzel življenje J.S., ob storitvi kaznivega dejanja pa je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi depresivno disforičnega stanja in znakov prisotne zožene zavesti bistveno zmanjšana, dejanje pa je storil iz nizkotnih nagibov, to je mržnje, ker je bil več let v sporu s pokojnim, s tem, da je dne 02.09.1999 okoli 19. ure pred lekarno v V. vložnik s pištolo znamke CZ model 70 cal. 7,65 skozi voznikova vrata osemkrat ustrelil v avtu sedečega J.S. in ga zadel v telo in glavo, pri tem pa je J.S. utrpel prestrel možganov in možganskega debla, tako da je na kraju dejanja umrl. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni opis očitanega kaznivega dejanja vložniku ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, in sicer 11. člena, saj iz navedenega opisa ni nobene podlage za zaključek, da bi vložnik ravnal v silobranu. Niti v krivdoreku, pa tudi ne v razlogih ni nobene podlage za zaključek, da bi vložnik od sebe ali drugega odvračal istočasen protipraven napad, torej ravnal v silobranu. Kolikor se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem kot posledico dokazne ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem pa nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v smeri zatrjevanih elementov silobrana. Po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Prav tako ni podlage za uporabo 427. člena ZKP, saj se pri obravnavanju zahteve pri sodišču ni pojavil precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ugotovljenih v napadenih sodbah. Ta objektivna in subjektivna odločilna dejstva so po oceni Vrhovnega sodišča v rednem postopku z gotovostjo ugotovljena in v razlogih obeh napadenih sodb obrazložena, pri čemer v razlogih obeh napadenih sodb ni nasprotja z izvedenimi dokazi, tako glede izpovedb posameznih prič kot tudi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke. Tudi psihiatrično izvedensko mnenje sta obe sodišči glede stopnje obsojenčeve - vložnikove prištevnosti pravilno ocenili; v nobenem naštetem primeru tako ni mogoče sprejeti vložnikovega očitka, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki ga vložnik smiselno uveljavlja.

Prav tako ni podana v napadenih sodbah po vložniku zatrjevana kršitev pravice do obrambe v zvezi z ugotavljanjem materialne resnice.

Vložnik ponuja zgolj drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov od tiste, ki sta jo sprejeli obe sodišči v rednem postopku, to pa je nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kolikor prvostopno sodišče ni sledilo vsem dokaznim predlogom obrambe, je svojo odločitev ustrezno obrazložilo skladno s 7. odstavkom 364. člena ZKP. Vložnik zaradi vsega povedanega s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti v nobeni smeri ni mogel imeti uspeha.

K zahtevi zagovornice obsojenega M.M. ml. Vložnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče s tem, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in je o odločilnih dejstvih popolno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini mnenja izvedenca psihiatra in med samim izvedenskim mnenjem oziroma izpovedbo izvedenca. Drugostopno sodišče je enako kot prvostopno sodišče štelo, da je stanje zožene zavesti pri obsojenem M.M. st. bilo znano njegovemu sinu (vložničinemu klientu), ki se mu je v sovraštvu do S. in potrebi obračunavanj z njimi v celoti podrejal. Sodišče naj bi v mnenju tega izvedenca v točki 15 - l. št. 452 prezrlo, da izvedenec izrecno opisuje, da je prišlo pri M. st. do stopnjevalnega stanja zožene zavesti, ko je v tednih pred dejanjem bilo njegovo delovanje, ravnanje in čustvovanje usmerjeno le na izogibanje možnih ustrahovanj po pokojniku in je s tem očitno impregnirana tudi vsa njegova družina. Po navedenem je bilo ravnanje M. st. usmerjeno v izogibanje konfliktom, čemur se je podrejala tudi celotna družina, zato je zatrjevanje drugostopnega sodišča, da se je M. ml. zaradi dejstva povečevanja zoževanja zavesti svojega očeta, ki naj bi jo zaznal, podrejal potrebi po obračunavanju s pokojnim zaradi sovraštva do njega v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca. Izvedenec je povedal, da je bilo duševno stanje M. st. že dalj časa pred tragičnim dogodkom takšno, da je ukrepal v smeri izogibanja konfliktom, ne pa v iskanju konfliktov in priložnosti za obračunavanje, kot to trdita prvo in drugostopno sodišče. Pri tem vložnica povzema stališče psihiatrične stroke oziroma znanosti, s katerim naj bi bilo izvedeniško mnenje skladno, iz tega mnenja pa izhaja nasprotno, kot zatrjujeta sodišči, zaradi česar so razlogi o odločilnih dejstvih v popolnem nasprotju z vsebino mnenja izvedenca psihiatra. Zaradi napačne razlage mnenja izvedenca je ugotovitev drugostopnega sodišča, da sta obtoženca vrnitev S.-ja izkoristila za dokončni obračun z njim, ker da je možnost, da bo do dokončnega obračuna prišlo, bila prisotna v družini M. Izvedenec namreč, kot zatrjuje vložnica, meni, da je M. st. zapadal v stanje zožene zavesti in bil usmerjen le v izogibanje S.-ju, s čemer je očitno impregniral vso družino, to je s potrebo po izogibanju in ne po dokončnem obračunu, kot naj bi protispisno ugotovilo pritožbeno sodišče. Na tem gradi, po vložnici, sodišče protispisen sklep o obstoju naklepa pri obsojenem M. ml., ki ga opiše z besedami "očitno je, ne bo držalo ...". Ob navedenem je tako prvostopno kot drugostopno sodišče razpolagalo z izpovedbami prič, ki so določno opisale, da je bilo njim kot laikom na zunaj vidno, da ravnanje M. ml. ni bilo naperjeno zoper oškodovanca, temveč zoper njegovo vozilo. Tako po vložnici ni prav nič očitno, da naj bi bilo ravnanje M. ml. uperjeno k pomoči očetu pri umoru, ko je bil ta impregniran z izogibanjem konfliktom. Ko vložnica očita napadenima sodbama protispisno razlago mnenja izvedenca psihiatra v zvezi z obrazložitvijo naklepa obsojenega M. ml., uveljavlja nadaljnji očitek obema sodbama, in sicer kršitev kazenskega zakona: 15. in 27. člena KZ, ponavlja, da pri njenem klientu ni bilo niti hotenja niti zavesti o pomoči h kaznivemu dejanju umora, ko ravnanje obsojenega M. ml. kot pomoč sploh ni opredeljeno in dokazno ovrednoteno. Svoja izvajanja vložnica opira na očitek, da niti volje niti hotenja storilca - M. st. sodišči nista izmerili po zakonitih določilih navedenih členov KZ. Ta obsojenec je namreč v teku celotnega postopka trdil, da je varoval svojo družino, kar je imelo za posledico zoženo zavest storilca, sta pa sodišči zaključevali, da je bila zožena zavest usmerjena v agresivno ravnanje in ne, kot trdi izvedenec, v izogibanje konfliktom. Ko je bila sodišču znana struktura osebnosti M. ml., bi moralo z dokazi ugotavljati, v kaj je bil naklep tega obsojenca usmerjen. Priče so namreč imele vtis, da je šlo pri obsojenem M. ml. za poskus povzročiti škodo na avtomobilu. Sodišče bi moralo glede na ravnanje M. st. ugotavljati in ugotoviti, ali je imel obsojeni M. ml. sploh možnost dojeti, kaj bo storil njegov oče in koliko časa je sploh imel na razpolago, da bi dojel očetovo ravnanje. Vložnica pa, ker sodišči tega nista storili, meni, da krivde v smeri pomoči obsojenega M. ml. nista obrazložili. Obsojeni M. ml. s svojim udarjanjem po pločevini avtomobila ni storil nobenega izvršitvenega dejanja pri umoru in tudi ni nobenega dokaza, da je ta obsojenec preprečil pobeg pokojnemu iz vozila. Obe sodišči, tako trdi vložnica, bi morali vsaj ugotoviti, da bi oškodovancu pobeg pred M. st. uspel očitno, če ne bi bilo pomoči, ki jo je nudil obsojeni M. ml. storilcu. Ker tega nobeno sodišče ni ugotavljalo, je sodba v tem delu povsem neobrazložena.

Glede na predlog vložnice za prekinitev kazni obsojenemu M. ml. Vrhovno sodišče ugotavlja, da po pregledu spisa pogojev za tako odločitev ni bilo v času do odločanja o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče tudi pri obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti, vložene v korist obsojenega M. ml., ugotavlja, da niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi v škodo obsojenega M. ml. nista kršili niti kazenskega zakona niti določb kazenskega postopka. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana v protispisnem ugotavljanju vsebine izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra dr. M. na strani 452, ni podana.

Izvedensko mnenje je v obeh napadenih sodbah pravilno povzeto in tudi zaključki obeh sodb so skladni s strokovnimi ugotovitvami navedenega izvedeniškega mnenja. Vložnica se ne strinja z oceno navedenega dokaza kot podlage za ugotavljanje kazenske odgovornosti tako glede prištevnosti kot tudi glede krivde. Izvajanje vložnice o zmotni uporabi vsebine psihiatričnega izvedenskega mnenja v obrazložitvah napadenih sodb, češ da gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki (izvedenskim mnenjem) ter dalje, da napadeni sodbi sploh nimata razlogov o odločilnih dejstvih, to je o krivdi obsojenega M. ml., to je naklepu glede pomoči soobsojencu pri storitvi kaznivega dejanja, po oceni Vrhovnega sodišča po pregledu obeh napadenih sodb in dokazov v spisu, tudi izvedeniškega mnenja dr. M., ne gre za očitano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak zgolj za nestrinjanje vložnice z ugotovljenim dejanskim stanjem v obeh izpodbijanih sodbah, ki s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako je brez podlage vložničin očitek o kršitvi Kazenskega zakona, to je 15. člena glede določb o krivdi in 27. člena glede določb o pomoči obsojenega M. ml. pri storitvi kaznivega dejanja M.M. st. Ob ugotovitvi, da imata obe napadeni sodbi zadostne in ustrezne razloge o odločilnih dejstvih tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu glede oblike in vsebine pomoči, kot se obsojenemu M. ml. očita v krivdoreku prvostopne sodbe, so očitki o izostanku razlogov v tej smeri kot zatrjevana bistvena kršitev določb postopka brez podlage. Za ugotovitev o kršitvi kazenskega zakona, ko so odločilna dejstva o kaznivem dejanju pomoči h kaznivemu dejanju umora tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu ugotovljena in ustrezno obrazložena, tudi ni podlage.

Drugačno stališče vložnice je, ne glede na uveljavljani razlog v zahtevi za varstvo zakonitosti, zgolj njena drugačna ocena izvedenih dokazov in predstavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom neupoštevno. Zaradi povedanega vložnica s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona v napadenih sodbah niso podane, obe zahtevi pa sta vloženi predvsem zaradi zmotno in tudi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.