Jedro

Vrhovno sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora med drugim oceni, ali preiskava iz objektivnih razlogov ni bila končana, ne pa tudi, ali bi preiskovalni sodnik lahko posamezno preiskovalno dejanje opravil hitreje.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 7.3.2008 obdolženemu S.B. na predlog okrožne državne tožilke (drugi odstavek 205. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) podaljšalo pripor še za tri mesece, to je do 11.6.2008 do 16.40 ure iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Zagovornik je zoper navedeni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri v uvodnem delu ne navaja kršitev zakona, ki jih uveljavlja, in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi, "podrejeno pa spremeni v hišni pripor".

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu navedeni jasni razlogi za podaljšanje pripora in tudi obširno utemeljeni. Iz sklepa tudi izhaja, da je sodišče pri odločanju upoštevalo 200. člen ZKP in ugotovilo, da je ravnanje preiskovalnega sodnika v skladu z navedeno določbo. Vloga A. pri obravnavanem kaznivem dejanju, ki jo ugotavlja zagovornik, je del dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi očitki o kršitvah kazenskega zakona glede utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 310. členu KZ pomenijo nedopustno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in vztrajal pri navedbah zahteve, v kateri so po njegovem mnenju pojasnjene kršitve zakona, ki jih uveljavlja. Meni, da je v odgovoru spregledana trditev obrambe glede kršitve 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ko je tožilstvo skupaj s policijo kar šest mesecev "dovolilo" obdolžencu ponavljati kazniva dejanja, če so trditve v zahtevi za preiskavo resnične.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. V uvodnem delu zahteve zagovornik izpodbijanemu sklepu posplošeno očita, da ponovitvene nevarnosti ne utemelji s konkretnimi dejstvi, da je obrazložitev "tipizirana" in neprepričljiva. Ker vložnik s tem v zvezi ne zatrjuje in ne utemelji nobene konkretne kršitve zakona, temveč izraža zgolj nestrinjanje z utemeljitvijo pripornega razloga, ki da ga ni prepričala, v nasprotju z zakonom izpodbija ugotovitev sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki se opira na konkretne in specifične okoliščine in je obširno in prepričljivo utemeljena (sodba, stran 3).

Iz enakih razlogov (ker segajo na področje dejanskega stanja) tudi niso upoštevne navedbe zahteve, da naj bi bilo pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevanje okoliščin o predkaznovanosti za povsem druga kazniva dejanja in ko je obsojenec kazen že prestal, "v nasprotju z realnimi življenjskimi izkušnjami". Očitno je, da se zagovornik v tem delu ne strinja z vrednotenjem obdolženčevega prejšnjega življenja, ki je po oceni izpodbijanega sklepa ena od okoliščin, ki kaže na ponovitveno nevarnost. Med ugovore dejanske in ne pravne narave, čeprav jih vložnik opredeli kot kršitev kazenskega zakona, sodi tudi zanikanje utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 310. členu KZ, ker tožilstvo obdolžencu, ki se ne zagovarja, naj ne bi dokazalo lastništva nabojev, najdenih v njegovem stanovanju, katerega naj bi uporabljalo več oseb. Navedbe, da ugotovitev ponovitvene nevarnosti predstavlja poseg v človekove pravice in svoboščine, so nekonkretizirane oziroma nejasne, zato jih ni mogoče preizkusiti.

2. Ni se tudi mogoče strinjati z zahtevo, da naj bi Vrhovno sodišče s podaljšanjem pripora za tri mesece "kršilo več določb ZKP".

Namen določbe drugega odstavka 200. člena ZKP (ki po mnenju zagovornika naj ne bi bila upoštevana), po kateri sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, je skrajšanje pripora. Vrhovno sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora (2. odstavek 205. člena ZKP) med drugim oceni tudi, ali preiskava iz objektivnih razlogov ni bila končana, ne pa tudi, ali bi preiskovalni sodnik lahko posamezno preiskovalno dejanje opravil hitreje. Zato vložnikovo stališče, da bi preiskovalni sodnik zaslišanje A. lahko že opravil pred sodiščem v Italiji, ne more biti podlaga za (smiselno) zatrjevan očitek o kršitvi obdolženčeve pravice do sojenja v razumnem roku.

Izpodbijani sklep ugotavlja, da preiskovalni sodnik preiskave iz objektivnih razlogov še ni mogel končati, ker je (med drugim) Apelacijsko sodišče v T. zaprosil za zaslišanje italijanske državljanke A. kot priče ali obdolženke (torej ne zgolj kot priče, kot zmotno zatrjuje zahteva) glede na status, ki ga ima po določbah italijanske procesne zakonodaje. Z vidika kršitve zakona so zato vložnikove zahteve "po pojasnilu", zakaj želi preiskovalni sodnik omenjeno osebo zaslišati kot pričo, ko pa naj bi bila očitno obdolženka (v tem vidi kršitve določb 234. člena ZKP in prvega odstavka 196. člena KZ) pravno nepomembne, dokler dokaz ne bo izveden oziroma imenovana oseba zaslišana.

Vrhovno sodišče zavrača tudi navedbe zahteve, da naj bi bila v izpodbijanem sklepu obrazložitev neogibnosti pripora za varnost ljudi, kot navaja, kontroverzna, neresna in niti malo prepričljiva. To obširneje utemelji s trditvami, da naj bi policija in tožilstvo že od junija 2007 vedela, da A. od obdolženca kupuje mamilo, vendar v interesu varnosti ljudi takrat nista ukrepala (v tem vidi tudi spodbujanje kriminalnih dejavnosti) in nista obdolžencu odvzela prostosti ali odložila ukrepanja (159. člen ZKP). Sedaj pa se pripor nenadoma odreja zaradi ogrožanja varnosti ljudi.

Pogoje za pripor sodišče vsakokrat presoja ob njegovi odreditvi ali podaljšanju. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu v času odločanja ugotovilo, da so vsi pogoji za pripor izpolnjeni; med njimi tudi njegova neogibnost za varnosti (zdravje) ljudi, pri čemer je upoštevalo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti in dejstvo, da heroin in kokain povzročata hitro zasvojenost in hude poškodbe zdravja tistih, ki ga uživajo. Ocenilo je tudi, da tega smotra ni mogoče doseči z nobenim milejšim ukrepom, saj naj bi obdolženec kaznivo dejanje izvrševal na svojem domu in kljub slabemu zdravstvenemu stanju, na katerega se sklicuje.

Vložnikovo nestrinjanje s takšno utemeljitvijo izpodbijanega sklepa glede neogibnosti pripora za varnost ljudi ter hkratno sklicevanje na kršitve zakona, ki nimajo nikakršne podlage v doslej ugotovljenih dejstvih, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja in je zato zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).