Jedro

Iz načrta vzdrževanja, ki ga je sprejelo pet od šestih etažnih lastnikov (70,66 % lastnikov po solastniških deležih), izhaja le, da so etažni lastniki sprejeli odločitev, da bodo vplačevali akontacije za posamezna vzdrževalna dela, in sicer za predvideno obnovo kanalizacije in krovska dela na strehi. Navedeno, ob upoštevanju drugih ugotovljenih dejstev, da je sredstva zbiral upravnik kot ločeno premoženje (na posebnem računu ali na računu, na katerega etažni lastniki sicer vplačujejo stanovanjske obveznosti), in da je bilo zbiranje sredstev prostovoljno, še ne pomeni, da so etažni lastniki sprejeli odločitev za oblikovanje prostovoljnega rezervnega sklada z enakimi posledicami, kot so določene za obvezni rezervni sklad.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna na račun, pri katerem vodi sredstva za obnovo stavbe, na naslovu B., nakazati 1.713,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 334,82 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna na račun, pri katerem vodi sredstva za obnovo stavbe, na naslovu B., nakazati 1.713,73 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje (1. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 564,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo toženi stranki (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri svojih dosedanjih ugovorih, in sicer, da so se etažni lastniki stavbe na zboru dne 30. 3. 2005 odločili, da bodo vplačevali akontacije za predvideno obnovo kanalizacije in krovska dela na strehi, kar izhaja iz samega zapisnika (4. točka), izrecno pa iz 5. točke zapisnika izhaja, da stavba nima rezervnega sklada. Šlo je za prostovoljno zbiranje sredstev, ki so se plačevala na poslovni račun upravnika. Nikoli ni bil ustanovljen poseben račun za vodenje teh sredstev, kot je to v primeru rezervnega sklada. Ne etažni lastniki ne upravnik niso nikdar vodili posebnega računa s sredstvi za obnovo stavbe, takšen račun ne obstaja, sodba je zaradi tega neizvršljiva. Navedeno je prvostopenjsko sodišče povsem prezrlo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da se etažni lastniki, kjer rezervni sklad ni zakonsko obvezen, sploh ne morejo odločiti za prostovoljno zbiranje sredstev, temveč se vsakršnemu prostovoljnemu zbiranju sredstev za stroške vzdrževanja stavbe avtomatsko podeli status rezervnega sklada stavbe, ne glede na odločitev etažnih lastnikov. Tožena stranka nadalje nasprotuje stališču, da bi etažni lastniki v stavbah z manj kot osmimi posameznimi deli tudi sicer zgolj z večino glasov po solastniških deležih določali obveznost, ki jo sicer določa zakon. V konkretnem primeru bi v skladu z določili Stvarnopravnega zakonika1 in Stanovanjskega zakona2 etažni lastniki kvečjemu s sklenitvijo pogodbe o medsebojnih razmerjih svoja razmerja glede upravljanja stavbe v etažni lastnini lahko urejali drugače, kot je to določeno v zakonu, pri čemer je bilo 30. 3. 2005 pogodbo o medsebojnih razmerjih mogoče sprejeti s 100 % soglasjem etažnih lastnikov, od leta 2008 dalje tudi z več kot 75 % soglasjem vseh etažnih lastnikov, kar pa v nobenem primeru ni bilo izpolnjeno na zboru lastnikov dne 30. 3. 2005, kjer je bilo prisotnih 70,66% etažnih lastnikov po solastniških deležih. Etažni lastniki bi torej, v kolikor bi to želeli, morali s 100 % večino ali od leta 2008 dalje vsaj s 75 % večino ustanoviti rezervni sklad, medtem ko na zboru dne 30. 3. 2005 ni bilo zagotovljene takšne večine, predvsem pa ni bilo sprejetih ustreznih vsebinskih sklepov, da se ustanavlja rezervni sklad. Sodišče se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in dejstev, ki jih je tožena stranka navajala v svojih vlogah in jih ponavlja v pritožbi, in ki zavračajo zaključke, da bi šlo v konkretnem primeru za ustanovljen rezervni sklad z vsemi posledicami, ki so kogentno predvidene za ta institut. Takšna širitev zakonskih obveznosti je v nasprotju s pravno varnostjo, ki jo zagotavlja povsem jasna zakonodaja na tem področju.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi napačno uporabilo materialno pravo. V ponovnem sojenju je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zaključilo je, da je šlo v konkretnem primeru pri zbiranju sredstev lastnikov stanovanj na naslovu B. za zbiranje sredstev v rezervnem skladu, in da so sredstva, ki jih je tožena stranka izplačala nekdanji etažni lastnici, del skupnih (namensko zbranih) sredstev (v rezervnem skladu).

6. V postopku v sporu majhne vrednosti je sodišče vezano na na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Šteti ga mora za resničnega in pravilnega ter le še preizkusiti, ali je bilo nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Tako je ravnalo sodišče druge stopnje tudi v obravnavani zadevi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so se sredstva za namen obnove stavbe zbirala pri upravniku kot ločeno premoženje; da lastniki stavbe še danes nimajo ustanovljenega obveznega rezervnega sklada, ker pogoji zanj še danes niso izpolnjeni, in da so zato zbirali sredstva na prostovoljni bazi ter jih tako tudi vodili; da so na zboru etažnih lastnikov dne 30. 3. 2005 z ustrezno večino (pet od šestih etažnih lastnikov) sprejeli plan vzdrževanja in se dogovorili glede načina zbiranja sredstev ter da je pod 4. točko predloga sklepov (v prilogi B1) zapisano, da se dogovarjajo za "-zbiranje akontacij na vhod 50.000,00 SIT (sredstva se obrestujejo)". Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da za zadevo ni pomembno, ali se takšnemu zbiranju sredstev reče zbiranje "akontacij za posamezna vzdrževalna dela", ali pa zbiranje "sredstev za rezervni sklad" (prostovoljni), in da je v obeh primerih namen isti, tj. zbiranje sredstev za vzdrževanje stavbe.

7. Glede na opisano razlago sodišča prve stopnje je iz izpodbijane sodbe razbrati, da se etažni lastniki, kjer rezervni sklad ni zakonsko obvezen, sploh ne morejo odločiti za prostovoljno zbiranje sredstev oziroma akontacij za posamezna vzdrževalna dela, temveč vsakršno prostovoljno zbiranje sredstev za stroške vzdrževanja stavbe že pomeni ustanovitev rezervnega sklada stavbe, ne glede na (drugačno) odločitev etažnih lastnikov. S takšnim materialnopravnim stališčem, ki ga pritožba utemeljeno izpodbija, se pritožbeno sodišče ne strinja.

8. Po presoji sodišča druge stopnje na prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da so bila sredstva nesporno zbrana za namen vzdrževanja stavbe, ne zadošča oziroma ne daje podlage za zaključek, da je šlo v konkretnem primeru za (prostovoljni) rezervni sklad. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je v zadevi bistveno pravno vprašanje narave zbranih sredstev, kar izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2070/2016 z dne 19. 10. 2016, vendar pa sta opisano stališče in razlaga prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna. Iz načrta vzdrževanja3, ki ga je sprejelo pet od šestih etažnih lastnikov (70,66 % lastnikov po solastniških deležih), pod 4. točko zapisnika (priloga B1) izhaja le, da so etažni lastniki sprejeli odločitev, da bodo vplačevali akontacije za posamezna vzdrževalna dela, in sicer za predvideno obnovo kanalizacije in krovska dela na strehi. Navedeno, ob upoštevanju drugih ugotovljenih dejstev, da je sredstva zbiral upravnik kot ločeno premoženje (na posebnem računu ali na računu, na katerega etažni lastniki sicer vplačujejo stanovanjske obveznosti), in da je bilo zbiranje sredstev prostovoljno4, še ne pomeni, da so etažni lastniki sprejeli odločitev za oblikovanje prostovoljnega rezervnega sklada z enakimi posledicami, kot so določene za obvezni rezervni sklad. Sredstva rezervnega sklada so namreč strogo namenska sredstva, ki se lahko uporabijo le za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav, ki so predvidene v sprejetem načrtu vzdrževanja, ter za nujna vzdrževalna dela in za odplačevanje v te namene najetih posojil (prvi odstavek 44. člena SZ-1). Glede na kogentnost zakonskih določb, ki urejajo (obvezen in prostovoljen) rezervni sklad je jasno, da mora biti odločitev o njegovem oblikovanju nedvoumna in izrecna, kar pa glede na dejstva, ugotovljena na prvi stopnji, ni mogoče reči. Na pravilnost pritožbenega stališča dodatno kaže 5. točka predloga sklepov, sprejetega na zboru etažnih lastnikov dne 30. 3. 2005 (priloga B1), v kateri je pod rubriko pooblaščene osebe za odobritev dviga sredstev rezervnega sklada jasno zapisano, da "rezervnega sklada ni". Po povedanem je iz v sodbi ugotovljenih dejstev mogoče zaključiti (le), da je šlo v konkretnem primeru za zbiranje akontacij oziroma sredstev za posamezna vzdrževalna dela, ne pa za odločitev o oblikovanju rezervnega sklada, ki bi lastnike v bodoče zavezovala k plačevanju prispevkov za (splošno) vzdrževanje stavbe.

9. Sodišče prve stopnje je ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo pravni zaključek, da je šlo v konkretnem primeru za sredstva, zbrana v rezervnem skladu.

10. Glede na navedeno, ker je sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar glede na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Ker pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji priglasila le stroške sodnih taks, ki jih v tem postopku ni bila dolžna plačati, povrnitve drugih stroškov postopka pa ni zahtevala, ji sodišče teh stroškov ni odmerilo.

13. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela. Pritožbeno sodišče je o stroških odločilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi5 in Zakonom o sodnih taksah6. Stroški se nanašajo na nagrado za postopek v višini 139,20 EUR (tar. št. 3210)7, povečano za 22 % DDV in 165,00 EUR takse za pritožbo. Skupno je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 334,82 EUR pritožbenih stroškov.

1 V nadaljevanju SPZ. 2 V nadaljevanju SZ-1. 3 Ki šteje med posle rednega upravljanja, za katere je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (tretji odstavek 26. člena v zvezi s 25. členom SZ-1). 4 Kot je izpovedala priča A. A. 5 V nadaljevanju ZOdvT (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; Zodv-C, v povezavi z 20. členom Odvetniške tarife Ur. l. RS, št. 2/2015). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je z 10. 1. 2015 pričela veljati Odvetniška tarifa, vendar ta v določbi drugega odstavka 20. člena izrecno ureja, da se v primeru, če se je sodni postopek začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi, kar pomeni, da je materialnopravna podlaga za odmero stroškov v obravnavani zadevi ZOdvT, veljaven do 10. 1. 2015. 6 V nadaljevanju ZST-1. 7 Glede na vrednost spornega predmeta 1.731,76 EUR.